Mimar Sinan (, ) je bil glavni arhitekt (turško mimar) in gradbenik osmanskih sultanov Sulejmana Veličastnega, Selima II. in Murata III., * okoli 1488/1490, Ağırnas, Anatolija, Osmansko cesarstvo, † 17. julij 1588, Carigrad, Osmansko cesarstvo.
Bil je odgovoren gradnjo za več kot tristo velikih javnih in drugih skromnejših objektov, na primer šol. Njegovi učenci so kasneje zgradili Mošejo sultana Ahmeda v Carigradu in Stari most v Mostarju.
Kot sin armenskega ali grškega kamnoseka in tesarjaEncyclopædia Britannica. Sinan (Ottoman architect). je dobil tehnično izobrazbo in postal vojaški inženir. Imel je uspešno vojaško kariero in hitro napredoval v prvega častnika in zatem poveljnika janičarjev s častnim nazivom Sinan. Goodwin (2001), str. 87. Svoje arhitekturne in inženirske sposobnosti je izpopolnjeval na vojnih pohodih in postal strokovnjak za gradnjo vseh vrst utrdb in vojaške infrastrukture, kot so ceste, mostovi in akvadukti. Približno pri petdesetih letih je bil imenovan za glavnega sultanovega arhitekta in svoje tehnično znanje, pridobljeno v vojski, uporabil za ustvarjanje čudovitih verskih in posvetnih zgradb.Kinross (1977), str. 214–215. Na tem položaju je ostal skoraj petdeset let.
Njegova velika mojstrovina je Selimova mošeja v Odrinu, najbolj znana mojstrovina pa mošeja Sulejmanija v Carigradu. Bil je vodja obširnega vladnega oddelka za gradnje in izšolal veliko slavnih pomočnikov, vključno s Sedefkar Mehmed Ago, arhitektom mošeje sultana Ahmeda v Carigradu (Modra mošeja), in Mimarjem Hajrudinom, arhitektom Starega mostu v Mostarju. Mimar Sinan velja za največjega arhitekta klasičnega obdobja osmanske arhitekture, primerljivega z Michelangelom, njegovim sodobnikom na Zahodu.De Osa, Veronica.Saoud (2007), str. 7. Michelangelo in njegovi načrti za baziliko sv. Petra v Rimu so bili v Carigradu dobro znani, saj je Visoka porta Leonarda da Vincija in Michelangela leta 1502 oziroma 1505 povabila v Carigrad, da bi predložila načrte za most preko Zlatega roga.Vasari (1963), Knjiga IV, str. 122. Dela Mimarja Sinana spadajo med najvplivnejše zgradbe v zgodovini in arhetip osmanske arhitekture.
Življenje Poreklo in zgodnja leta
Po besedah Sinanovega sodobnika, biografa Mustafe Sai Čelebija, se je Sinan rodil kot Josif leta 1489 (po Encyclopædia Britannica okoli 1490,Encyclopædia Britannica. Sinan (Ottoman architect). po Slovarju islamske arhitekture leta 1491, v preteklosti po besedah turškega profesorja in arhitekta Rehe Gunaya med letoma 1494 in 1499Günay, Reha (2006). A guide to the works of Sinan the architect in Istanbul. Istanbul, Turkey: Yapı-Endüstri Merkezi Yayınları. str. 23. ISBN 975-8599-77-1. Pridobljeno 5. Aprila 2012.) Bil je bodisi ArmenecFletcher, Richard (2005). The cross and the crescent: Christianity and Islam from Muhammad to the Reformation (ponatis). London: Penguin. str. 138. ISBN 9780670032716.Zaryan. Sinan. Armenian Soviet Encyclopedia, str. 385.Kouymjian, Dickran. Armenia from the Fall of the Cilician Kingdom (1375) to the Forced Emigration under Shah Abbas (1604). V The Armenian People From Ancient to Modern Times, Volume II: Foreign Dominion to Statehood: The Fifteenth Century to the Twentieth Century. Richard G. Hovannisian (ur.). New York: St. Martin's Press, 1997, str. 13. ISBN 0-312-10168-6.Alboyajian (1937), vol. 2, str. 1533-1534.Jackson, Thomas Graham (1913). Byzantine and Romanesque Architecture, Volume 1. Cambridge University Press. str. 143.Sitwell, Sacheverell (1939). Old Fashioned Flowers. Country Life. str. 74. kapadoški Grk,Talbot, Hamlin. Architecture Through the Ages. University of Michigan, str. 208.Gyula Moravcsik, Samuel R. Rosenbaum. Byzantium and the Magyars. str. 28.Kathleen Kuiper. Islamic Art, Literature, and Culture. The Rosen Publishing Group, 2009. str. 204. ISBN 9781615300976Aptullah Kuran. Sinan: the grand old master of Ottoman architecture. Institute of Turkish Studies, 1987. str. 35.Walker, Benjamin, Peter Owen. Foundations of Islam: the making of a world faith, 1998. str. 275.Goodwin 2003, str. 199.Rogers, J.M. (2006). Sinan: Makers of Islamic Civilization. I.B.Tauris: Oxford Centre for Islamic Studies. str. backcover. ISBN 978-1-84511-096-3. AlbanecCragg, Kenneth (1991). The Arab Christian: A History in the Middle East. Westminster John Knox Press. str. 120. ISBN 0-664-22182-3.al-Lubnānī lil-Dirāsāt, Markaz (1992). The Beirut review, Issue 3. Lebanese Center for Policy Studies. str. 113. Pridobljeno 5. aprila 2012. Brown, Percy (1942). Indian architecture: (The Islamic period). Taraporevala Sons. str. 94. ali pokristanjen Turek.Akgündüz Ahmed, Öztürk Said (2011). Ottoman History, Misperfections and Truths. IUR Press (Islamitische Universiteit Rotterdam), str. 196. v mestecu Ağırnas blizu Kayserija v Anatoliji. Rojstni kraj je naveden v odloku sultana Selima II.Goodwin 2003, str 199-200.
