Ustvarjalnost ali kreativnost je sposobnost za ustvarjanje del, ki so nova (originalna in nepričakovana) ter primerna (uporabna, se prilegajo omejitvam naloge).Sternberg, R. J. (ur.) (2005). Handbook of creativity. Cambridge University Press. Ustvarjalnost se nanaša na širok spekter področij in nalog, pomembnih na individualni in societalni ravni (od skupin do organizacij in širše skupnosti). Na individualni ravni se kaže kot reševanje problemov v službi in v vsakdanjem življenju. Na societalni ravni lahko ustvarjalnost vodi k novim spoznanjem in odkritjem na področju znanosti, umetnosti ali socialnih programov. Na ekonomskem področju pa novi produkti in storitve ustvarjajo delovna mesta. Ustvarjalnost in inovativnost sta temeljni dejavnosti za rast in delovanje vseh vrst organizacij, od poslovnih, vladnih do neprofitnih.
Organizacije se pri upravljanju z ustvarjalnostjo in inovativnostjo soočajo z naslednjimi viri težav Mumford, M. (ur.) (2012). Handbook of Organisational Creativity. Elsevier inc.: kompleksnostjo vidikov, z več nivoji spremenljivk (individualni, skupinski, organizacijski in okoljski nivo) problemom, da se nivoji medsebojno ne prekrivajo, saj so spremenljivke, ki spodbujajo ustvarjalnost na individualnem nivoju, pogosto v nasprotju s tistimi, ki spodbujajo ustvarjalnost na skupinskem in organizacijskem nivoju.
Definicije
Poleg zgoraj omenje definicije Sternberga , navaja Mumford še naslednje opredelitve koncepta ustvarjalnosti z vidika različnih avtorjev in sicer kot: produkcijo novih idej; produkcijo visoko kakovostnih, izvirnih in elegantnih rešitev problemov, ki so novi, kompleksni in slabo opredeljeni. To pomeni, da jih lahko konstruiramo in rešujemo na različne načine, ki so odvisni od področja reševanja in osebe, ki problem rešuje. Na področju dela ima lahko še posebej visoko vrednost preoblikovanje kreativnih rešitev problemov v nove produkte, procese in storitve, kar imenujemo inovacija. Inovacija je torej možna, če je bila kreativna rešitev problema pred tem že generirana. Ustvarjalnost in inovacija sta torej tesno povezana fenomena.
Ključni nesporazumi/prepričanja o ustvarjalnosti
Mumford navaja naslednje ključne nesporazume, podprte z rezultati raziskav: Pozitivni afekt (pozitivni, sproščeni ljudje so bolj kreativni) ni toliko pomemben, kot vpliv afekta na ukvarjanje z nalogo. Divergetno mišljenje se enači s kreativnostjo, ki predstavlja le zgodnjo fazo v kreativnem procesu. Poleg generacije idej je potrebna še druga faza ovrednotenja idej, pri kateri se uporablja konvergetno mišljenje. Birokracija slabo vpliva na kreativnost v organizacijah (preveč strukture), vendar primerna struktura (urejenost) lahko omogoči posameznikom več svobode pri uporabi svojih kognitivnih virov za generiranje novih idej. Kreativnost se dogaja spontano (npr. vpogledi, sanjarjenje itd) in ne kot discipliniran proces, vendar raziskave kažejo, da so posameznikove reprezentacije problema in iskanje rešitev bolj sistematična kot naključna.
Splošne predpostavke glede kreativnosti moramo torej previdno obravnavati, saj niso vedno povsem primerne.
Pristopi k raziskovanju ustvarjalnosti
Do nedavnega je bilo raziskovanje kreativnosti v psihologiji dokaj zanemarjeno, približno 0,5 % vseh znanstvenih člankov med letoma 1975 in 1994, kot navaja Sternberg . Po njegovem mnenju so nekateri pristopi k proučevanju kreativnosti zavirali znanstveno preučevanje kreativnosti v psihologiji. Najpomembnejši pristopi so po Sternbergu naslednji:
Mistični pristopi Povezani so z mističnimi prepričanji, kot na primer: Oseba je prazna posoda, ki jo lahko božansko bitje napolni z inspiracijo.
