thumb|250px|Golobje skale, Raouché, zahodno od mestnega polotoka thumb|250px|Stavba libanonskega parlamenta na trgu Zvezda thumb|250px|Promenada ob severni obali polotoka, znana kot Corniche Bêjrut () je glavno mesto in obenem največje mesto v Libanonu. Z 2,1 milijona prebivalcev (s somestji) je tretje največje mesto v regiji Levant. Je mesto glavno pomorsko pristanišče države ter njeno gospodarsko, bančno in finančno središče.
Bejrut je bil naseljen že več kot 5000 let in je bil ena najvidnejših mestnih držav v Feniciji, zaradi česar je eno najstarejših mest na svetu (glej Berytus). Prvo zgodovinsko omembo Bejruta najdemo v Amarnskih pismih iz Novega egiptovskega kraljestva, ki segajo v 14. stoletje pr. n. št.
Bejrut je v letu 2009 gostil Frankofonske igre. Poleg državnih organov je v mestu sedež Organizacije arabskih zračnih prevoznikov in Gospodarske in socialne komisije za zahodno Azijo OZN. V Bejrutu sta tudi regionalna sedeža ILO in UNESCO za vse arabske države.
Imena Ime Bejrut je zgodnja transkripcija arabskega imena Bayrūt (بيروت). Prepis istega imena v francoščino je Beyrouth, ki se je včasih uporabljal med francoskim mandatom Libanona. Arabsko ime izhaja iz feničanskega bēʾrūt (𐤁𐤀𐤓𐤕 bʾrt). To je bila sprememba kanaanske in feničanske besede bīʾrōt, pozneje bēʾrūt, kar pomeni vodnjaki, glede na dostopno podzemno vodo na tem mestu.The New Encyclopædia Britannica (1993), Macropædia, volume 14, 15th edition, Encyclopædia Britannica Inc., Chicago.Profile of Lebanon: History, on the former website of the Lebanese Embassy of the U.S. Ime je bilo prvič potrjeno v 14. stoletju pr. n. št., ko je bilo omenjeno v treh akadskih klinopisnih tablicah Amarna črk,EA 141-43. pisem, ki jih je kralj Amunira iz BirutaPhoenicia, in Encyclopaedia Biblica, Case Western Reserve University. poslal Amenhotepu III. ali Amenhotepu IV. iz Egipta. Biruta je bila omenjena tudi v Amarnskih pismih kralja Rib-Hadda iz Biblosa.E.g., EA 105, where he complains to the pharaoh that Beirut's king had stolen two of his merchants' ships.
Grki so helenizirali ime kot Bērytós (starogrško Βηρυτός), ki so ga Rimljani latinizirali kot Berytus.The Roman name was taken in 1934 for the archaeological journal published by the Faculty of Arts and Sciences at the American University of Beirut.Berytus Archeological Studies , American University of Beirut (AUB). Ko je dobilo status rimske kolonije, je bilo teoretično preustanovljeno in njegovo uradno ime je bilo spremenjeno v Colonia Iulia Augusta Felix Berytus, da bi vključevalo njegove cesarske sponzorje..
V času križarskih vojn je bilo mesto v francoščini znano kot Barut ali Baruth.
Zgodovina
Najdbe dokazujejo prisotnost človeka že v paleolitiku, takrat še na dveh otokih, ki so ju naplavine reke Bejrut do danes spojile s kopnim. Nedavna izkopavanja ob povojni obnovi so potrdila, da je v bronasti dobi, v 19. in 18. stoletju pr. n. št. v bližini današnjega pristanišča že stala kanaanska naselbina. Najstarejša znana omemba mesta je na klinopisnih tablicah iz Tel Amarne (danes v Egiptu) iz zgodnjega 14. stoletja pr. n. št., ki dokazujejo tudi takratne tesne vezi z Biblosom. Naselbina se je že takrat imenovala Birût, kar je semitska beseda za vodnjak ali izvir. Spet po drugi teoriji pa je mesto dobilo ime po prvi kraljici.
V feničanskem obdobju je Bejrut kljub prednostni lokaciji ob vodnih virih in naravno zaščitenem pristanišču preživel v senci Sidona, Tira in Biblosa. O osvojitvi Alekdsandra Velikega ni nobenih znanih pisnih virov, zato pa je večkrat omenjeno v obdobju helenizma, ko se je imenovalo Laodicea v Kanaanu in tako bilo eno izmed petih mest v Selevkidskem cesarstvu, ki se je imenovalo po selevkidski kraljici Laodice.
