Suvereni malteški viteški red, uradno: Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza Jeruzalemskega, Rodosa in Malte (), pogosto pa imenovan preprosto Malteški red ali Malteški vitezi je katoliški laični red, ki je bil tradicionalno vojaškega, viteškega in plemiškega značaja, ustanova častitljive starosti, tudi z imenom red sv. Janeza, katere člani so znani tudi po imenih ivanovci in hospitalci. Čeprav red nima lastnega državnega ozemlja, v mednarodnem pravu velja za suveren subjekt in ima od leta 1834 sedež v Rimu (palača Magistralis).
Uprava Suverenega malteškega reda ima podobno strukturo kot vlade nacionalnih držav. Vendar pa vključuje tudi posebnosti, povezane z njegovo naravo laičnega reda, ter specifično terminologijo, ki se je razvila v devetih stoletjih obstoja.
Red šteje približno 13.500 vitezov, dam in kaplanov. Med njimi je 33 redovnih vitezov, ki so opravili redovne zaobljube. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so najvišji razredi članstva, vključno s funkcionarji, zahtevali dokazilo o plemiškem poreklu. V novejšem času je bila vzpostavljena pot, ki vitezom in damam iz najnižjega razreda (za katere dokazilo o plemiškem poreklu ni potrebno) omogoča poseben prehod v najvišji razred, s čimer postanejo upravičeni do opravljanja funkcij v redu.
Sodobna vloga reda je v veliki meri usmerjena v zagotavljanje humanitarne pomoči in sodelovanje pri mednarodnih humanitarnih dejavnostih. Red zaposluje približno 52.000 zdravnikov, medicinskih sester, pomožnega osebja in reševalcev, ki jim v več kot 120 državah pomaga 100.000 prostovoljcev; pomoč nudijo otrokom, brezdomcem, invalidom, starejšim, neozdravljivo bolnim, beguncem in obolelim za gobavostjo po vsem svetu, ne glede na narodnost ali veroizpoved. Prek svoje mednarodne humanitarne organizacije Malteser International red pomaga žrtvam naravnih nesreč, epidemij in vojn.
Red vzdržuje diplomatske odnose s 115 državami, sklepa mednarodne sporazume ter izdaja lastne potne liste, kovance in poštne znamke. Njegovi dve stavbi s sedežem v Rimu uživata eksteritorialnost, red pa vzdržuje tudi veleposlaništva v drugih državah. Trije najvišji funkcionarji veljajo za državljane. Red ima od leta 1994 status opazovalca pri Generalni skupščini Združenih narodov;United Nations General Assembly, Session 48, Resolution 265, Observer Status for the Sovereign Military Order of Malta in the General Assembly . Retrieved 24 February 2017 ta status mu je bil podeljen zaradi njegove »dolgotrajne predanosti [...] zagotavljanju humanitarne pomoči in posebne vloge v mednarodnih humanitarnih odnosih«; v isti kategoriji so tudi drugi nedržavni subjekti, kot sta Mednarodni olimpijski komite in Mednarodni odbor Rdečega križa.
Zgodovina
Ustanovitev
Nastanek vitezov hospitalcev sega v leto 1048. Trgovci iz stare pomorske republike Amalfi so od egiptovskega kalifa pridobili dovoljenje za gradnjo cerkve, samostana in bolnišnice v Jeruzalemu, kjer bi skrbeli za romarje vseh veroizpovedi in ras. Red svetega Janeza Jeruzalemskega – redovna skupnost, ki je upravljala bolnišnico za romarje v Sveti deželi – je postal samostojen pod vodstvom svojega ustanovitelja, redovnika Gerarda.
S papeško bulo Pie postulatio voluntatis z dne 15. februarja 1113 je papež Pashal II. potrdil ustanovitev bolnišnice in jo postavil pod okrilje Svetega sedeža ter ji podelil pravico do svobodne izvolitve predstojnikov brez vmešavanja drugih posvetnih ali cerkvenih oblasti. Na podlagi te papeške bule je bolnišnica prerasla v red, izvzet izpod nadzora krajevne cerkve. Vsi vitezi so bili redovniki, zavezani trem redovnim zaobljubam: uboštvu, čistosti in pokorščini.
Ustanovitev krščanskega Jeruzalemskega kraljestva v času križarskih vojn je red zavezala k vojaški obrambi bolnikov, romarjev in osvojenih ozemelj. Red je tako svojemu poslanstvu oskrbe bolnikov (hospitalni dejavnosti) dodal še nalogo obrambe vere.
Sčasoma je red prevzel beli osemkraki križ, ki je še danes njegov simbol. Osem krakov predstavlja osem blagorov, ki jih je Jezus izrekel v pridigi na gori.
