thumb|200px|desno|Sedeča oblika Ba Duan Jina Qigong, chi kung, ali chi gung (气功 ali 氣功; izgovorjava: "ći ġong" ali ći ġung oziroma kot tʃi'gʊŋ (IPA), slovenski zapis: čigong ali či kung) je sistem telesnih in dihalnih vaj ter meditacije, ki izvira s Kitajske. Korenine qigonga so v tradicionalni kitajski medicini, v kitajskih borilnih veščinah in v kitajski filozofiji, zato v qigongu tradicionalno vidimo vadbo za kultiviranje in uravnovešanje qija (chi) oziroma tega, kar imenujemo "notranja življenjska energija". Najpogosteje nastopa v obliki, kjer skušamo usklajevati dihanje, gibanje, pozornost, zdravljenje in meditacijo. Tipična vadba qigonga vključuje ritmično dihanje v kombinaciji s počasnimi stiliziranimi fluidnimi gibi, umirjenostjo uma in vizualizacijo, s katero qi vodimo skozi telo. Danes qigong vadijo tako na Kitajskem kot drugod po svetu, pri čemer ga nekateri vidijo kot obliko telovadbe, nekateri kot obliko alternativne medicine, drugi pa kot obliko meditacije. Iz filozofskega zornega kota naj bi qigong pomagal razvijati človekove potenciale, omogočal dostop do višjih nivojev zavesti in prebujal posameznikovo »resnično naravo«.
Etimologija Qigong (Pinyin), ch'i kung (Wade-Gilesovo prečrkovanje), in chi gung (prečrkovanje Yale) izhaja iz dveh kitajskih pismenk qì (氣) in gōng (功). Qi (ali chi) običajno prevajamo kot življenjsko energijo, življenjsko silo, energijski pretok, definicije pa pogosto vključujejo povezave z dihanjem, zrakom, oziroma odnos med materijo, energijo in duhom. Qi predstavlja osrednji princip v kitajski tradicionalni medicini in v kitajskih borilnih veščinah. Gong (ali kung) pogosto prevajamo kot delo ali vadbo, defincije pa pogosto vključujejo pomen spretnosti, veščosti, zalužnosti, dosežkov, služenja, rezultatov, dovršitve in ga pogosto uporabljamo v izrazu gongfu (kung fu) v pomenu doseganja rezultatov skozi veliko vloženega truda.glej npr. MDBG spletni slovar Obe besedi skupaj opisujeta sisteme kultiviranja in uravnovešanja življenjske energije in to zlasti z namenom izboljšanja zdravja.
V daoistični literaturi lahko izraz qigong (氣功) sicer sledimo vsaj do zgodnjih časov dinastije Tang (618-907 n.š.), vendar pa se izraz qigong kot ga uporabljamo danes, pojavi v poznih štiridesetih in nato v petdesetih letih 20. stoletja, da bi zajel široko paleto kitajskih vaj za samo-kultiviranje, s poudarkom na zdravju in znanstvenih pristopih, ki imajo prednost pred kitajskimi alkimističnimi praksami, misticizmom in predajanjem tradicije preko elitnih rodbin oziroma skupin.
Zgodovina
thumb|250px|right|Prizori vadbe qigonga iz Mawangduja iz časov dinastije Han Zgodovino qigonga lahko sledimo vsaj 4.000 let nazaj v preteklost. Tekom časa se je v različnih segmentih kitajske družbe razvila množica različnih oblik qigonga, in sicer v tradicionalni kitajski medicini iz preventivnih in kurativnih razlogov, v konfucionizmu za dolgo življenje in boljšo moralo, v daoizmu in budizmu kot del meditativne prakse, in v kitajskih borilnih veščinah z namenom povečati sposobnosti za boj. Sodobni qigong odseva različne in včasih ločene tradicije, predvsem pa daoistično meditativno prakso "notranje akimije" (Neidan 內丹术), staro meditativno prakso "kroženja s qijem" (Xing qi 行氣), "stoječo meditacijo" (Zhan zhuang 站桩) ter počasno telovadbo z dihanjem (Dao yin 導引). Tradicionalno se je znanje o qigongu prenašalo s strani usposobljenega mojstra na izbrane učence v elitni neprekinjeni verigi nasledstva, s tipično skrivnim in ezoteričnim znanjem o vadbi in s poudarkom na ustni predaji znanja.
Od konca štiridesetih let in skozi petdeseta leta 20. stoletja si je komunistična oblast na kitajski celini prizadevala, da bi različne tradicije qigonga integrirala v en sam skladen sistem, ki bi slonel na trdnih znanstvenih temeljih. V tem času je kitajski zdravnik Liu Guizhen (劉貴珍) (1920–83) sisteme qigonga opredelil brez religiozne in filozofske interpretacije. Liuguizhen je leta 1954 v letovišču Beidahe odprl prvo bolnišnico, ki je uporabljala qigong.