Rimsko obdobje
Razcvet mesta se je pričel v obdobju Rimljanov, ki se je pričelo s Pompejevo osvojitvijo leta 64 pr. n. št.About Beirut and Downtown Beirut , DownTownBeirut.com. Retrieved 17 November 2007. V 14. pr. n. št., med vladavino Heroda Velikega, je Berit postal rimska kolonija, ena od štirih v Sirija-Feničanska regija in edina s polnimi italijanskimi pravicami (), ki je svoje državljane izvzela iz cesarskih davkov. Bejrut je veljal za najbolj rimsko mesto v vzhodnih provincah rimskega imperija.Avgust je mesto povzdignil v status kolonije, ga po svoji hčeri poimenoval Colonia Julia AugustaFelix Berytus in izročil v upravljanje svojemu zetu Vespazijanu Agripi. Na helenističnih temeljih je nastalo povsem novo mesto, sofinancirano tudi s prispevki judejskih kraljev, ki so se tako hoteli prikupiti Rimljanom. Cesar Avgust je v mestu Berytus ustanovil veterane dveh rimskih legij: V. legija Macedonica in III. legija Gallica. Konec 2. stoletja je Septimij Sever ustanovil slovito Pravno šolo,Beirut, Britannica.com ki je tekmovala s podobnimi šolami v Atenah in Aleksandriji. Na njej sta se izšolala slovita rimska pravnika Papinijan in Ulpijan, ki sta sestavila zametke poznejšega Justinijanovega kodeksa, iz katerega izvira sodobni zahodni pravni sistem.
Leta 551 je Berytus prizadel močan potres, ki je povzročil veliko škodo. Potres je spremenil mesta ob obali v ruševine in ubil veliko, po nekaterih meritvah 30.000 samo v Berytusu. Posledično so bili študentje pravne fakultete premeščeni v Sidon.
Reševalna izkopavanja od leta 1993 so prinesla nove vpoglede v postavitev in zgodovino rimskega Berytusa. Javna arhitektura je vključevala več kopaliških kompleksov, ulic s stebrišči, cirkus in gledališče; stanovanjska območja so bila izkopana v Vrtu odpuščanja, na Trgu mučenikov in Bejrutskih tržnicah.
Srednji vek Bejrut je bil cvetoče mesto tudi v času Bizantincev, ko je vlogo trgovskega središča še okrepil s tkanjem in trgovanjem s svilo, konec 4. stoletja je postal tudi sedež škofije. Zaton se je pričel leta 551, ko ga je porušil potres in spremljajoči plimnini valovi. Mesto je postalo relativno nepomembno pristanišče, kar je ostalo tudi po arabski osvojitvi leta 635 in skozi štiri stoletja arabske vladavine.
Leta 1100 je mesto po dolgotrajnem obleganju zavzel križarski poveljnik Baldvin I. in v njem ustanovil sedež latinske škofije. Leta 1187 ga je zavzel Saladin, vendar ga je že 6 let zatem zasedel križarski kralj Cipra Amoury. Leta 1291 so ga osvojili mameluki in ga uspešno branili ob več poskusih zavzetja v 14. stoletju.
Osmansko cesarstvo Leta 1516 je mameluke premagal sultan Selim I. in Bejrut formalno priključil Otomanskemu imperiju, v resnici pa so upravljanje prepustili lokalnim vladarjem druzom. Eden od njih je bil Fahredin Al Maan II., ki je mestu povrnil del nekdanje slave. Ko se je leta 1618 vrnil iz izgnanstva v Toskani, si je v Bejrutu postavil rezidenco, vzpostavil trgovske stike z Benečani in drugimi evropskimi trgovci ter Bejrut določil za glavno pristanišče (poleg Sidona) za trgovanje s svilo s Šufa. Naslednji zlati trenutek za Bejrut je napočil v prvi polovici 19. stoletja v obdobju emirja Baširja Šihaba II. Vendar se je Bašir leta 1832 z egiptovskim pašo Ibrahimom Pašo povezal v protiturško koalicijo in v skrbi za svoje interese sta Turkom priskočili na pomoč Združeno kraljestvo in Avstrija. Združeno ladjevje teh držav je tako leta 1840 bombardiralo Bejrut, ki je bil po emirjevem postavljen pod neposredno osmansko vladavino. Pomen mu je znova začel rasti, ko je postal glavno pristanišče za trgovanje z Damaskom, ki so ga ravnokar odprli evropskim trgovcem. Po druzijskih pokolih sredi 19. stoletja in posledičnemu francoskemu izkrcanju se je vanj zateklo na tisoče maronitov in tako prispevalo pomemben delež k skokovitemu porastu prebivalstva v mestu, ki se je utrdilo kot poslovna prestolnica vzhodnega Sredozemlja.
