Prusija

Različna ozemlja in vladavine z imenom Prusija so podane v Prusija (razločitev)

Prusija, monarhija brandenburških Hohenzollerjev, od leta 1918 republika (Freistaat) v okviru Weimarske republike.

Brandenburški Hohenzollerji so svojo monarhijo gradili postopoma, vztrajno in sistematično. Ime je dobila po Vojvodini Prusiji, ki so jo Branderburžani priženili leta 1618. Kraljevi naslov so najprej (1701) pridobili prav na tem ozemlju, kasneje pa se je pojem kraljevina Prusija razširil na vse njihove posesti. Kralj Friderik Viljem I. je organiziral urejeno in učinkovito državo in vojsko. Kralj Friderik II., Veliki, je v mnogih vojnah Avstriji iztrgal bogato Šlezijo, vzpodbudil prvo delitev Poljske in s pridobljenim poljskim ozemljem povezal ozemlje nekdanje Vojvodine Prusije s svojimi matičnimi brandenburškimi posestmi.

V napoleonskih vojnah je Prusiji sprva kazalo slabo, po Napoleonovem zlomu v Rusiji pa je njena vojska prevzela velik delež bremen v bojih za dokončno zmago nad Napoleonom. Na dunajskem kongresu je bila Prusija zato nagrajena z velikimi ozemeljskimi pridobitvami, vključno z več kot polovico kraljevine Saške. Svoja ozemlja je tako strnila od Saške do reke Njemen na vzhodu ter na zahodu oblikovala še veliko ločeno posest v Porenju.

Z nastopom ministrskega predsednika Otta von Bismarcka je Prusija prevzela pobudo pri združevanju nemških držav in leta 1867 ustanovila nacionalno Severnonemško zvezo. Po zmagi v vojni s Francijo (1871) se je pruski kralj Viljem I. okronal za nemškega cesarja. Odtlej je bila kraljevina Prusija največja in vodilna zvezna enota Nemškega cesarstva. Pruski kralj je bil istočasno nemški cesar, pruski ministrski predsednik pa istočasno nemški kancler. Zgodovina Prusije se je stopila z zgodovino Nemškega cesarstva.

Po porazu Nemškega cesarstva v prvi svetovni vojni je republika (Freistaat) Prusija postala največja zvezna dežela Weimarske republike. Hitler si je, potem ko je prišel na položaj nemškega kanclerja, prisvojil pruski upravni aparat in policijo ter z njuno pomočjo dokončno prevzel vso oblast v Nemčiji. Po porazu tretjega rajha v drugi svetovni vojni in njegovi delitvi v štiri okupacijske cone je 25. februarja 1947 Zavezniški nadzorni svet formalno razglasil razpustitev Prusije.

Uvod

Prusija se je sprva imenovalo ozemlje med spodnjim tokom Visle in Njemnom, ki je bilo domovina baltskih Prusov, ki so jih prvi pokristjanjevalci v 11. in 12. stoletju zaman skušali pokristjaniti.

Leta 1226 je poljski knez Konrad I. Mazovski za boj proti Prusom poklical na pomoč Nemški viteški red (križniki), ki ga je ogrski kralj Andrej II. ravnokar izgnal iz svoje države. Z zlato bulo cesarja Friderika II., s katero je cesar viteškemu redu podelil oblast v Prusiji, in z blagoslovom papeža Gregorja IX. so križniki v naslednjih desetletjih zavzeli deželo Prusov in se potem širili še naprej v Livonijo. Na njihovem ozemlju so zrasla bogata hanseatska mesta kot Gdansk, Torunj, Elbag.

Leta 1386 sta se Poljska in Litva združili v personalni uniji in nemški vitezi so dobili močnega soseda, ki jih je ogrožal. V letih 1409-10 je prišlo med nasprotnikoma do vojne, ki se je končala z bitko na Grunvaldskem polju, v kateri so bili vitezi odločilno premagani, njihov veliki mojster pa je v bitki padel. Odtlej vitezi vojaško niso več predstavljali velike sile. Vojna je viteško državo tudi notranje oslabila.

V drugi četrtini 15. stoletja so se stanovi v viteški državi združili v Prusko zvezo, ki se je pogajala s križniškim redom v glavnem glede dajatev. Represalije križniških oblasti proti članom zveze so leta 1454 pripeljale do upora. Vstajniki so za pomoč prosili poljskega kralja Kazimirja IV., ki se je odzval pritrdilno, kar je pripeljalo do trinajstletne vojne, ki se je končala leta 1466 z drugim torunjskim mirom. Nemški vitezi so se morali umakniti z ozemelj zahodno od Visle in iz pokrajin Chełmno in Warmija vzhodno od nje. Ta ozemlja, kjer so prebivalci pretežno še govorili poljsko, so odtlej pripadala poljski kroni in so poznana kot Kronska ali Kraljeva Prusija. Preostali del ozemlja, t. i. Vzhodna Prusija, je ostal nemškim vitezom, vendar kot fevd poljske krone. Svojo prestolnico so iz Gdanska preselili v Königsberg (današnji Kaliningrad).