Če je v času Velikega skoka naprej (1959-1961) qigong še krepil svoj vpliv, je postal v času kulturne revolucije (1966–1976) prepovedan, ker so ga povezovali z vraževerjem ali pa z ostanki fevdalizma. Po koncu kulturne revolucije se je okrog leta 1979 za qigong pričelo zelo ugodno obdobje. Popularnost qigonga je hitro naraščala v obdobju vladavine Deng Xiaopinga in Jiang Zemina v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ko se je po splošnih ocenah s qigongom ukvarjalo med 60 in 200 milijoni Kitajcev.
Leta 1999 se je kitajska oblast odločila narediti konec širjenju tradicionalističnih oblik morale, spiritualizma in misticizma, zato je postrožila nadzor nad vadbo qigonga, skupine kot so Falun Gong ali Zhong Gong pa so postale prepovedane in sledilo je grobo preganjanje gibanja Falun gong. Leta 2000 je bila ustanovljeno Zduženje qigonga, da bi uredili področje qigonga.
Preko kitajske diaspore, turizma na Kitajskem in globalizacije se je prakticiranje qigonga razširilo tudi po svetu. Izven Kitajske praktikanti lahko vadijo tudi oblike qigonga, katerih vadba je na Kitajskem prepovedana. Tudi danes praktikanti izvirajo iz različnih okolij in qigong prakticirajo iz različnih vzrokov: nekateri za rekreacijo, drugi za preventivno medicino, samozdravljenje, samo-kultiviranje, meditacijo ali pa za izboljšanje borilne veščine.
Tipologija Posamezni qigong lahko na podlagi specifičnih kriterijev uvrstimo v določene zvrsti. Qigong običajno vsebuje dihalne, fizične in mentalne vadbene metode, pogosto osnovane na kitajski filozofiji. Kriteriji za opredeljevanje qigonga so lahko cilj vadbe, dinamičnost vadbe, notranja ali zunanja vadba, pozornost na dihanju, in uporaba zunanjih pripomočkov.
Qigongi glede na cilj vadbe Cilj vadbe je lahko posveten, npr. izboljšanje zdravja oziroma borilne tehnike, lahko pa je povezan s svetovnim nazorom. Qigongi glede na cilj vadbe so lahko:
Medicinski qigong, ki je pogosto povezan predvsem z daoističnim qigongom, zato je med njima včasih težko razlikovati. Zdravilni qigong je usmerjen predvsem k temu, da vzpostavi ravnovesje qija; Konfucijancem qigong omogoča, da preko dvigovanja zavedanja in preko spreminjanja morale postanejo Junzi (君子); Daoistom qigong ponuja možnost za podaljšanje življenja in za duhovno razsvetljenje; Budistom qigong daje možnost, da svojo duhovno pot zaključijo z razsvetljenjem, oziroma jim omogoča, da sami postanejo buddhe; thumb|200pix|right|Vadba Taijiquana z mečem Qigong borilnih veščin je pomembno povezan z vadbo kitajskih borilnih veščin. Praktikanti borilnih veščin so qigong teorijo predelali tako, da lahko s qigongom utemeljujejo kako povečati svojo sposobnost za boj. Osredotočenost na qi je vir moči in vir notranje vadbe pri borilnih tehnikah kot so Taijiquan, Xing yi in Ba gua zhang. Mnoge od borilnih veščin so zaradi »notranje vadbe« tudi same del tradicije qigonga. Z vidika borilnih veščin je cilj vadbe qigonga pridobiti si vzdržljivost za prenašanje močnih udarcev (Železna srajca, 鐵衫) in pridobiti si sposobnost, da zlomimo trdne predmete (Železna pest, 铁掌). Posebno mesto med borilnimi veščinami z vidika qigonga zavzema Taijiquan (T'ai chi ch'uan太极拳; v krajšem zapisu tudi kot Taiji, T'ai chi) oziroma »pest Najvišje oddaljenosti« ali »borilna veščina Najvišje oddaljenosti« in je priljubljen sistem notranje Neijia (Nèijiā 內家) borilne veščine, ki se osredotoča na duhovne, duševne, in energijske vidike vadbe.Wong, Kiew Kit. 2002. The Complete Book of Tai Chi Chuan: A Comprehensive Guide to the Principles and Practice. North Clarendon, VT: Tuttle Publishing. ISBN 0-8048-3440-7 Čeprav je Taijiquan v osnovi borilna veščina, ga mnogi raziskovalci uvrščajo pod qigong.