Pragmatični pristopi Usmerjeni so predvsem praktično, v razvijanje kreativnosti, manj v razumevanje in še manj v testiranje veljavnosti idej o kreativnosti. Med najbolj znanimi so npr. Edward De Bono (1971, 1992), ki je razvil različne tehnike, kot npr. šest klobukov razmišljanja, tehniko plusov in minusov (PMI), Osborne (1953) s tehniko »brainstorming«(viharjenje možganov), Gordon (1961) z metodo sinektike (analogije).
Psihodinamski pristopi Štejemo jih k prvim teoretičnim pristopom h kreativnosti v 21. stoletju. Temeljijo na ideji, da je kreativnost rezultat napetosti med zavestno realnostjo in nezavednimi porivi. Sigmund Freud je npr. menil, da je kreativno delo pisateljev in umetnikov izražanje nezavednih vsebin na za javnost sprejemljiv način. Psihoanalitik Kris (1952) je predstavil koncept adaptivne regresije in elaboracije. Kubie (1958) pa je v nasprotju s Freudom menil, da nezavedni konflikti negativno vplivajo na kreativnost.
Psihometrični pristopi</sub Pri preučevanju kreativnosti so nastali dokaj pozno, saj so visoko kreativni posamezniki redki (Guilford, 1950). Prvi je predlagal psihometrični pristop s papirjem in svinčnikom, na vsakdanjih ljudeh, ki je temeljil na konceptu divergentnega mišljenja. Udeleženec testa išče npr. čim več načinov uporabe določenega predmeta. Kasneje je Torrance (1974) razvil teste za kreativno mišljenje (Torrance Tests for Creative Thinking), ki vsebujejo divergentno mišljenje in druge veščine reševanja problemov. Mnogi menijo, da so takšni kratki testi neprimerna merila za ugotavljanje kreativnosti (Amabile, 1983; Sternberg, 1986). O definicijah in kriterijih kreativnosti še vedno rapravljajo.
Kognitivni pristopi Temeljijo na razumevanju miselnih predstav in procesov s poudarkom na kreativni misli. Delimo jih na študije ljudi in računalniških simulacij. Predstavniki prve, npr. Finke, Ward in Smith (1995) so predlagali model (Geneplore model), ki predvideva dve fazi procesiranja pri kreativni misli – generativno in eksplorativno fazo. Weisberg (1986, 1993) pa meni, da kreativnost zajema navadne kognitivne procese, ki dajejo izjemne produkte.
Socialno osebnostni pristopi Osredotočajo se na osebnostne in motivacijske spremenljivke ter sociokulturno okolje kot vire kreativnosti. Po (Barron in Harrington, 1981) naj bi bile s kreativnostjo povezane osebnostne poteze kot so neodvisnost presoje, samozaupanje, privlačnost kompleksnosti, estetska usmeritev in nagnjenost k tveganju. Po Maslowu (1968) so pogum, svoboda, spontanost in samosprejemanje pot k realizaciji najvišjih potencialov. Rogers (1954) pudarja še pomen motivacije in podpore sprejemajočega okolja. Številni raziskovalci so poudarjali pomen notranje motivacije (Amabile, 1983), potrebe po redu (Barron, 1963) , doseganju (McClelland idr., 1953) in drugih motivih. Kreativnost motivacijo tudi generira, ne le uporablja (Sterberg idr., 1986). Vpliv socialnokulturnega okolja (Simonton, 1988, 1994) na variabilnost izražanja kreativnosti se kaže predvsem v kulturni različnosti, vojnah, dostopnosti vzornikov in virov, številu konkurentov na določenem področju.
