Stevia je rod okoli 240 vrst zelišč in grmičevja iz družine nebinovk (Asteraceae), ki rastejo v subtropskih in tropskih predelih od zahodne Severne Amerike do Južne Amerike. Vrsto Stevia rebaudiana, splošno znano kot sladki list, sladkorni list ali preprosto stevia, veliko gojijo zaradi njenih sladkih listov. Kot sladilo in sladkorni nadomestek se okus stevie pozneje začuti in dalj časa traja kot okus sladkorja, čeprav imajo nekateri ekstrakti stevie kisel priokus pri visokih koncentracijah.
Z izvlečki, ki vsebujejo steviol glikozid in so do 300-krat slajši od sladkorja, je stevia pritegnila pozornost, ko se je povečalo povpraševanje po hrani z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in sladkorjev. Ker ima stevia zanemarljiv učinek na glukozo v krvi, je uporabna kot sladilo za ljudi, ki morajo pri prehrani paziti na ogljikove hidrate.
Dostopnost stevie se razlikuje od države do države. V nekaj državah je kot sladilo dostopna že desetletja ali stoletja; tako se stevia široko uporablja kot sladilo na Japonskem, kjer je dostopna že desetletja. V nekaterih državah so zaradi skrbi za zdravje in političnih nesoglasij omejili njeno dostopnost, tako so v zgodnjih 1990. letih stevio prepovedali v ZDA, čeprav je bila označena kot prehransko dopolnilo, so pa leta 2008 kot prehransko dopolnilo odobrili rebaudiozid A. Z leti se povečuje število držav, v katerih je stevia dostopna kot sladilo. Od začetka decembra 2011 je uporaba stevie dovoljena tudi v Evropski uniji. Zgodovina in uporaba
Rod Stevia sestavlja 240 vrst rastlin, ki so značilne za Južno Ameriko, srednjo Ameriko in Mehiko, nekaj vrst najdemo tudi v ameriških zveznih državah Arizona, Nova Mehika in Teksas. Najprej jih je raziskoval španski botanik in zdravnik Petrus Jacobus Stevus (Pedro Jaime Esteve 1500–1556), iz katerega priimka izhaja ime rodu. This reference refers specifically to Stevia eupatoria, a related weed having the same nomenclature origin. Ljudje so sladke vrste S. rebaudiane S. rebaudiana začeli uporabljati v Južni Ameriki. Listi rastline stevia so 30- do 45-krat slajši od sukroze (navadnega namiznega sladkorja). Liste lahko uživamo sveže ali jih damo v čaj in hrano.
Rastlino že več kot 1.500 let veliko uporablja ljudstvo Guaraní, za medicinske namene pa jo že dolgo uporabljajo v Paragvaju in Braziliji. Na območju teh dveh držav so listi že stoletja znani kot tradicionalno sladilo za tamkajšnje čaje, zdravilo in "sladek prigrizek".
thumb|left|upright|Steviol je osnoven gradnik stevie. Leta 1899 je švicarski botanik Moisés Santiago Bertoni med raziskovanjem vzhodnega Paragvaja prvi podrobno opisal rastlino in njen sladki okus. Sprva je bilo o njej opravljenih le malo raziskav, nakar sta leta 1931 dva francoska kemika izolirala glikozida, ki dajeta stevii sladek okus. Ti dve spojini sta bili poimenovani steviozid in rebaudiozid, obe sta 250- do 300-krat slajši od sukroze, odporni na toploto, pH stabilni in ne fermentirata.
Točna struktura aglikona in glikozida je bila objavljena leta 1955.
V zgodnjih 1970-ih se je sumilo, da so sladila kot so ciklamat in saharin kancerogeni. Posledica tega je bila, da so na Japonskem pričeli s kultivacijo stevie kot alternative. Listi rastline, vodni izvleček listov in očiščeni steviozidi se uporabljajo kot sladila. Prvo komercialno dostopno sladilo iz stevie na Japonskem, je bil proizveden v Japonskem podjetju Morita Kegaku Kogyo Co., Ltd, leta 1971. Japonci uporabljajo stevio v prehrambenih proizvodih, brezalkoholnih pijačah (vključno s kokakolo), in za namizno uporabo. Japonska trenutno porabi več stevie kot katerakoli druga država, saj stevia predstavlja 40 % trga sladil.
Danes stevio gojijo in uporabljajo v prehrani tudi drugje v Vzhodni Aziji, vključno s Kitajsko (od leta 1984), Južno Korejo, Tajvanom, Tajsko, in Malezijo. Zasledimo jo lahko tudi v otoški državici Saint Kitts and Nevis, v delih Južne Amerike (Brazilija, Kolumbija, Peru, Paragvaj, in Urugvaj), ter v Izralu. Kitajska je največji svetovni izvoznik steviozida.