Vilajet Bejrut Leta 1888 je Bejrut postal glavno mesto vilajeta (guvernerstvo) v Siriji,Modern Beirut , Macalester College vključno s sandžaki (prefekturami) Latakija, Tripoli, Bejrut, Aka in Beka. V tem času je Bejrut prerasel v svetovljansko mesto in imel tesne povezave z Evropo in Združenimi državami. Postal je tudi središče misijonarske dejavnosti, ki je ustvarila izobraževalne ustanove, kot je Ameriška univerza v Bejrutu. Izvoz svile v Evropo je začel prevladovati v lokalnem gospodarstvu, ki ga je britansko podjetje oskrbovalo z vodo, francosko pa plin. Potem ko so francoski inženirji leta 1894 vzpostavili sodobno pristanišče in leta 1907 železniško povezavo čez Libanon do Damaska in Alepa, so večino trgovine prepeljale francoske ladje v Marseille. Francoski vpliv na tem območju je kmalu presegel vpliv katere koli druge evropske sile. Encyclopædia Britannica iz leta 1911 poroča o populaciji, ki jo sestavlja 36.000 muslimanov, 77.000 kristjanov, 2500 Judov, 400 Druzov in 4100 tujcev. Na začetku 20. stoletja je bil Salim Ali Salam ena najvidnejših osebnosti v Bejrutu, saj je imel številne javne funkcije, vključno z bejrutskim poslancem v otomanskem parlamentu in predsednikom občine Bejrut. Glede na njegov sodoben način življenja je pojav Salima Alija Salama kot javne osebe pomenil preobrazbo v smislu družbenega razvoja mesta.
Sodobnost Med prvo svetovno vojno so britanske, francoske in ruske ladje blokirale bejrutsko pristanišče, kar je skupaj z naravnimi nesrečami pripeljalo do lakote. Leta 1916 je tako izbruhnil protiturški upor, ki je bil zadušen, kolovodje pa so na današnjem Trgu mučenikov obesili. 8. oktobra 1918 so v mesto vkorakale britanske čete, vendar so v skladu s tajnim dogovorom območje današnjega Libanona in Sirije prepustili Francozom. 25. aprila 1920 je s privoljenjem Društva narodov nastal francoski mandat Veliki Libanon z upravnim središčem v Bejrutu. Obdobju med obema svetovnima vojnama je bilo mirno in Bejrut si je utrdil položaj upravnega središča. Med 2. svetovno vojno so ga zasedle zavezniške enote in ga uporabljale za preskrbo celotne regije. Ob razglasitvi libanonske neodvisnosti in francoskem umiku leta 1946 je tudi formalno postal državna prestolnica.
Po izraelsko-arabskih vojnah od leta 1948 dalje so se v Bejrut zatekli številni palestinski begunci, ki v revščini še danes živijo v taboriščih v južnih predmestjih. Leta 1958 so se nasprotja med privrženci in nasprotniki Naserjevega panarabizma izrodila v državljansko vojno in v mestu se je izkrcalo okoli 15.000 ameriških marincev, ki so končali libanonsko krizo. Leta 1970, po izgonu iz Jordanije, se je v Bejrutu utaborila Arafatova PLO, ki je organizirala napade na Izrael ter v begunskih taboriščih vzpostavile države v državi. Ob izbruhu libanonske državljanske vojne je bil Bejrut eno glavnih žarišč spopadov in mesto se je vzdolž »zelene črte« (Damaščanska ulica) razdelilo na krščanski vzhodni in muslimanski zahodni del. Posamezne dele mesta so kontrolirale različne milice in v spopadih med njimi, dopolnjeni z bombardiranji izraelskih letal, sirsko zasedbo, Hezbolahovimi bombnimi napadi na tuja predstavništva in ugrabitvami tujcev so v mestu kljub posegom zahodnih vojsk (predvsem ameriške in francoske) in OZN terjale ogromno življenj in ogromno materialno škodo. Spopadi so se končali leta 1989 in leta 1991 so odpravili »zeleno črto«, ki vsemu navkljub še vedno ostaja v glavah prebivalcev. Po vojni je bil pod pokroviteljstvom nekdanjega premiera Rafika Haririja ustanovljen sklad za povojno obnovo, znan kot Solideré, ki mu je do danes uspelo v precejšnji meri obnoviti predvsem mestno središče okoli Trga mučenikov in trga Zvezda. Ob obnovitvenih delih so odkrili tudi nova arheološka najdišča, ki so razjasnila marsikaj o daljni zgodovini mesta.
Geografija Mesto leži približno na polovici libanonske obale Sredozemskega morja in je tako približno enako oddaljeno od Tira na skrajnem jugu in Tripolija na skrajnem severu države. Samo mesto leži na polotoku ob vznožju gorovja Libanon, kjer se ozka priobalna ravnica izteza v Sredozemsko morje. Skozi vzhodne dele predele mesta teče reka Bejrut (Nahr Beyrouth), katere izliv je v severni obali polotoka. Koordinate mesta so 33°54' severne zemljepisne širine in 35°31' vzhodne zemljepisne dolžine.
Okoljska vprašanja