Ramzes II. (različno transliteriran kot Rameses ali Ramses, tudi Ramzes Veliki), tretji faraon Devetnajste egipčanske dinastije, ki je vladal od 1279 pr. n. št. do 1213 pr. n. št., * okoli 1303 pr. n. št., † 1213 pr. n. št.
Pogosto ga obravnavajo kot največjega, najslavnejšega in najmogočnejšega faraona egipčanskega imperija. Njegovi nasledniki in kasneje Egipčani, so ga klicali "Veliki prednik". Ramzes II. je vodil več vojaških odprav v Levant in ponovno potrdil egipčanski nadzor nad Kanaanom. Vodil je tudi odprave na jug v Nubijo. Nanje spominjajo napisi pri templjih Beit el-Wali in Gerf Huseinu.
Pri štirinajstih letih je bil imenovan za princa regenta in naslednika svojega očeta Setija I. Prestol je prevzel v poznih najstniških letih. Ocene starosti ob smrti se razlikujejo; 90 ali 91 je najbolj verjetna.von Beckerath (1997), str. 108, 190.Brand (2000), str. 302-305. Ramzes II. je v času svojega vladanja praznoval 14 sed festivalov (prvi je potekal po tridesetih letih vladavine, nato pa vsaka tri leta), več kot kateri koli drug faraon.O'Connor & Cline (1998), str. 16. Pokopan je bil v Dolini kraljev; njegovo mumijo so kasneje preselili v "kraljevo skrivališče", kjer je bila odkrita leta 1881 in je zdaj na ogled v Kairskem muzeju.
Zgodnje obdobje njegovega vladanja je bilo osredotočeno na gradnjo mest, templjev in spomenikov. Ustanovil je mesto Pi-Ramesses v delti Nila kot svoje novo glavno mesto in izhodišče za akcije v Siriji. V grških virih je znan tudi kot Ozymandias, v grščini del imena Ramzesovega prestola, Usermaatre Setepenre - "pravičnost Ra je močna - izberi Ra".
Pohodi in bitke Zgodaj v svojem življenju se je Ramzes II. lotil številnih akcij, da bi vrnil prej odvzeta ozemlja iz nubijskih in hetitskih rok. Bil je odgovoren za zatrtje nekaterih nubijskih uporov in izvedbo akcije v Libiji. Čeprav bitka pri Kadešu pogosto dominira v znanstvenem pogledu na vojaško hrabrost in moč Ramzesa II., pa je kljub temu zaslužen za več dokončnih zmag nad sovražniki Egipta. V času vladavine Ramzesa II. naj bi, po ocenah, egiptovska vojska štela približno 100.000 moških; mogočna sila, ki je bila uporabljena za krepitev egiptovskega vpliva.
Bitka proti Sherdenom, morskim piratom V svojem drugem letu je Ramzes II. odločilno porazil Shardane ali Sherdene, morske pirate, ki so pustošili vzdolž egiptovske sredozemske obale in napadali tovorne ladje na morski poti v Egipt.Grimal (1992) pp.250–253 Ljudstvo Sherden je verjetno prišlo iz obale Jonije ali morda jugozahodne Anatolije. Ramzes je vojake in ladje namestil na strateških mestih na obali in potrpežljivo dopustil piratom napasti svoj plen in jih spretno polovil s presenečenjem v morski bitki in jih vse naenkrat prijel.Tyldesley (2000), pp.53 Stela iz Tanisa govori o njihovem prihodu "v svojih bojnih ladjah sredi morja in nobena ni bila sposobna stati pred njimi". Pomorska bitka je morala biti nekje blizu ustja reke Nil, saj so videli kmalu zatem veliko Sherdenov v faraonovi telesni straži, prepoznani po njihovi rogati čeladi z žogo v sredini, okroglim ščitom in velikimi “Naue II” meči (bronastodobni meči), s katerimi so upodobljeni v napisih v bitki pri Kadešu. V tej pomorski bitki, skupaj s Shardani, je faraon tudi porazil Lukka (L'kkw, morda kasneje Lyciane) in Šqrsšw (Shekelesh) ljudstva.
Prvi pohod nad Sirijo
Takoj po bitki pri Kadešu, je Ramzes II. začel pohod v Kanaan. Njegov prvi pohod se je zgodil v četrtem letu njegovega vladanja in je bil zabeležen s postavitvijo prve izmed spominskih stel Nahr el-Kalb, v bližini sodobnega Bejruta. Napis je skoraj popolnoma neberljiv zaradi preperevanja.