Vojvodska (Knežja) Prusija

V začetku 16. stoletja je prišlo med Nemškim viteškim redom in Poljsko-Litvo do napetosti in leta 1519 tudi do vojne. Poljski kralj Sigismund I., ki je bil tudi pod pritiskom Rusije (oziroma tedaj še Moskovske velike kneževine), je s svojim nečakom, velikim mojstrom viteškega reda Albertom (iz vzporedne veje brandenburških Hohenzollerjev), leta 1525 sklenil kompromisno rešitev: Albert (kot vojvoda vladal 1525-68) je po Lutrovem nasvetu sekulariziral viteški red in prestopil v luteransko vero, Sigismund pa mu je podelil Vzhodno Prusijo kot dedni fevd poljske krone. Ozemlje je odtlej poznano kot Knežja ali Vojvodska Prusija (ki je kot vojvodina obstajala do leta 1701).

Albertov sin Albert Friderik (vladal 1568-1618) je umrl brez moških potomcev in vojvodina je prešla na moža njegove najstarejše hčerke Ane, brandenburškega volilnega kneza Ivana Sigismunda (†1619). S tem sta volilna kneževina Brandenburg in Vojvodina Prusija prišli v personalno unijo.

Brandenburg-Prusija

Poleg volilne kneževine Brandenburg in vojvodine Prusije je Ivan Sigismund od leta 1614 obvladoval tudi obrensko vojvodino Kleve ter grofiji Mark in Ravensberg. Šlo je torej za monarhijo, sestoječo iz med seboj nepovezanih ozemelj.

Sledila je tridesetletna vojna (1618-48). Neaktivni in vojaško šibki naslednik Ivana Sigismunda, Jurij Viljem (1619-1640), je skušal državo reševati tako, da je prestopal vedno na močnejšo med bojujočima se stranema, a to ni pomagalo, da ne bi preko njegovih ozemelj vedno znova korakale različne vojske, največ švedska, in jo popolnoma opustošile.

Sin Jurija Viljema, Friderik Viljem (1640-88) je z vestfalskim mirom leta 1648 dobil del Vzhodnega Pomorjanskega (Hinterpommern) ter škofije Cammin, Hlaberstadt in Minden ter poleg tega še pravico do nadškofije Magdeburg (ki je prišla pod Brandenburg leta 1680, po smrti saškega upravnika). Z vojaškim posredovanjem v švedsko-poljski vojni (1655-60) in z diplomacijo je dosegel ukinitev poljske suverenosti nad Vojvodino Prusijo (sporazum s poljskim kraljem Janom II. Kazimirjem leta 1657 v Wehlauu in Brombergu, ki je bil leta 1660 mednarodno priznan z mirom v Olivi). Friderik Viljem je centraliziral in uredil upravljanje države po regijah. Vpeljal je stalne davke in stalno vojsko. Odvzel je oblast plemstvu, a mu istočasno omogočil, da je zavzelo vodilne položaje v vojski. Vzpodbujal je priseljevanje in moderniziral kmetijstvo. Z vodnimi kanali, ki so povezovali reke, je izboljšal prometne povezave. S potsdamskim ediktom je leta 1685 omogočil organizirano priseljevanje francoskih hugenotov in drugih verskih pribežnikov na redko naseljena območja vzhodne Prusije. Z uspešnim vodenjem države si je prislužil vzdevek Veliki volilni knez.

Pridobitev kraljevskega naslova

thumb|300px|Rast Brandenburg-Prusije v letih 1600-1795.

Sin Velikega volilnega kneza, Friderik (1688-1713), je, tudi pod vplivom svoje žene Sofije Hannoverske, državni denar usmerjal v pospeševanje znanosti in kulture. Leta 1694 je ustanovil univerzo v Halleju, 1696 akademijo umetnosti, 1700 pa (pod vplivom Leibniza) še znanstveno društvo (iz katerega se je razvila akademija znanosti). Sledila je načrtna gradnja Berlina. V državniškem pogledu se je kasneje izkazala kot izredno pomembna pridobitev kraljevske krone, ki mu je ob blišču, ki si ga je ustvaril, še manjkala. Za zasluge pruske vojske v vojnah Svetega rimskega cesarstva in za ogromno količino zlata mu je cesar Leopold I. dovolil, da se je zunaj cesarstva, v Königsbergu, 18. januarja 1701 okronal za "kralja v Prusiji". Ob dosežkih njegovih vladarsko zelo uspešnih naslednikov je naziv kraljevina kmalu prešel na celotno personalno unijo brandebruških Hohenzolerjev. (Francija je pruski kraljevi naslov priznala na mirovnih pogajanjih v Utrechtu, 1713.)