Ciper Ko je po obleganju Akre leta 1291 padla zadnja krščanska postojanka v Sveti deželi, se je red najprej naselil na Cipru.
Rodos Leta 1310 so se vitezi pod vodstvom velikega mojstra Fra' Foulquesa de Villareta zbrali na otoku Rodos. Ker je obramba krščanskega sveta od tam zahtevala organizacijo pomorskih sil, je red zgradil mogočno ladjevje in plul po vzhodnem Sredozemlju ter se boril za krščanstvo, vključno s križarskimi pohodi v Siriji in Egiptu.
V začetku 14. stoletja so bile ustanove reda in vitezi, ki so na Rodos prišli z vseh koncev Evrope, razvrščeni glede na jezik, ki so ga govorili. Prvotnih sedem takšnih skupin oziroma »jezikov« – iz Provanse, Auvergne, Francije, Italije, Aragona (z Navaro), Anglije (s Škotsko in Irsko) ter Nemčije – se je leta 1492 povečalo na osem, ko sta se Kastilja in Portugalska ločili od aragonske skupine. Vsaka skupina je vključevala priorate ali velike priorate, bailiate in komendate. V začetku 14. stoletja so bile ustanove reda in vitezi, ki so na Rodos prišli z vseh koncev Evrope, razvrščeni glede na jezik, ki so ga govorili. Prvotnih sedem takšnih skupin oziroma »jezikov« (francosko *langues*) – iz Provanse, Auvergne, Francije, Italije, Aragona (z Navaro), Anglije (s Škotsko in Irsko) ter Nemčije – se je leta 1492 povečalo na osem, ko sta se Kastilja in Portugalska ločili od aragonske skupine. Vsaka skupina je vključevala priorate ali velike priorate, bailiate in komendate.
Redu sta načelovala veliki mojster (imenovan tudi knez Rodosa) in svet reda. Že od začetka so neodvisnost od drugih držav, zagotovljena s papeško listino, ter splošno priznana pravica do vzdrževanja in uporabe oboroženih sil predstavljali temelj mednarodne suverenosti reda, ki je koval lasten denar in vzdrževal diplomatske odnose z drugimi državami. Visoke položaje v redu so zasedali predstavniki različnih jezikovnih skupin.
Leta 1523, po šestmesečnem obleganju in silovitih bojih proti ladjevju in vojski sultana Sulejmana Veličastnega, so se obrambni zidovi zaradi podkopavanja z razstrelivom sesedli; vitezi so nato na podlagi dogovora o vdaji zapustili Rodos in s seboj odnesli svoje orožje.
Malta
Red je ostal brez lastnega ozemlja vse do leta 1530, ko je veliki mojster Fra' Philippe de Villiers de l'Isle Adam prevzel otok Malta. Otok sta redu podelila cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. Habsburški in njegova mati, kastiljska kraljica Ivana, kot vladarja Sicilije, ob odobritvi papeža Klemena VII.; red je moral pri tem izpolnjevati pogoje, povezane z dajatvijo »malteškega sokola«.
Leta 1565 so vitezi pod vodstvom velikega mojstra Fra' Jeana de Valetta (po katerem je poimenovana malteška prestolnica Valletta) več kot tri mesece branili otok med velikim obleganjem s strani Osmanov.
Flota reda je prispevala k dokončnemu uničenju osmanske pomorske moči v bitki pri Lepantu leta 1571, ki ji je poveljeval Ivan Avstrijski, polbrat španskega kralja Filipa II.
Reformacija, ki je razdelila Zahodno Evropo na protestantske in katoliške države, je vplivala tudi na viteze. V več državah, vključno z Anglijo, Škotsko in Švedsko, je red prenehal delovati. V drugih, denimo na Nizozemskem in v Nemčiji, so celotne bailije oziroma komanderije (upravne enote reda) prešle v protestantizem; ti »ivanovski redovi« (Johanniter) še danes obstajajo v Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem in v številnih drugih državah, vključno z Združenimi državami Amerike in Južno Afriko. Določeno je bilo, da mora red ostati nevtralen v vsaki vojni med krščanskimi narodi.
Med letoma 1651 in 1665 je red upravljal štiri otoke v Karibih. 21. maja 1651 je pridobil otoke Saint Barthélemy, Saint Christopher, Saint Croix in Saint Martin. Kupil jih je od francoske družbe Compagnie des Îles de l'Amérique (Družba za ameriške otoke), ki je bila prav takrat razpuščena. Leta 1665 so bili ti štirje otoki prodani Francoski zahodnoindijski družbi.