Dodatni podatki nam povedo, da se je bil prisiljen boriti s Kanaanskim princem, ki ga je smrtno ranil egiptovski lokostrelec in katerega vojska je pozneje zbežala. Ramzes je pripeljal princa kot živega zapornika v Egipt. Ramzes je potem ropal poglavarje v njihovih deželah in se vsako leto vračal na njihov sedež v Riblah po davke. V četrtem letu svojega kraljevanja, je na pohodu v Siriji ujel hetitskega vazala kraljestva Amurru.Grimal (1994) pp. 253ff
Drugi pohod nad Sirijo
Bitka pri Kadešu v njegovem petem letu vladanja je bila odločilna v bojih, ki jih je Ramzes vodil v Siriji, proti ponovno oživljenim hetitskim silan Mubatalija. Faraon si je želel zmage pri Kadešu in tako razširiti meje Egipta v Sirijo in pri tem posnemal svojega očeta Setija, ki je bil tu samo desetletje ali dva prej. Zgradil je tudi svoje novo glavno mesto Pi-Ramzes, kjer je zgradil delavnice za izdelavo orožja, vozov in ščitov. Nekatere so proizvedle 1.000 kosov orožja v tednu, približno 250 vozov v 2 tednih in 1000 ščitov v tednu in pol. Po teh pripravah je Ramzes premaknil napad v Levant, ki je pripadal bolj velikemu sovražniku kot kateri koli s katerim se je kdaj soočil: Hetitski imperij.
Sile Ramzesa so bile ujete v Hetitski zasedi in premoči pri Kadešu, ko so izvedli protinapad in porazili Hetite, katerih preživeli so pustili svoje vozove in preplavali reko Oront ter se vrnili nazaj na varno mestnega obzidja.
Tretji pohod nad Sirijo Egipčanski vpliv je zdaj omejen na Kanaan medtem ko je Sirija padla v hetitske roke. Kanaanski princi, ki jih je egiptovska nezmožnosti uvesti svojo voljo navidezno spodbujala, so s spodbudo Hetitov začeli upore proti Egiptu. V sedmem letu kraljevanja se je Ramzes II. ponovno vrnil v Sirijo. Tokrat se je izkazal za veliko bolj uspešnega proti Hetitom. V tej akciji je razdelil svojo vojsko v dve sili. Eno je vodil njegov sin Amon-her-khepeshef in lovil bojevnike plemena Šhasu čez Negev v bližini Mrtvega morja in zajel kraljestvo Edom v gorah Seir. Nato je napadel kraljestvo Moab. Druga sila, ki jo je vodil Ramzes, je napadla Jeruzalem in antični Jeriho. Tudi on je nato vstopil v Moab, kjer je deloval njegov sin. Združena vojska je nato vkorakala v Hesbon, Damask, na Kumidi in na koncu ponovno zasedli Upi (področje okoli Damaska) in s tem ponovna vzpostavili nekdanji vpliv Egipta.
Zadnji pohod nad Sirijo
Ramzes je razširil svoje vojaške uspehe v osmem in devetem leta vladanja. Prečkal je reko Dog (Nahr al-Kalb) in se potisnil proti severu v Amurru. Njegova vojska je uspela v pohodu na sever v Dapur, kjer je postavil svoj kip. Egipčanski faraon se je tako znašel v severnem Amurru tudi mimo Kadeša v Tunip, kjer niso videli nobenega egiptovskega vojaka vsaj od časa Tutmozisa III., skoraj 120 let prej. Mesto je oblegal, preden ga je zavzel. Njegova zmaga pa se je izkazala za kratkotrajno. V letu devet je Ramzes postavil stelo pri Bet Sheanu. Potem, ko je utrdila svojo oblast nad Kanaanom, je Ramzes vodil svojo vojsko na sever. Večinoma neberljiva stela v bližini Bejruta, za katero se zdi, da jo je treba datirati v drugo kraljevo leto, je bila verjetno tam postavljena v desetem letu. Ozek pas ozemlja stisnjen med Amurrujem in Kadešem ni bil stabilen. Še isto leto so se vrnili Hetiti tako, da je Ramzes moral ponovno na pohod proti Dapurju. Šest Ramzesovih sinov je še vedno nosilo znake mladosti, ko so sodelovali v tej osvojitvi. Zavzel je mesta v Retenuju (staroegipčansko ime za Kanaan in Sirijo) in mestno državico Tunip v Naharinu, kasneje prikazan na stenah Ramesseuma.
Mirovna pogodba s Hetiti
Odstavljen hetitski kralj Mursili III. je pobegnil v Egipt, deželo sovražnika njegove države, po neuspehu ga je iz prestola izrinil njegov stric. Hattusili III. se je odzval z zahtevo, da Ramzes II. izroči svojega nečaka nazaj Hetitom.
Ta zahteva povzroči krizo v odnosih med Egiptom in Hetiti, ko Ramzes zanika vedenje o tem, kje je Mursili III. Imperija sta bila spet nevarno blizu vojne. Sčasoma, v enaindvajsetem letu svojega vladanja (1258 pr. n. št.), se je Ramzes odločil, da sklene pogodbo z novim Hetitskim kraljem Hattusili III., pri Kadešu končata konflikt. Dokument je prva znana mirovna pogodba v svetovni zgodovini.
