Sóča (, ) je reka v zahodni Sloveniji in severni Italiji. Izvira iz kraškega izvira v spodnjem delu pobočja Velike Dnine, kjer je izvir iz jame najbolj znan izvir. Prvi povirni krak pa je že pred tem Potok na planini Zapotok, ki nato ponikne v Suhi potok. Soča teče po ledeniško preoblikovani dolini Trente in nato skozi Bovško kotlino. Pri Žagi zavije proti jugovzhodu in teče proti Kobaridu pod Napoleonovim mostom. Po dolini se nato vije do Mosta na Soči, nato po ozki soteski do Solkana. Pri Gorici vstopi v Furlansko nižino in se v široki delti izlije v Tržaški zaliv Jadranskega morja. Za porečje Soče se uporablja pokrajinsko ime Posočje.
Večji levi pritoki so Tolminka, Idrijca in Vipava, manjši pa: Limarica, Mlinarica, Zadnjica, Trebiščnica, Vrsnica, Lepenjica, Golobarski potok, Slatnica, Kozjak, Rožica, Volarja, Sopotnica, Godiča, Vogršček, Avšček, Rohot.
Večji desni pritoki so Koritnica, Učja, Boka, Idrija in Ter, manjši pa: Ročica, Mlinšček, Potočec (Soča), Kokošnjak, Lonjšček, Tbin, Beli potok, Kamnica, Hotevlje, Ušnica, Doblarec, Ajba, Majda, Gorevšek, Perivnik, Zamedvejski potok, Sopet, na ozemlju Italije pa se vanjo izlivajo še: Pevmica, Grojnica.
Opis reke Začetek Soče je kraški izvir v spodnjem delu pobočja Velike dnine nekaj deset metrov nad dnom doline Zadnje Trente, v nadmorski višini 990 m. Spomladi in poleti je najzgornejši del Soče lep alpski potok, ki prek manjših slapičev teče mimo Koče pri izviru Soče proti dnu doline, kjer se mu kot prvi pridruži pritok iz Zadnje Trente. Ta voda teče večino časa skozi grušč in prod v dnu doline, ob močnem deževju kot divji hudournik po široki beli strugi. Do prve manjše razširitve z zaselkom Na Logu, kjer se ji iz doline Zadnjice pridruži levi pritok Krajcarica (tudi Zadnjica), teče Soča po strmi strugi in v nekaj kilometrih premaga višinsko razliko skoraj 250 m. Za ta del reke do Loga je poznano tudi staro ime Šnita. Od tu naprej teče modro zelena reka po dnu ledeniško preoblikovane doline Trenta proti jugozahodu med vršaji hudourniških pritokov in podori in se tik pred izlivom levega pritoka Vrsnik zaje v slikovita korita, ponovno tudi nekaj kilometrov dolvodno pred izlivom levega pritoka Lepenjice. Še nekoliko niže vstopi reka v Bovško kotlino. Ta zgornji del doline ima izrazito alpske poteze, z značilno poselitvijo samotnih kmetij, ki stojijo na prodnih terasah ali vršajih soških pritokov.
Pod vasjo Kal - Koritnica se Soči pridruži močan desni pritok Koritnica, ki priteka izpod Mangarta, že v Trenti in Bovški kotlini bogatijo Sočo tudi številni kraški izviri, mdr. Glijun in Boka izpod Kanina. V Bovški kotlini se je Soča vrezala do 80 m globoko v rečne in ledeniške nanose in izdelala obsežno teraso, na kateri stoji Bovec. Njen strmec se v kotlini močno zmanjša in reka teče v številnih pramenih med bleščeče belimi prodišči, zelo priljubljenimi med poletnimi obiskovalci. Nekoliko niže, pri Žagi, naredi značilen kolenast zavoj okrog Polovnika, sprejme z desne pritok Učjo in vstopi v širšo dolino, nastalo ob še vedno aktivnem idrijskem prelomu. Do Kobarida je reka globoko zarezana v rečne in ledeniške nanose, v katerih so izrazite terase, mestoma se prebija med velikimi podornimi skalami (med Srpenico in Trnovim) ter skozi slikovito sotesko med Trnovim in Kobaridom, izjemno priljubljeno med ljubitelji divjih voda. sličica||Soča pri vasi Kamno med Kobaridom in Tolminom Med Kobaridom in Tolminom ima dolina smer proti jugovzhodu (zaradi idrijskega preloma). Reka ima tu manjši strmec in teče med širokimi belimi prodišči, naselja pa so odmaknjena od reke, razmeščena po izrazitih prodnih terasah ali vršajih pritokov. Na največjem, vršaju levega pritoka Tolminke, stoji mesto Tolmin in tu se reka obrne proti jugu ter za kratek hip zaustavi v umetnem jezeru, ob katerem stoji Most na Soči tik nad izlivom levega pritoka Idrijce. Do sem je v zadnji ledeni dobi segal skoraj 70 km dolg Soški ledenik in med drugim zapustil do 50 m visoko čelno moreno, na kateri stoji večji del Mosta na Soči. Tu Soča vstopi v več kot 30 km dolgo sotesko med gozdnatimi pobočji Kanalskega Kolovrata na zahodu in Banjšicami na vzhodu, ki se le tu in tam nekoliko razširi, da je prostor za večja naselja na terasah (Ročinj, Kanal, Anhovo in Deskle).