Pristopi zlivanja Nastali so zaradi ugotovitev mnogih avtorjev, da je za proučevanje kreativnosti potrebno stekanje različnih kognitivnih in osebnostnih elementov. Implicitne teorije npr. zajemajo kombinacijo kognitivnih in osebnostnih elementov, kot so »povezuje ideje, razloči podobnosti in razlike, je fleksibilen, ima estetski okus, je neortodoksen, je motiviran, je radoveden, ne sprejema slepo societalnih norm, itd.«. Eksplicitne teorije (Amabile, 1983) opisuje kreativnost kot zlivanje notranje motivacije, relevantnega znanja o področju in relevantnih veščin kreativnosti (npr.kognitivne stile, znanje hevristike za geneneriranje idej, delovni stil, ki zajema koncentriran napor in zmožnost odložitve problema ter visoko energijo). Gruber je s sodelavci (1981, 1988) predlagal razvojni sistemski model razumevanja kreativnosti, ki vključuje smisel, znanje in afekt skozi časovna obdobja razvoja. Csikszentmihalyi (1988, 1996) pa predlaga sistemski pristop, ki poudarja interakcijo med posameznikom, ki sprejema informacije iz določenega področja in jih preoblikuje preko kognitivnih procesov, osebnostnih potez in motivacije in poljem ljudi, ki kontrolirajo ali vplivajo na določeno področje ter vrednotijo in izbirajo ideje. Sternberg in Lubart (1991, 1992, 1995, 1996) sta razvija teorijo vlaganja (Investment theory of creativity), ki pravi, da so kreativni ljudje tisti, ki želijo in zmorejo poceni kupovati (zasledujejo neznane in nepopularne ideje s potencialom za rast) in drago prodajati (vztrajajo, kljub odporom). Ugotovila sta, da je za kreativnost pomembnih šest virov:
intelektualne sposobnosti (sposobnost sinteze problemov na nov način, analize kaj je smiselni in kaj ne, praktična sposobnost prepričevanja drugih) znanje stili mišljenja (razmišljanje na nov način globalno in lokalno), osebnost (samoučunkovitost, volja za premagovanje ovir, razumno tveganje, toleranca do dvoumnosti), motivacija (notranja, naravnana na nalogo), okolje (podpora in nagrade) .
Raziskovanje ustvarjalnosti zahteva multidisciplinaren pristop. Študije kreativnosti izven psihologije zajemajo področja izobraževanja, poslovanja podjetij, zgodovine, zgodovine znanosti, sociologije in politologije itd., vendar uporabljajo različne termine in se osredotočajo na različne vidike istega fenomena. Wehner, in Magyari-Beck (1991) opisujejo to situacijo z vidika zgodbe o slonu in slepcu: »Z dotikanjem različnih delov iste živali dobivamo popačeno sliko celote; kdor drži rep, pravi, da je slon kot kača, kdor ga drži za boke pa pravi, da kot stena.«
Kreativnosti v organizacijah
Organizacijska kreativnost zajema poleg individulane kreativnosti tudi vidik strukture organizacije, saj slednja vpliva na kreativnost zaposlenih (Williams in Yang)). Nestabilno okolje zahteva od organizacj stalno prilagajanje in fleksibilnost za doseganje učinkovitosti, izboljšav in razvoja novih izdelkov ali storitev za obstoj na trgu. Pomen in potreba po kreativnosti oz. odprtosti za inovacije je ena od prednostnih nalog organizacij. Eden izmed ciljev je doseganje optimalnega razmerja med strukturo oz. kontrolo birokracije in dopuščanjem bolj ohlapnih pravil, ki spodbujajo stalno komunikacijo (medosebno, medskupinsko in mednivojsko) in razvoj novih konceptov in pristopov k reševanju problemov. Zaradi vse večje specializacije delavcev na različnih nalogah in pogostejšega usvajanja novih znanj in procedur je ustvarjanje ustrezne klime, ki spodbuja kreativnost zelo pomembno. Velika ovira kreativnosti so tudi neučinkoviti načini razmišljanja, kar se kaže predvsem v birokratski miselnosti in strahu pred izgubo kontrole.
Iz vidika procesa mišljenja sta Rubenson in Runco (1992) predlagala psiho-ekonomski model (Psychoeconomic model of creatice process) kreativnega procesa. Slednji je produkt ekonomskih odločitev posameznikov in organizacij, ki so skladne z razpoložljivostjo človeških virov in materialnega kapitala ter časa, ki so ga privpravljeni vložiti v kreativni proces.
Iz makro organizacijskega vidika je pomembna definicija organizacijske kreativnosti, to je uspešna implementacija kreativnih idej znotraj organizacije (Amabile, 1996). Amabile je predlagala model kreativnega presečišča (Model of creative intersection). Model obsega tri komponente kreativnosti: veščine iz področja dela, relevantne kreativne procese in notranjo motivacijo za nalogo. Kanter (1988) pa je preučevala strukture organizacij, kolektivne in socialne pogoje, ki so potrebni za kreacijo oz. inovacijo. Ugoravlja, da se kreativni proces začne pri posamezniku, ki dela sam ali v skupini, pogoji na makro organizacijskem nivoju pa lahko spodbujajo ali zavirajo kreativno delo.