Mirovna pogodba je bila zapisana v dveh različicah, ena v egiptovskih hieroglifih, druga v akadščini z uporabo klinopisa; obe različici sta ohranjeni. Takšna uporaba dveh jezikov je skupna mnogim nadaljnjim pogodbam. Ta pogodba se razlikuje od drugih po tem, da sta obe jezikovni različici drugače ubesedeni. Medtem ko je večina besedila identična, hetitska različica pravi, da so Egipčani prišli prosit za mir, egiptovska različica pa pravi obratno. Pogodba je bila dana Egipčanom v obliki srebrne plošče in ta verzija "žepne knjige" je bila prinešena nazaj v Egipt in vgrajena v tempelj Karnaku.
Pogodba je bila sklenjena med Ramzesom II. in Hattusilijem III. v 21. letu vladavine Ramzesa (okoli 1258 pr. n. št.). V 18. členu poziva k miru med Egiptom in Hetiti in nato nadaljuje, da njihovi bogovi tudi zahtevajo mir. Meje v tej pogodbi niso določene, vendar jih je mogoče razbrati iz drugih dokumentov. Anastasy A papirus opisuje Kanaan, v zadnjem delu vladavine Ramzesa II. in našteva imena feničanskih obalnih mest pod egiptovskim nadzorom. Pristaniško mesto Sumur, severno od Biblosa, se omenja kot najbolj severno mesto, ki pripada Egiptu, ker ima egiptovsko garnizijo.
Po sklenitvi mirovne pogodbe, v Kanaanu ni bilo dodatnih egiptovskih dejavnosti. Severna meja se zdi, da je bilo varna in mirna, tako da je bila vladavina faraona močna do smrti Ramzesa II. in upadanja dinastije.
Pohod nad Nubijo
Ramzes II. je zavzel tudi ozemlje južno od prvega katarakta v Nubiji. Ko je Ramzes vladal približno 22 let, sta ga dva njegova sinova spremljala v vsaj eni od teh akcij. V času Ramzesa je bila Nubija kolonija že dvesto let, vendar njegova osvajanja so bila navedena kot dekoracija templjev Ramzesa II., zgrajenih v Beit el-Wali (ki je bil predmet epigrafskega dela Oriental Institut med nubijsko reševalno kampanjo v 1960-tih), Gerf Husseinu in Kalabshi v severni Nubiji. Na južni steni templja Beit el-Wali je Ramzes II. upodobljen v bitki proti Nubijcem v bojnem vozu, medtem ko sta njegova dva mlada sinova, Amon-njen-khepsef in Khaemwaset, prikazana za njim, tudi v bojnih vozovih. Stena v enem od templjev pravi, da se je moral boriti v eni bitki brez pomoči svojih vojakov.
Pohod nad Libijo V času vladavine Ramzesa II. so bili Egipčani očitno dejavni na 300 km vzdolž sredozemske obale, vsaj do Zawiyet Umm el-Rakham. Čeprav natančni dogodki niso jasni, je določena stopnja političnega in vojaškega nadzora morala obstajati v regiji, da je omogočila gradnjo obalnih utrdb in trdnjav.
Ni podrobnih zapisov o velikih vojaških akcijah Ramzesa II. proti Libijcem, obstajajo samo splošne evidence njegovega osvajanja, ki se ne nanašajo na posebne dogodke. Možno je, da nekateri izmed zapisov, kot je Asuanska stela, kažejo na prisotnost Ramzesa v libijskih akcijah. Morda je bil Seti I. tisti, ki je dosegel ta domnevni nadzor nad regijo in ki je nameraval vzpostaviti obrambni sistem, na podoben način, kakor je bil obnovljen tisti na vzhodu preko severnega Sinaja.
Sed festival
Po vladajočih 30 letih, se je Ramzes pridružil izbrani skupini, ki je vključevala le peščico najdlje živečih kraljev Egipta. Po tradiciji je v 30. letu svojega kraljevanja Ramzes praznoval jubilej, ki se je imenoval Sed festival ali "praznik repa". Ta egipčanski praznik je potrdil vladavino faraona. Kasneje je praznoval na tri leta. Praznovanje je bilo verjetno namenjeno pomladitvi moči in vzdržljivosti faraona, medtem ko je sedel na prestolu. Ime izhaja iz imena za egipčanskega boga volka, imenovan Wepwawet ali Sed. Na hrbtni strani faraonovega oblačila je bil v zgodnjih obdobjih egipčanske zgodovine pritrjen rep. Ta rep je bil lahko ostanek prejšnjega svečanega plašča, izdelanega iz popolne kože živali.
Gradbena dejavnost in spomeniki thumb|right|250px|Ramesseum