Hepatitis C je nalezljiva bolezen, ki napada predvsem jetra in jo povzroča virus hepatitisa C (VHC). Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. V nekaterih primerih pride zaradi ciroze do odpovedi jeter, raka na jetrih ali smrtno nevarnih krotic v požiralniku in želodcu.
VHC se v prvi vrsti širi prek stika krvi z okuženo krvjo pri intravenskem jemanju mamil, pri slabo sterilizirani zdravstveni opremi in pri transfuzijah krvi. Ocenjujejo, da je s hepatitisom C na svetu okuženih okoli 58 milijonov ljudi. Na obstoj virusa hepatitisa C, prvotno imenovanega »hepatitis ne-A ne-B«, so sklepali že od leta 1970, dokazali pa so ga leta 1989. S hepatitisom C se lahko okužijo samo ljudje in šimpanzi.
Virus vztraja v jetrih pri okoli 85 % okuženih oseb. To vztrajno okužbo je mogoče zdraviti z različnimi kombinacijami zdravil. Novejša neposredno delujoča protivirusna zdravila omogočajo ozdravitev pri več kot 90 % bolnikov.
Hepatitis C je poglavitni vzrok za presaditve jeter, četudi se po presaditvi virus običajno znova pojavi. Cepivo proti hepatitisu C ne obstaja.
Epidemiologija thumb|500px|right|Pogostnost okužbe z VHC (stanje leta 1999) thumb|500px|Nezmožnosti prilagojena leta življenja zaradi hepatitisa C na 100.000 prebivalcev (2004) Razširjenost (prevalenca) okužbe znaša v svetovnem merilu 2,6 %, v državah z visokim tveganjem (temnordeče obarvane na zemljevidu) pa 5,0 % ali več – v Mongoliji celo do 48 %. Po starejših ocenah je po vsem svetu kronično okuženih z VHC od 130–170 milijonov ljudi oziroma okoli 3 % svetovnega prebivalstva, novejša ocena Svetovne zdravstvene ocene pa pravi, da je v svetu okuženih okoli 58 milijonov ljudi. Okoli 1,5 milijona se letno okužijo z boleznijo; po ocenah je leta 2018 v svetu umrlo 290.000 ljudi za posledicami kroničnega hepatitisa C. V ZDA sta 2 % prebivalstva okužena z virusom hepatitisa C, vsako leto pa je 35.000–185.000 novih primerov. V razvitih državah pojavnost od leta 1990 upada zaradi izboljšav pri testiranju krvi, namenjene za transfuzijo. V ZDA umre zaradi okužbe s VHC letno od 8.000 do 10.000 ljudi; pričakovati je porast smrtnosti zaradi nastopa bolezni pri osebah, ki so dobile tranfuzijo krvi, preden se jo je začelo presejavati na VHC. V Rusiji je z virusom okuženih vsaj 5 milijonov ljudi, kar predstavlja 4,4 % celotnega prebivalstva. Glede na podatke iz leta 2010 ima kronični hepatitis C v Rusiji 40,2 ljudi na 100.000 prebivalcev, pri čemer prevladujejo osebe pod 40. letom starosti.
Pogostnost je v nekaterih državah Afrike in Azije višja. Države s posebej veliko razširjenostjo okužbe so med drugim Egipt (22 %), Pakistan (4,8 %) in Kitajska (3,2 %). Po mnenju poznavalcev je visok odstotek v Egiptu posledica sedaj že ustavljene množične kampanje proti shistosomozi, pri kateri so uporabljali neustrezno sterilizirane steklene brizge.
Obolenja so v 20. stoletju občutno porasla zaradi intravenske zlorabe mamil, intravenske medikamentacije in slabo sterilizirane zdravstvene opreme. V Sloveniji in tudi drugje po svetu ostaja najbolj pereč problem okužba z VHC med uživalci drog.
V Sloveniji ocenjujejo, da je pogostnost nižja od 0,5 %. V letu 2010 je bilo v Sloveniji prijavljenih 9 primerov diagnosticiranega akutnega hepatitisa C (0,4/100.000 prebivalcev), in sicer pri 7 moških in 2 ženskah. Kronični hepatitis C je bil prijavljen v 78 primerih (3,8/100.000 prebivalcev), pri 20 ženskah in 58 moških. Med regijami je bila najvišja pogostnost bolezni na Koroškem (6,9/100.000 prebivalcev)."Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v Sloveniji v letu 2010". IVZ, Ljubljana 2011.
Študije kažejo, da kronični hepatitis C po 20 letih povzroča 10−20-odstotno tveganje za pojav ciroze jeter; pri moških je tveganje okoli 10–15 % in pri ženskah 1–5 %. Razlog za te razlike ni znan. Pri bolnikih z diagnozo ciroze obstaja vsako leto 1–4-odstotno tveganje za pojav jetrnoceličnega raka.