Vrste Stevie je mogoče najti v naravih mokriščih, ki se lahko nahajajo na travnikih, kot tudi planinah. Rastline tvorijo semena, a samo majhen delež jih kali. Nespolno razmnoževanje stevie je učinkovitejša metoda reprodukcije.
Ljudsko zdravilo in raziskave Stevio že stoletja uporablja ljudstvo Guaraní v Paragvaju, imenujejo jo ka'a he'ê ("sladko zelišče"). Z njo sladijo čaj máte in kardiotonične zdravilne čaje. Sedanje raziskave so ocenile njene učinke na debelostPubMed research articles related to treatments of obesity in povišan krvni tlak.PubMed research articles on stevia's effects on blood pressurePubMed articles on stevia's use in treating hypertension Stevia ima zanemarljiv učinek na povišanje glukoze v krvi, in lahko poveča glukozno toleranco; lahko je koristna kot naravno sladilo za diabetike in druge, ki se držijo diete z nadzorovano vsebnostjo ogljikovih hidratov-kontrolirane diete. Dostopnost
Trenutna dostopnost
Razširjena uporaba kot sladilo Japonska (1970)
Dostopna kot prehransko dopolnilo (sladilo)
Avstralija in Nova Zelandija (Oktober 2008)Stevia gets Australian approval for food and beverages — Vsi izvlečki steviol glikozida. Brazilija (1986) —izvleček steviozida Hong Kong (steviol gliozidi, januar 2010) Izrael (januar 2012) Mehika (2009) — izvleček mešanega steviol glikozida, ni posameznih izvlečkov Paragvaj – že več stoletij se uporablja kot zdravilno zelišče in sladilo za čaj máte ali vroč zeliščni čaj. Trenutno je široko dostopna v tekoči obliki kot nadomestek sladkorja. Ruska federacija (2008) — steviozid dostopen v "minimalnem potrebnem odmerku", da se uporablja kot prehranski dodatek. Singapur je v preteklosti prepovedal stevio, vendar je od leta 2005, steviol glikozid dovoljen kot sladilo v nekaterih hranah.
Dostopna kot prehransko dopolnilo
Kanada
Dostopna kot prehranski dodatek in prehransko dopolnilo
Evropska unija — steviol glikozidi so dovoljeni kot prehranski dodatek od 2. decembra 2011. ZDA listi in izvlečki stevie so dostopni kot prehranska dopolnila (1995) Rebaudiozid A je dostopen (od decembra 2008) kot prehranski dodatek (sladilo). Na voljo je pod različnimi trgovskimi imeni, med katerimi so: Only Sweet, PureVia, Reb-A, Rebiana, SweetLeaf in Truvia Dostopna (zakonodajni status nepreverjen)
Argentina, Čile, Kitajska (1984), Kolumbija, Indonezija, Južna Koreja, Malezija, Paragvaj, Peru, Filipini, Savdska Arabija, Tajvan, Tajska, Turčija, Združeni arabski emirati, Urugvaj, in Vietnam
Opombe glede dostopnosti V ZDA je rebaudiosid splošno priznan kot varen (GRAS) od decembra 2008. Listi in ostali ekstrakti so na voljo kot prehrambeni dodatki. V Avstraliji in Novi Zelandiji, je bila uporaba vseh izvlečkov steviol glikozida odobrena leta 2008. Pred tem so se listi stevie lahko prodajali kot hrano.
Komercializacija Steviol glikozide je kot sladilo leta 1971 prvo poslalo na trg japonsko podjetje Morita Kagaku Kogyo, vodilni proizvajalec izvlečkov stevie na Japonskem.
Stevio od leta 1987 eksperimentalno gojijo v kanadski provinci Ontario, kjer ugotavljajo možnost gojenja pridelka v komercialne namene.
Leta 2007 je podjetje Coca-Cola objavilo načrte za pridobitev dovoljenja za uporabo iz stevie pridobljenega sladila, rebiane kot prehranskega dodatka v ZDA do leta 2009. Poleg tega so razkrili tudi načrte za trženje z rebiano slajenih produktov v 12 državah, ki dovoljujejo uporabo stevie v obliki prehranskega dodatka. Maja 2008 sta Coca-Cola in Cargill naznanila dostopnost Truvia, blagovne znamke sladila iz stevie, ki vsebuje eritritol in rebiano, ki jo je ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) odobrila kot prehranski dodatek decembra 2008. Coca-Cola je objavila načrte, da proti koncu decembra 2008 lansira na trg pijače, slajene s stevio.