Utrditev države in vojske

Povsem iz drugačnega testa je bil Friderikov sin in naslednik Friderik Viljem I. (1713-40). Takoj ko je zavladal, je v svoje roke prevzel vse državne posle. Ukinil je nepotrebne stroške, izdelal državni proračun in ni dovolil izdatkov zunaj njega. Zadolževanje ni bilo več dovoljeno. Na novo je dal oceniti donosnost posestev in namesto mnogih davkov uvedel enega, ki je obvezoval vse prebivalstvo, vključno plemstvo. Meščanstvo je bilo deležno gospodarskih vzpodbud in je vse več prispevalo v proračun. Finance je nadzoroval direktorat za finance, ki je imel svoj uradniški aparat razčlenjen po kantonih. Prihodki od davkov so se v njegovem času podvojili in ob koncu vladanja je svojemu nasledniku zapustil v državni zakladnici 8 milijonov talarjev.

Vzpodbujal je razvoj gospodarstva, pospeševal kmetijstvo in vabil protestantske begunce iz Evrope na redko naseljena ozemlja vzhodne Prusije.

Prizadeval si je za obvezno osnovno šolstvo. Na univerzah v Halleju in Frankfurtu na Odri je dal odpreti katedre za izobraževanje uradnikov. Vzgojil je nov tip uradništva, za katerega so bili značilni delavnost, varčnost, zvestoba in velik čut pripadnosti državi.

Največjo pozornost pa je posvečal vojski, za katero je šlo 85 % državnega proračuna in za katere razvoj je skrbel gneralni komisarijat za vojsko. Kmetom je naložil splošno vojaško obveznost, odvisno od gmotnega in socialnega položaja njihovih družin. Plemiški sinovi pa so se šolali v oficirskih šolah. S časom se je izoblikoval stan tipičnih pruskih oficirjev, za katere je značilna poslušnost, vztrajnost in popolna pripadnost vladarju. Vojska je v njegovem času narasla na 76.000 mož.

Prusija je v času Friderika Viljema I. z utrehtskim mirom (1713) dobila od Francije kneževino Neuchâtel (na meji med Švico in Francijo) in jugovzhodni del vojvodine Gelderland (ob Meusi); z udeležbo v veliki severni vojni je z mirom v Stockholmu (1720) od Švedske dobila del Zahodnega Pomorjanskega s Szczecinom.

Vojne in ozemeljske pridobitve Friderika Velikega

Friderik II. (1740-86), sin Friderika Viljema I., ki je kot mladenič kazal zanimanje za filozofijo in znanost, je že sedem mesecev po prihodu na prestol osupnil Evropo, ko je prekoračil nebranjeno mejo tedaj avstrijske Šlezije. To je pospešilo izbruh (širše evropske) avstrijske nasledstvene vojne (1740-48), ki se je prepletala z bojem za Šlezijo med Prusijo in Avstrijo (prva in druga šlezijska vojna, 1740-42 in 1744-45) in se nadaljeval v sedemletni vojni (1756-63). Kljub temu, da je bil Friderik II. genialen vojskovodja in da je od očeta podedoval močno in disciplinirano vojsko ter polno blagajno denarja, pa se je njegova tvegana politika na koncu izšla le s pomočjo sreče; dolgotrajno bojevanje je državo izčrpalo in ko je že kazalo, da bo Prusija klonila pod težo bremen, je umrla Friderikova velika nasprotnica v sedemletni vojni in osebna sovražnica, ruska carica Elizabeta. Na ruski prestol je prišel car Peter III., ki je bil fanatični oboževalec pruskega kralja. S Friderikom je sklenil zavezništvo in dogodki so se spet obrnili v prid Prusije. 15. februarja 1763 se je Avstrija s podpisom miru na saškem gradu Hubertusburg dokončno odpovedala Šleziji.

Prusija je z rodovitno, z rudninami bogato in gospodarsko razvito Šlezijo pridobila ozemlje, ki je bilo odločilnega pomena za njen nadaljnji razvoj. Z vojaškimi zmagami si je pridobila tudi ugled evropske velesile, ki je poslej odločilno vplivala na krojenje evropske politike. To se je pokazalo že leta 1772 ob prvi delitvi Poljske med Rusijo, Prusijo in Avstrijo. Tedaj je Prusija dobila ozemlje Kronske Prusije (brez Gdanska), ki je povezalo ozemlje nekdanje Vojvodske Prusije z matičnimi brandenburškimi posestmi. Že prej (1744) je Prusiji pripadla tudi Vzhodna Frizija, ko je tam izumrla domača dinastija Cirksena.