Notranja ali zunanja vadba thumb|200pix|desno|Primer mirujočega qigonga v stoji. »Objemanje balona« pred prsmi je ena od najbolj priljubljenih vaj mirujočega qigonga Zunanja vadba ali Wai Dan. Zunanja vadba ali Wai Dan pomeni poudarke na vadbi s telesom, pri čemer ga po kriteriju dinamičnosti vadbe lahko delimo na mirujoči ali gibajoči se Wai Dan: Dinamična vadba praviloma vključuje pazljivo izdelano koreografijo fluidnih gibov, običajno povezanih z dihanjem in zavedanjem. Primera take vadbe sta Taijiquan s svojimi počasnimi stiliziranimi gibi in borilna veščina Baguazhang. Primer dinamične vadbe so tudi graciozni gibi, ki posnemajo gibanje živali, npr. Qigong petih živali. Beli žerjav, in Qigong divje goske (Dayan Qigong). Obstajajo tudi primeri vadbe qigonga, kjer so gibi precej hitri. Takšna je npr. vadba Xing yija ali pa Xiang gonga. Mirujoči qigong vključuje zadržavanje določene drže za dalj časa. V nekaterih primerih odseva vadbo yoge in njen razvoj v budistični tradiciji. Kot primer lahko vzamemo Yiquan, borilno veščino, ki se je razvila iz Xingyiquana, in ki poudarja pomen mirujočih stoječih drž. Drugi primer je zdravilna oblika Osmih kosov brokata (Ba duan jin), ki je zasnovana na zaporedju mirujočih položajev. Mirujoči qigong pozna stoječe, sedeče in ležeče položaje ter položaje, ki so podobni yogijskim asanam.
Notranja vadba ali Nei Dan praviloma pomeni delo z meditacijo. Pri meditativni vadbi si lahko pomagamo z vizualizacijo, koncentracijo, mantro ali pa s pozornostjo na dihanju oziroma na kroženju qija. Tako se npr. pri konfucionističnem pristopu osredotočamo na humanost in vrednote, v budističnih tradicijah umirimo um preko osredotočenosti na nekaj zunanjega (npr. na kraj) ali notranjega (npr. na dih, mantro, koan, praznino...) V daoistični praksi in v praksi tradicionalne kiajske medicine se osredotočamo na kultiviranje qija v dantianih in na uravnovešanje pretoka qija skozi meridiane in druge energijske poti
Qigongi z uporabo zunanjih pripomočkov Mnogi sistemi vadbe qigonga vključujejo uporabo zunanjih pripomočkov kot npr. uživanje zelišč , uporabo masaže, fizično manipulacijo ali uporabo drugih živih organizmov. Tako na primer nekatere medicinske oziroma daoistične oblike qigonga uporaljajo določeno prehrano in napitke, pri borilnih veščinah pa pogostom srečamo uporabo masaže in manipulacije s telesom. V nekaterih primerih medicinskega qigonga mojster uporablja zdravljenje brez stika s pacientom, tako da vodi qi iz svojega telesa v telo druge osebe. Pri Wuming qigogu npr. srečamo tako prenos energije z mojstra na praktikanta kot tudi uporabo določene prehrane. Pri Spiranju kostnega mozga pa npr. srečamo namerno obteževanje mod in penisa oziroma vagine.
Oblike qigonga thumb|400pix|right|Primer množične vadbe qigonga. Na sliki je prikaz vadbe Falun gonga Leta 2003 je Kitajska zveza za zdravje in Qigong uradno priznala štiri zvrsti qigonga: Spreminjanje mišic/kit (Yì Jīn Jīng 易筋经); Posnemanje petih živali (Wu Qin Xi 五禽戲); Šest zdravilnih zvokov (Liu Zi Jue 六字訣); Osem kosov brokata (Ba Duan Jin 段锦气功).
Leta 2010 je Kitajska zveza za zdravje in Qigong uradno priznala še pet dodatnih zvrsti qigonga:
Tai Chi Yang Sheng Zhang: oblika Taijiquana, kjer uporabljamo tudi palico; Shi Er Duan Jin: dvanajst sedečih položajev; Daoyin Yang Sheng Gong Shi Er Fa: dvanajst tehnik iz tradicije Daoyina za vodenje in privlačenje qija; Mawangdui Daoyin: tehnika za vodenje qija skozi meridiane preko gibanja in zavedanja; Da Wu: koreografske vaje za krepitev sklepov in za vodenje qija.
Ostale splošno znane oblike qigonga so med drugim sledeče:
Dehteča vadba (Xiang Gong) Vadba kolesa Zakona (Falun Gong) Mistični qigong Pan Guja Prvobitni qigong (Wujigong) Spiranje kostnega mozga Qigong divje goske Qigong letečega žerjava Qigong zmaja in tigra
Teorija qigonga Osnovna načela qigonga