Encyclopædia Britannica omenja, da je bil Sinan ali armenskega ali grškega porekla. Tej trditvi v prid govori odlok Selima II., objavljen 7. ramadana leta 981 (okoli 30. decembra 1573), s katerim je sultan ugodil Sinanovi prošnji, naj prizanese in izvzame njegove sorodnike iz splošnega izgona Armencev iz Kayserija na otok Ciper.Odlok je bil objavljen v turškem časniku Türk Tarihi Encümeni Mecmuası, vol. 1, no. 5 (junij 1930-maj 1931), str. 10. Godfrey Goodwin v nasprotju s to trditvijo meni, da se je po osmanski osvojitvi Cipra leta 1571 sultan Selim II. odločil na razseljeni otok preseliti Rimljane (grško govoreči pravoslavni kristjani) iz Karamanskega ejaleta v jugovzhodni Anatoliji. Sinan je interveniral v imenu svoje družine in dobil od sultana dva odloka, s katerima je njegove sorodnike izvzel iz deportacije.
Nekaj poznavalcev iz sultanovih ukazov sklepa, da je bil Sinan kapadoški Grk, ker so v tej regiji edino Rimljani govorili grško.Necipoğlu 2007, str. 147. Celâl Esad Arseven. Constantinople, de Byzance à Stamboul. H. Laurens, 1909. Drugo dejstvo, ki podpira to trditev, je Sinanova strast do Hagije Sofije, ki je bila glavni vir navdiha za oblikovanje večine njegovih mošej, vključno s Sulejmanijo v današnjem Carigradu.
Herbertu J. Mullerju se »zdi, da je bil Armenec«,Muller, Herbert Joseph (1961). The Loom of History. New American Library. str. 439. medtem ko Lucy Der Manuelian z univerze Tufts meni, da »ga je iz dokumentov v cesarskih arhivih in drugih dokazov mogoče prepoznati kot Armenca«.Architects, Craftsmen, Weavers: Armenians and Ottoman Art. Abstracts from the International Conference ARMENIAN CONSTANTINOPLE organized by Richard G. Hovannisian, UCLA, May 19–20, 2001. Social Sciences Division University of California, Los Angeles. Arhivirano iz izvirnika 12. julija 2014. Pridobljeno 13. septembra 2013.
Nekaj znanstvenikov meni, da bi Sinan lahko bil albanskega porekla. Britanski znanstvenik Percy Brown in indijski znanstvenik Vidya Dhar Mahaja omenjata, da je bil mogul Babur zelo nezadovoljen z lokalno indijsko arhitekturo in nameraval v Indijo povabiti »določene učence vodilnega osmanskega arhitekta Sinana, albanskega genija, da bodo naredili arhitekturne načrte«.Brown, Percy (1942). Indian architecture: (The Islamic period). Taraporevala Sons. str. 92. Pridobljeno 5. aprila 2012.Mahajan, Vidya Dhar, Savitri Mahajan (1962). The Muslim rule in India, Volume 1. S.Chand. str. 210. Pridobljeno 7. aprila 2012.
Sinan je med odraščanjem pomagal očetu pri njegovem delu in do vpoklica v vojsko pridobil veliko gradbeniškega znanja.Encyclopædia Britannica: Sinan (Ottoman architect). V knjižnici palače Topkapi so tri besedila, ki jih je Mimarju Sinanu posvetil njegov prijatelj in biograf Mustafa Sâi Çelebi. V teh rokopisih Sinan razkriva nekaj podrobnosti iz svoje mladosti in vojaške kariere. Njegovega očeta so naslavljali "Abdülmennan" (dobesedno "Sluga radodarnega in usmiljenega"). Naslov se je v Osmanskem cesarstvu pogosto nanašal na nemuslimanskega očeta spreobrnjenca v islam.