Pri Solkanu vstopi Soča na Goriško polje, ki je po nastanku velik prodni vršaj Soče in najvzhodnejši odrastek Furlanske nižine. Vršaj je nastal z močnim nasipanjem proda v zadnji ledeni dobi, s katerim je reka svoj levi pritok Vipavo potisnila prav pod severno vznožje Krasa. Na ravnini na levem bregu stojita sestrski mesti, starejša Gorica in novejša Nova Gorica. Od izliva Vipave navzdol teče Soča sprva tik ob vznožju Krasa mimo Gradišča ob Soči in Zagraja. Pod Vilešem se reki z desne pridruži še Ter, zadnji večji pritok, nato pa se nekaj kilometrov niže v široki delti izlije v Tržaški zaliv. Ravninska delta je sestavljena iz dveh zelo različnih delov: zgornji del, nekako do črte Červinjan – San Valentino – Štarancan, je zgrajen iz apnenčastega proda, ki sta ga v zadnji ledeni dobi nasula Soča in Ter, nekoliko višji, sušnejši ter intenzivno obdelan in poseljen, spodnji del pa je holocenske starosti, nižji, mokroten in preprežen s starimi strugami Soče. Obala delte je nizka in močvirna z bogatimi mokriščnimi habitati in je skupaj s spodnjim tokom reke dolvodno od izliva Tera zavarovana kot naravni rezervat izliva Soče.
Hidronim in etimologija V antiki je bila Soča poznana pod različnimi imeni, mdr. Aesontius, Sontius, Aesontio, a najpogosteje pod imenom Isontius. Po mnenju etimologa M. Snoja naj bi bilo njeno prvotno slovansko ime Soťa in bi nastalo iz latinskega imen Sontius, to pa verjetno iz indoevropske besede heĭs = hitro se premikati, dreti. Druga možna razlaga je, da je ime nastalo iz predromanske besed aĭs = voda, reka. V srednjeveških virih se reka pojavlja pod različnimi imeni, mdr. super Sontium (507–511), a flumine Isontio (1028), ultra Lusontium (1275), Isnicz (ok. 1330), an die Ysnitz (1401), an der Snicz (ok. 1440) itd. Misel, ki jo v svojem etimološkem delu navaja F. Bezlaj, da bi Soča še v antiki izvirala južno od Kobarida in šele pozneje pritegnila nase zgornji del porečja, ki naj bi dotlej pripadal Nadiži, temelji zgolj na antičnih zemljevidih in nima nobene geomorfološke podlage.
Hidrogeografija sličica|desno|350px|Povprečni mesečni pretoki Soče pri Kobariduv obdobju 1971–2000 Soča ima v zgornjem toku izrazit alpski tip snežno-dežnega režima s prvim viškom v pozni pomladi (maj–junij) in drugim, manj izrazitim viškom jeseni (oktober–november). Prvi višek je posledica taljenja snega v visokogorju, jesenski višek se pojavi zaradi obilnih jesenskih deževij. Glavni nižek je sredi zime (januar–februar) zaradi nizkih temperatur in snežne retinence, drugi nižek pa nastopi v poznem poletju (avgust–september) zaradi manjših količin padavin in večje evapotranspiracije.
Pod vplivom pritokov in drugačnih podnebnih razmer prehaja rečni režim Soče dolvodno postopoma v alpski tip dežno-snežnega režima, saj jesenski višek (oktober–november) preseže spomladanskega (april–maj), poletni nižek (julij–avgust) pa postane nižji od zimskega (februar–marec).
Zlasti v zgornjem toku je reka poleti zelo priljubljena med obiskovalci, predvsem zaradi čiste vode in lepih belih prodišč, vendar zaradi nizke temperature vode ni posebej primerna za kopanje. V obdobju 2004–2010 je imela v Čezsoči v kopalni sezoni povprečno temperaturo 10,5 °C in najvišjo zabeleženo temperaturo 13,8 °C, pri Tolminu 12,0 °C (najvišja 15,1 °C), v Kanalu 15,3 °C (najvišja 21,3 °C) in v Solkanu 14,3 °C (najvišja 18,8 °C). Nizke temperature vode so predvsem posledica napajanja reke iz številnih kraških izvirov v celotnem toku do Solkana.
