thumb|Vhod v opatijo Cluny (risba iz 18. stoletja) Opatija Cluny (; , prej tudi Cluni ali Clugny; ) je nekdanji benediktinski samostan v Clunyju v Saône-et-Loire v Franciji. Posvečena je bila svetima Petru in Pavlu.
Opatija je bila zgrajena v romanskem arhitekturnem slogu, s tremi cerkvami, zgrajenimi zaporedoma od 4. do začetka 12. stoletja. Najstarejša bazilika je bila največja cerkev na svetu, dokler se v Rimu ni začela gradnja bazilike sv. Petra.Hopkins, Daniel J., editor (1997). Merriam-Webster's Geographical Dictionary. (Third Edition). Springfield (The Simpsons), MA: Merriam-Webster, Inc. Publishers. p. 262. .
Cluny je leta 910 ustanovil vojvoda Viljem I. Akvitanski. Berna je imenoval za prvega opata Clunyja, podrejenega le papežu Sergiju III. Opatija je bila znana po strožjem spoštovanju pravila sv. Benedikta, zaradi česar je Cluny postal priznan kot vodja zahodnega meništva. Leta 1790 med francosko revolucijo je bila opatija izropana in večinoma uničena, preživel je le majhen del.
Okoli leta 1334 so opati iz Clunyja vzdrževali mestno hišo v Parizu, znano kot Hôtel de Cluny, ki je od leta 1843 javni muzej. Razen imena in same stavbe nima več ničesar, kar bi bilo prvotno povezano s Clunyjem.
Zgodovina Ustanovitev Leta 910 je Viljem I. Pobožni, vojvoda Akvitanije in grof Auvergne, ustanovil benediktinsko opatijo Cluny v skromnem obsegu kot matično hišo kongregacije Cluny.Alston, George Cyprian. "Congregation of Cluny". The Catholic Encyclopedia. Vol. 4. New York: Robert Appleton Company. (1908). 15 Feb. 2015. Darilna listina je vključevala vinograde, polja, travnike, gozdove, vode, mline, tlačane in obdelana ter neobdelana zemljišča. Gostoljubje naj bi bilo namenjeno revnim, tujcem in romarjem.Smith, Lucy Margaret. "The early history of the monastery of Cluny". Oxford University Press. (1920). Določeno je bilo, da bo samostan svoboden od lokalnih oblasti, laičnih ali cerkvenih, in podrejen le papežu, s pogojem, da niti ta ne more zaseči posesti, je razdeliti ali dati nekomu drugemu ali imenovati opata brez soglasja menihov. Viljem je Cluny postavil pod zaščito svetih Petra in Pavla, s prekletstvom nad vsakogar, ki bi kršil listino. S papežem čez Alpe v Italiji je to pomenilo, da je bil samostan v bistvu neodvisen.
Z donacijo svojega lovskega rezervata v burgundskih gozdovih je Viljem opatijo Cluny oprostil vseh prihodnjih obveznosti do sebe in svoje družine, razen molitve. Sodobni meceni so običajno ohranili lastniški interes in pričakovali, da bodo svoje sorodnike postavili za opate. Zdi se, da je Viljem sklenil ta dogovor z Bernom, prvim opatom, da bi novi samostan osvobodil takšnih posvetnih zapletov in začel clunijske reforme. Ustrezne listine so vsa sredstva dodane opatije razglasile za sveta, njihov odvzem pa je pomenil bogoskrunstvo. Kmalu je Cluny začel prejemati zapuščine z vse Evrope – od Svetega rimskega cesarstva do španskih kraljestev, od južne Anglije do Italije. Postal je močna meniška kongregacija, ki je imela v lasti in upravljala mrežo samostanov in prioratov pod vodstvom osrednje opatije v Clunyju. Bil je zelo izviren in uspešen sistem, opati iz Clunyja so postali vodilni na mednarodnem prizorišču, samostan Cluny pa je veljal za najveličastnejšo, najprestižnejšo in najbolje obdarjeno meniško ustanovo v Evropi. Vrhunec vpliva Cluniaka je bil od druge polovice 10. stoletja do začetka 12. stoletja. Prve redovnice so bile v red sprejete v 11. stoletju. Patrick Boucheron, et al., eds. France in the World: A New Global History (2019) pp 120–125.Bouchard, Constance Brittain (2009). "Sword, Miter, and Cloister: Nobility and the church in Burgundy, 980–1198". Cornell Univ Press.