Vojaška kariera Leta 1512 je bil po zakonu o krvnem davku (devşirme) vpoklican v osmansko vojsko.Kinross, str 214–215. Poslali so ga v Konstantinopel, da bi ga izšolali za častnika janičarskga korpusa in spreobrnili v islam. Za sprejem v cesarsko vojaško šolo Enderun v palači Topkapi je bil prestar, zato so ga poslali v pomožno šolo. Nekateri zapisi trdijo, da je morda služil velikemu vezirju Ibrahim Paši Pargaliju kot novinec v njegovi šoli. Islamsko ime Sinan je morda dobil prav v tej šoli. Sprva se je učil za tesarja, a je zaradi svojih intelektualnih sposobnosti, zlasti v matematiki, in ambicij kmalu postal pomočnik vodilnih arhitektov in se začel šolati za arhitekta.
V naslednjih šestih letih se je izuril tudi za janičarskega častnika (acemioğlan). Po nekaterih navedbah se je morda pridružil zadnjemu vojaškemu pohodu sultana Selima I. na Rodos. Po sultanovi smrti se je pohod končal. Dve leti kasneje je bil priča osvajanju Beograda. Pod novim sultanom Sulejmanom Veličastnim je leta 1626 kot pripadnik dvorne konjenice sodeloval v bitki pri Mohaču. Napredoval je v kapitana sultanove garde in prevzel poveljstvo pehotnega kadetskega korpusa. Kasneje je bil nameščen v Avstriji, kjer je poveljeval 62. orti strelskega korpusa. Postal je mojster lokostrelstva, hkrati pa je kot arhitekt preučeval šibke točke zgradb med obstreljevanjem topništva. Leta 1535 je kot poveljujoči častnik sultanove garde sodeloval v bagdadski kampanji. Leta 1537 je odšel na odprave na Krf, Apulijo in Moldavijo.Sinan. Dictionary of Islamic Architecture. Arhivirano 4. junija 2011 na Wayback Machine.
Na teh pohodih se je izkazal kot sposoben arhitekt in inženir. Ko je osmanska vojska zavzela Kairo, je Sinan napredoval v glavnega arhitekta in dobil privilegij, da v zasedenem mestu poruši vse stavbe, ki niso v skladu z mestnim načrtom. Med kampanjo na zahodu je sodeloval pri gradnjah obrambnih objektov in mostov, vključno z mostom čez Donavo. Cerkve je spremenil v mošeje. Med perzijsko kampanjo leta 1535 je zgradil ladje za vojsko in topništvo za prečkanje jezera Van in zato dobil naziv Haseki'I – parlamentarni pristav v sultanovi telesni straži, ki je bil enakovreden činu janičarskega age.
Ko je Čelebi Lütfi Paša leta 1539 postal veliki vezir, je Sinana, ki je prej služboval pod njegovim poveljstvom, premestil v urad dvornih arhitektov. Premestitev je pomenila začetek njegove izjemne kariere. Njegovo delo je vključevalo nadzor gradnje infrastrukture in pretoka zalog znotraj Osmanskega cesarstva. Odgovoren je bil tudi za projektiranje in gradnjo javnih del, kot so ceste, vodovodi in mostovi. V dolgih letih službovanja je postal glavni arhitekt cesarstva z večjimi pooblastili kot jih je imel njegov nadzorni minister. Postal je vodja celotnega zbora arhitektov – šolane ekipe asistentov, namestnikov in učencev.
Osmanski dvorni arhitekt Leta 1539 je bil v starosti skoraj 50 let, je bil imenovan za glavnega arhitekta sultana Sulejmana Veličanstnega. Na tem položaju je ostal vse do svoje smrti v 98. letu. Bil je v službi treh sultanov: Sulejmana Veličastnega, njegovega sina sultana Selima II. in sultana Murata III. Vzpostavil je in vodil obsežno arhitektonsko gradbeno vladno službo. Njegovo delovanje sovpada z obdobjem kulminacije osmanskega imperija, kar je zagotavljalo neovirane možnosti za uresničitev arhitektovih zamisli.
Sprva so njegove zgradbe temeljile na ustaljenih konceptih islamske arhitekture. Postopno je začel vpeljevati nove arhitekturne elemente, v katerih je prepoznaven vpliv tako perzijske arhitekture kot bizantinske Hagije Sofije. Stremel je k izgradnji velikega, enovitega, svetlega in zračnega prostora pod centralno sferično kupolo brez vmesnih stebrov. Postopno približevanje k temu cilju je razvidno iz njegovih za posamezne stopnje značilnih mošej: mošeja Şehzade v Carigradu, ki jo je sam imel za delo iz obdobja vajeništva, Sulejmanije v Carigradu iz zrelega obdobja ter Selimova mošeja v Odrinu kot njegove mojstrovine.
Delo