Najmanjši in največji zabeleženi pretoki Soče v obdobju 1971–2021 (m3/s) Vodomerna postaja Najmanjši pretok (datum) Največji pretok (datum) Povprečni letni pretokKršovec 1,68 (16.2.1989) 286 (6.11.2016)* 11,2*Log Čezsoški 3,29 (21.2.1989) 571 (5.11.2012) 23,7Kobarid I 4,59 (31.1.1987) 778 (5.11.2012) 33,4Solkan I 5,58 (30.10.1985) 2508 (5.11.2012) 91,7 *Vodomerna postaja: Kršovec Isličica|desno|350px|Soča v Bovški kotlini Preglednica kaže izrazit hudourniški značaj reke Soče. V zgornjem toku je razlika med najvišjim in najnižjim pretokom več kot 150-kratna, dolvodno se te razlike še povečujejo in v Solkanu je razlika kar 370-kratna. Zlasti v zgornjem, visokogorskem delu porečja se zaradi strmih pobočij in velikega deleža neporaščenih površin padavinska voda zelo hitro steka po pobočjih navzdol v vodotoke in ti zato narastejo zelo hitro. Na vodomerni postaji Kobarid znaša specifični odtok 76,9 l/s/km2, odtočni količnik pa 80,9 %, navzdol po reki pa se oba pokazatelja znižujeta: na vodomerni postaji Solkan znaša specifični odtok 39,5 l/s/km2, odtočni količnik pa 51,4 %.
Hudourniška narava reke je vidna tudi v izoblikovanosti njene struge, ki je široka in v njej so obsežna bleščeče bela prodišča. Bela barva prodišč pomeni, da reka zelo pogosto naraste, premakne prodnike po strugi navzdol in prikotali nove, tako da pionirske rastlinske vrste prodišč ne morejo zarasti. Mimo vodomerne postaje Kobarid npr. prenese Soča letno kar 73.000 m3 proda in 57.000 m3 finejšega materiala (peska in mulja), ki ji ga dovajajo hudourniški pritoki ali ga sama odtrga z bregov z erozijskim delovanjem.
Ker teče Soča skoraj ves čas po ozki dolini, je ob njej v celotnem toku malo poplavnih površin, pač pa se kaže hudourniški značaj reke in njenih pritokov v izjemno hitrem naraščanju (v zgornjem toku lahko naraste ali upade za več kot meter v eni uri) ter v močnem nasipanju, ki vsakih nekaj let povzroči veliko škodo na prometnicah, mostovih, gozdovih in kmetijskih površinah. Ob obilnih padavinah se pogosto prožijo tudi zemeljski plazovi in skalni podori, ki naredijo še dodatno škodo. Večji poplavni dogodki so bili ob Soči npr. 21. julija 1902, 17. septembra 1903, 1. decembra 1921, 2. in 3. septembra 1965, 13. in 14. novembra 1969, 4. oktobra 1978, med 5. in 10. oktobrom 1998 ter 17. novembra 2000, ko je nastal usoden drobirski tok in pod sabo pokopal del Loga pod Mangartom.
V spodnjem toku del soške vode odvajajo v dva umetna kanala, ki sta namenjena predvsem umetnemu namakanju kmetijskih površin in pridobivanju električne energije v osmih malih HE: prvi, Canale Agrocormonese, poteka zahodno od Soče, dolg je 7,7 km in se začne pri jezu v Gorici ter steka nazaj v Sočo nad Gradiščem ob Soči. Drugi kanal (it. Il Canale De dottori, v Tržiču Canale Valentinis) je dolg 12 km in poteka vzhodno od Soče; začne se pri Zagraju, poteka skozi Sredipolje ter Ronke in se pri Tržiču izliva v Tržaški zaliv.
Hidroelektrarne Že pred prvo svetovno vojno so začeli na pritokih Soče graditi male hidroelektrarne, ki so v svojem času povsem zadoščale za oskrbo okolice z električno energijo (npr. v okolici Idrije, v Logu pod Mangartom, na Hublju. Po italijanski zasedbi so elektrifikacijo prevzele večje italijanske družbe, ki jim majhni domači podjetniki niso mogli konkurirati. Načrtovali so deset večjih hidroelektrarn s skupno instalirano močjo 213 MW. Leta 1936 je začela družba SADE (Società Adriatica di Elettricità) graditi HE Doblar in Plave. Za doblarsko HE so v Podselu zgradili 40 visok ločni jez, za katerim je nastalo 5 km dolgo zajezitveno jezero, ki sega skoraj do izliva Tolminke, do HE pa dovajajo vodo po 3,5 km dolgem predoru. Za HE Plave so zgradili betonsko pregrado pri Ajbi, od koder dovajajo vodo po 5,6 km dolgem predoru do elektrarne na desnem bregu reke pod Plavami.Zgodba o luči 2007, str. 22.