Leta 1798 je Napoleon vodil francosko zasedbo Malte. Napoleon je od velikega mojstra Ferdinanda von Hompescha zu Bolheima zahteval dovoljenje, da njegove ladje vplujejo v pristanišče ter oskrbijo z vodo in zalogami. Veliki mojster je odgovoril, da lahko v pristanišče hkrati vplujeta le dve tuji ladji. Bonaparte, ki se je zavedal, da bi takšen postopek trajal predolgo in bi njegove sile izpostavil nevarnosti napada britanskega admirala Horatia Nelsona, je takoj ukazal topniško obstreljevanje Malte. Francoski vojaki so se zjutraj 11. junija izkrcali na Malti na sedmih točkah in začeli napad. Po več urah silovitih bojev so bili Maltežani na zahodu otoka prisiljeni v predajo.
Napoleon je začel pogajanja z utrjeno prestolnico Valletto. Veliki mojster se je zaradi premoči francoskih sil in izgube zahodnega dela Malte pogodil o predaji okupatorju. Hompesch je 18. junija zapustil Malto in odšel v Trst.Whitworth Porter, A History of the Knights of Malta (London: Longman, Brown, Green, 1858). p. 457. S položaja velikega mojstra je odstopil 6. julija 1799.
Vitezi so se razkropili, čeprav je red v okrnjeni obliki še naprej obstajal in se z evropskimi vladami pogajal o vrnitvi na oblast v okviru sporazuma med Francijo in Svetim rimskim cesarstvom v času nemške mediatizacije. Ruski cesar Pavel I. je največjemu številu vitezov nudil zatočišče v Sankt Peterburgu; to dejanje je privedlo do nastanka ruske tradicije ivanovcev (malteških vitezov) in priznanja reda med ruskimi cesarskimi redovi. Vitezi begunci v Sankt Peterburgu so za svojega velikega mojstra izvolili carja Pavla – ta je bil tekmec velikega mojstra von Hompescha, dokler slednji ni odstopil in je Pavel postal edini veliki mojster. Veliki mojster Pavel I. je poleg katoliškega velikega priorata ustanovil še »ruski veliki priorat« s kar 118 komendami, ki je po velikosti presegal preostali del reda in je bil odprt za vse kristjane. Pavlova izvolitev za velikega mojstra pa nikoli ni bila potrjena v skladu s katoliškim kanonskim pravom, zato je bil veliki mojster reda le de facto in ne de jure.
Do začetka 19. stoletja je bil red močno oslabljen zaradi izgube svojih prioratov po vsej Evropi. Le 10 % prihodkov reda je izviralo iz tradicionalnih virov v Evropi, preostalih 90 % pa je do leta 1810 zagotavljal ruski veliki priorat. To se je delno odražalo v tem, da so red v obdobju med letoma 1805 in 1879 – ko je papež Leon XIII. ponovno uvedel položaj velikega mojstra – vodili namestniki namesto velikih mojstrov. To je pomenilo začetek ponovnega vzpona reda kot humanitarne in verske organizacije.
Izgnanstvo Francoske sile, ki so zasedle Malto, so iz države izgnale viteze hospitalce.
V sedemnajstih letih med zavzetjem Malte in sklenitvijo splošnega miru so »skrbno opravljali formalnost izvolitve brata, ki bi prevzel dolžnosti velikega mojstra in s tem ohranil vitalnost suverene ustanove«. Funkcijo namestnika magisterija in začasnega velikega mojstra so opravljali veliki balivi: grof Nikolaj Saltikov, Giovanni Battista Tommasi, Innico Maria Guevara-Suardo, Andrea Di Giovanni y Centellés, Carlo Candida in grof Filippo di Colloredo-Mels. Njihovi mandati so skupno zajemali obdobje do smrti cesarja Pavla leta 1801. The paper cited the Synoptical Sketch as the best source available for the subject matter. The text was identically repeated in , 18 April 1863, p. 3.
Amienska mirovna pogodba (1802) je Združeno kraljestvo zavezovala k umiku z Malte; otok naj bi vrnili obnovljenemu redu svetega Janeza, katerega suverenost bi jamčile vse glavne evropske sile, določene ob sklenitvi končnega miru. Vendar do tega ni prišlo zaradi pomislekov glede pogodbe, ki so v Združenem kraljestvu hitro naraščali.
Bonapartova zavrnitev britanske ponudbe o desetletnem zakupu Malte je privedla do ponovne vzpostavitve britanske blokade francoske obale; 18. maja je Britanija Franciji napovedala vojno.Pocock, Tom (2005). The Terror Before Trafalgar: Nelson, Napoleon, And The Secret War. Annapolis, MD: Naval Institute Press. . OCLC 56419314.p. 78