Znaki in simptomi Akutna okužba Okužba s hepatitisom C pri 15 % primerov povzroči akutne simptome. Simptomi so na splošno mili in nejasni, med drugim prihaja do zmanjšanja teka, utrujenosti, slabosti, bolečih mišic in sklepov ter izgube teže. Pri večini primerov akutne okužbe ne pride do spremljajočega pojava zlatenice. Okužba spontano izgine v 10–50 % primerih, pogosteje pri mladih osebah ženskega spola.
Kronična okužba thumb|left|250px|Eden od najresnejših zapletov kronične okužbe z VHC je rak na jetrih; prikazan je jetrnocelični rak. Pri okoli 80 % okuženih bolezen preide v kronično obliko, vendar večina le-teh v prvih desetletjih po okužbi ne izkusi simptomov ali pa so ti blagi, pojavlja se lahko na primer utrujenost. Po več letih lahko pride do ciroze in raka jeter. Po 30 letih od okužbe se ciroza pojavi pri okoli 10–30 % bolnikov; večje je tveganje pri bolnikih, ki so sočasno okuženi s hepatitisom B ali virusom HIV, pri alkoholikih ter pri moških. Pri moških, ki so se okužili po 40. letu starosti, je obdobje do nastanka ciroze v povprečju 13 let, pri ženskah, ki so se okužile mlajše od 40 let, pa kar 42 let. Pri bolnikih s cirozo je 20-krat večje tveganje za pojav raka na jetrih (z vsakim letom je verjetnost večja za 1–3 %), če pa gre hkrati še za prekomerno uživanje alkohola, je tveganje 100-krat večje. Hepatitis C povzroči v svetu 27 % vseh primerov ciroze in 25 % primerov jetrnoceličnega raka.
Jetrna ciroza lahko vodi v portalno hipertenzijo, trebušno vodenico (ascites), zavrto strjevanje krvi, varice oz. krotice (krčne žile, zlasti v požiralniku in želodcu), zlatenico in kognitivne motnje, znane kot hepatična encefalopatija. Predstavlja enega glavnih vzrokov za presaditev jeter.
Zunajjetrni simptomi Hepatitis C lahko povzroča tudi določene zunajjetrne simptome, ki so verjetno posledica imunološkega odziva na okužbo in jih dostikrat odkrijemo prej kot sam hepatitis (revmatoidni sindrom, spremembe na očeh in koži, glomerulonefritis itd). Pri 0,16 do 45,4 % kronično okuženih bolnikov se pojavi trombocitopenija (zmanjšano število krvnih ploščic).
Zunajjetrni zapleti Hepatitis C je v redkih primerih povezan s Sjögrenovim sindromom (avtoimuno obolenje), trombocitopenijo, lichen planusom, sladkorno boleznijo in z limfoproliferativnimi motnjami celic B. Do trombocitopenije prihaja po ocenah pri 0,16 % do 45,4 % oseb s kroničnim hepatitisom C. Poročali so o možnih povezavah z nodularnim prurigom in membranoproliferativnim glomerulonefritisom. Okužba s hepatitisom C je povezana tudi z mešano krioglobulinemijo, pri kateri gre za vnetje malih in srednje velikih žil (ali vaskulitis) zaradi odlaganja imunskih kompleksov, v katere so vpleteni krioglobulini.
Virologija Virus hepatitisa je majhen virus RNK z ovojnico in enojno desnosučno verigo. Pripada rodu Hepacivirus družine Flaviviridae. Obstaja sedem genotipov VHC, ki se jih označuje s števkami ena do sedem. V ZDA gre pri 70 % primerov za genotip 1, pri 20 % za genotip 2, in po 1 % za ostale genotipe. Genotip 1 je najpogostejši tudi v Južni Ameriki in v Evropi. V Rusiji je okoli 50 % bolnikov okuženih z genotipom 1b, 30–40 % pa z genotipoma 2 in 3. Na Kitajskem je 60–70 % bolnikov okuženih z genotipom 1b.
Raziskava v Sloveniji na 226 bolnikih je leta 1997 pokazala, da je tu najbolj razširjen genotip 1 (podtip 1b: 33,0 %; podtip 1a: 28,4 %), sledijo pa genotip 3 (26,5 %), 2 (11,6 %) in 4 (0,5 %). Prihaja pa do razlik v pogostnosti določenega genotipa pri različnih skupinah bolnikov. Okužba s podtipom 1b, ki prevladuje med slovenskimi bolniki, je povezana predvsem s transfuzijo krvi, a je po drugi strani redka pri intravenskih uživalcih mamil (5,9 %). Pri slednjih sta najbolj razširjena genotipa 3 in podtip 1a.