Kmalu zatem sta, Pepsi in Pure Circle napovedala PureVia, svojo blagovno znamko sladila na osnovi stevie, do odobritve s strani FDA pa zadržala lansiranje pijač, slajenih z rebaudiozidom A. Ker je FDA dovolila prodajo Truvie in PureVie, sta Coca-Cola in Pepsi predstavila produkte, ki vsebujejo njuni novi sladili.
Ekstrakcija sladkih spojin thumb|S. rebaudiana listje
Rebaudiozid A je najmanj grenak od vseh steviol glikozidov v rastlini stevia. Za proizvodnjo rebaudiozida A rastline stevia posušijo in jih izpostavijo procesu izločanja vode. Ta surov izvleček vsebuje okrog 50 % rebaudiozida A; njegove različne glikozidne molekule ločijo s tehnikami kristalizacije, pri čemer kot topilo tipično uporabljajo etanol ali metanol. To omogoča proizvajalcu izolacijo čistega rebaudiozida A..
Kanadski Nacional Research Council je patentiral proces ekstrakcije sladkih spojin iz stevie z ekstrakcijo pri temperaturah od 0 do 25 °C, ki ji sledi čiščenje z nanofiltracijo. Pri čiščenju ekstrakta se pred obdelavo uporabi mikrofiltracija. Nato se izvede čiščenje z ultrafiltracijo, ki ji sledi nanofiltracija. Mehanizem delovanja Glikozidi so molekule, ki vsebujejo glukozo in druge snovi brez sladkorja , imenovane algikoni (molekule z drugimi sladkorji so polisaharidi). Receptorji jezika se odzovejo na glukozo v glikozidih - tisti z več glukoze (rebaudioside) so okusiti slajši od tistih z manj (steviozid). Nekateri grenki receptorji na jeziku se odzovejo na aglikone. V prebavnem traktu, se rebaudiosidi presnavljajo v steviozide. Nato je steviozid razčlenjen na glukozo in steviol. Glukoze, ki se sprosti pri tem procesu, porabijo bakterije v debelem črevesu in se ne absorbirajo v krvni obtok. Steviol se ne more nadaljnjo prebaviti in se prenese iz prebavnega sistema v urin ali blato.
Zdravje in varnost Študija iz leta 1985 poroča, da je steviol, produkt razpada steviozida in rebaudiozida (dveh sladkih steviol glikozidov v listu stevie), mutagen v prisotnosti jetrnega ekstrakta podgan, predhodno zdravljenih s PCB mešanico — Vendar so to ugotovitev kritizirali zaradi napak v postopku, saj naj bi podatke razglasili na takšen način, da bi celo destilirana voda dajala mutagene rezultate. – article text is reproduced here . . V naslednjih letih so bioanaliza, študije na celičnih kulturah in živalske študije dale mešane rezultate glede toksikologije in neželenih učinkov sestavin stevie. Obstajajo poročila o ugotovitvah, da naj bi bila steviol in steviozid šibka mutagena, a večina študij kaže odsotnost škodljivih učinkov. V pregledu literature, iz leta 2008, 14 od 16 navajanih študij ni pokazalo genotoksične aktivnosti steviozida, 11 od 15 študij ni pokazalo genotoksične aktivnosti steviola, nobena študija pa ni pokazala genotoksičnosti rebaudiozida A. Našli niso nobenega dokaza, da sestavine stevie povzročajo raka ali poškodbe ploda.
V zvezi z diabetesom so študije pokazale, da ima stevia oživitveni učinek na β-celicah trebušne slinavke., izboljša insulinsko občutljivost v podganah, ter celo spodbudi dodatno ustvarjanje insulina, pomaga izboljšati stanje pri diabetesu in metaboličnem sindromu. Uživanje Stevie pred obroki statistično značilno zniža postprandialne stopnje inzulina v primerjavi z aspartatomin sokrozo (navadni sladkor). Pregledna študija iz leta 2011 je prišla do zaključka, da bi sladilo iz stevie verjetno koristilo diabetikom.
Preliminarne študije na ljudeh kažejo, da lahko stevia pomaga znižati povišan krvni tlak, čeprav je neka druga študija ugotovila, da ni učinka na zvišan krvni pritisk. Dejstvo je, da milijoni Japoncev že več kot 30 let uporabljajo stevio, vendar doslej še niso poročali o škodljivih učinkih. Podobno se listi stevie že stoletja uporabljajo v Južni Ameriki, kjer se v etnomedicinski tradiciji iz roda v rod prenaša znanje o njegovi učinkovitosti pri zdravljenju diabetesa melitusa tipa 2.