Prenašanje thumb|300px|Izvori okužb z virusom hepatitisa C v ZDA Poglavitna pot prenosa bolezni je v razvitem svetu intravensko jemanje mamil, v razvijajočih se delih sveta pa so to predvsem transfuzije krvi in nevarni zdravstveni postopki. V 20 % primerov vzroka za prenos ni mogoče ugotoviti; za številne med njimi pa ocenjujejo, da je vzrok zatajeno intravensko jemanje mamil.
Intravensko jemanje mamil
Intravensko jemanje mamil je po vsem svetu pogosto poglavitni dejavnik tveganja za hepatitis C. Od 77 držav, ki so jih preučili, je v 25 državah hepatitis C v populaciji intravenskih uživalcev mamil prevladoval v obsegu med 60 in 80 %. Dvanajst držav je pri tem imelo deleže nad 80 %. Sklepajo, da je po svetu deset milijonov intravenskih uživalcev mamil okuženih s hepatitisom C; Kitajska (1,6 milijona), Združene države (1,5 milijona) in Rusija (1,3 milijona) imajo največje absolutne številke. Pogostnost hepatitisa C med zaporniki je v ZDA deset- do dvajsetkrat višja kot med ostalim prebivalstvom; vzrok za to je v visoko tveganih navadah v zaporih, kot sta na primer intravensko jemanje mamil in tetoviranje z nesterilno opremo.
Izpostavljenost v zdravstvenem okolju Transfuzija krvi, transfuzija izdelkov iz krvi ali presajanje organov brez izločilnega preskusa na VHC predstavljajo resno nevarnost okužbe. V ZDA je zahtevano splošno presejanje od leta 1992 dalje, v Kanadi pa od leta 1990. Tveganje okuženosti se je tako z ene od 200 enot krvi zmanjšalo na eno od 10.000 do 10.000.000 enot krvi. Vzrok za preostalo nizko tveganje je obdobje okna (čas med okužbo krvodajalca s hepatitisom C in pozitivnim testom njegove krvi), ki, odvisno od metode, znaša približno 11–70 dni. Nekatere države zaradi stroškov ne testirajo na hepatitis C.
Pri ljudeh, ki so se ranili z iglo osebe, ki je pozitivna na VHC, znaša verjetnost za pojav bolezni 1,8 %. Verjetnost je večja, če je bila igla votla in če je vbodna rana globoka. Izpostavljenost sluznice krvi ravno tako predstavlja tveganje, verjetnost za prenos pa je nizka. Stik nepoškodovane kože s krvjo ne predstavlja nevarnosti.
Zdravstveni postopki, kot so ponovna uporaba igel in brizg, večkratna uporaba fiol, uporaba vrečk za infuzijo in neustrezno sterilizirane kirurške opreme, dokazano predstavljajo tveganje za prenos hepatitisa C. Znano je, da je omejeno uveljavljanje in izvajanje strogih standardnih ukrepov v javnih in zasebnih zdravstvenih in zobozdravstvenih zavodih glavni vzrok za širjenje VHC v Egiptu, državi, ki ima najvišji delež okuženih na svetu.
Spolni odnosi thumb|right|200px|Kot pri vseh spolno prenosljivih boleznih je tudi pri hepatitisu C pomembna zaščita s kondomom pri spolnem odnosu. Ali se hepatitis C lahko prenaša s spolnimi odnosi, ni enoznačno dokazano. Povezava med visoko tveganimi spolnimi aktivnostmi in sicer obstaja, vendar ni znano, ali je dejanski dejavnik tveganja za prenos bolezni zatajena uporaba mamil ali res sam spolni odnosi. Večina dokazov podpira tezo, da za monogamne heteroseksualne pare ni nevarnosti. Tveganje obstaja pri spolnih praksah, pri katerih prihaja do večjih poškodb anogenitalne sluznice, kot je analni spolni odnos s penetriranjem, ali pri spolnem odnosu s spremljajočo drugo spolno prenosljivo okužbo, kot sta na primer HIV ali spolna razjeda. Na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ) poudarjajo uporabo kondoma za zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi, vključno s hepatitisom C.
Tetoviranje in pirsing Tetoviranje zvišuje tveganje za za dva- do trikrat. Vzrok sta lahko neustrezno sterilizirana oprema ali pa kontaminacija uporabljenih barvil. Tetoviranja ali pirsingi, ki se opravljajo neprofesionalno, so posebno vprašljivi, ker so tehnike sterilizacije v takih razmerah pomanjkljive. Kaže, da predstavljajo tetovaže z večjo površino višje tveganje. Po oceni skoraj polovica zapornikov uporablja opremo za tetoviranje, ki ni sterilizirana. Tetoviranja pri licenciranih ponudnikih so le redko neposredni vzrok za okužbo z VHC.
Vertikalni prenos