Cluny in gregorijanske reforme
Reforme, uvedene v Clunyju, so bile do neke mere posledica vpliva Benedikta Anianskega, ki je svoje nove ideje predstavil na prvem velikem srečanju opatov reda v Aachnu (Aix-la-Chapelle) leta 817. Berno je Benediktovo razlago pravil sprejel že prej v opatiji Baume. Cluny ni bil znan po strogosti discipline ali asketizmu, vendar so clunyjski opati podpirali oživitev papeštva in reforme papeža Gregorja VII. Clunyjska ustanova se je tesno poistovetila s papeštvom. V začetku 12. stoletja je red zaradi slabe vlade izgubil zagon. Kasneje ga je oživil opat Peter Častitljivi (umrl 1156), ki je ohlapne priorate spet uravnotežil in se vrnil k strožji disciplini. Cluny je pod Petrom dosegel vrhunec moči in vpliva, saj so njegovi menihi postali škofi, legati in kardinali po vsej Franciji in Svetem rimskem cesarstvu. Vendar pa so do Petrove smrti novejši in bolj strogi redovi, kot so cistercijani, sprožili naslednji val cerkvenih reform. Zunaj samostanskih struktur je vzpon angleškega in francoskega nacionalizma ustvaril ozračje, ki ni bilo ugodno za obstoj samostanov, ki jim je avtokratsko vladal poglavar s prebivališčem v Burgundiji. Papeški razkol med letoma 1378 in 1409 je še bolj razdelil zvestobo: Francija je priznala papeža v Avignonu, Anglija pa v Rimu, kar je poseglo v odnose med Clunyjem in njegovimi odvisnimi hišami. Pod pritiskom so bile nekatere angleške hiše, kot je priorat Lenton v Nottinghamu, naturalizirani (Lenton leta 1392) in niso več veljali za tuje priorje, kar je oslabilo clunijsko strukturo.
V času francoske revolucije je revolucionarno sovraštvo do katoliške cerkve leta 1790 privedlo do zatiranja reda v Franciji, samostan v Clunyju pa je bil leta 1810 skoraj v celoti porušen. Kasneje je bil prodan in uporabljen kot kamnolom do leta 1823. Danes je od celotnega samostana ostalo le malo več kot eden od prvotnih osmih stolpov.
Sodobna izkopavanja opatije so se začela leta 1927 pod vodstvom Kennetha Johna Conanta, ameriškega arhitekturnega zgodovinarja Univerze Harvard in so se nadaljevala (čeprav ne neprekinjeno) do leta 1950.
Organizacija Opatija Cluny se je od drugih benediktinskih hiš in konfederacij razlikovala na tri načine: organizacijska struktura; prepoved posedovanja zemlje s fevdalno službo; in poudarek na liturgiji kot glavni obliki dela.
Cluny je razvil zelo centralizirano obliko vladanja, ki je bila benediktinski tradiciji povsem tuja. Medtem ko je večina benediktinskih samostanov ostala avtonomna in med seboj povezana le neformalno, je Cluny ustvaril velik, federiran red, v katerem so upravitelji podružničnih hiš služili kot namestniki clunyjskega opata in mu odgovarjali. Clunyjske hiše, ki so bile neposredno pod nadzorom clunyjskega opata, vodje reda, so se imenovale priori, ne opatije. Priorji ali vodje prioratov so se v Clunyju srečevali enkrat letno, da bi obravnavali upravna vprašanja in podali poročila. Mnogi drugi benediktinski samostani, tudi tisti zgodnejše ustanovitve, so začeli Cluny obravnavati kot svojega vodjo. Ko je papež Benedikt VIII. leta 1016 odredil razširitev privilegijev Clunyja na podrejene hiše, je to benediktinske skupnosti dodatno spodbudilo k pridružitvi Clunyjskemu redu.
Delno zaradi razkošja reda Clunyjski samostani redovnic niso veljali za posebej stroškovno učinkovite. Red ni imel interesa za ustanovitev številnih novih hiš za ženske, zato je bila njihova prisotnost vedno omejena.
Clunyjski običaji so predstavljali premik od prejšnjega ideala benediktinskega samostana kot kmetijsko samozadostne enote. To je bilo podobno sodobni vili v bolj romaniziranih delih Evrope in dvorcem v bolj fevdalnih delih, v katerih je vsak član opravljal fizično delo in molil. Leta 817 je sveti Benedikt Anianski, drugi Benedikt, na pobudo Ludvika Pobožnega razvil meniške ustave za upravljanje vseh karolinških samostanov. Priznal je, da se črni menihi ne preživljajo več s fizičnim delom. Clunyjeva privolitev v nenehno molitev (laus perennis, dobesedno 'nenehna hvala') je pomenila, da se je povečala specializacija vlog.
Kot morda najbogatejša samostanska hiša zahodnega sveta je Cluny najemal upravitelje in delavce, ki so opravljali tradicionalno delo menihov. Clunyjski menihi so se skoraj nenehno posvečali molitvi, s čimer so svoj položaj povzdignili v poklic. Kljub meniškemu idealu varčnega življenja je opatija Cluny naročila kandelabre iz masivnega srebra in zlatih kelihov, izdelanih iz dragih kamnov, za uporabo pri opatijskih mašah. Namesto da bi se omejili na tradicionalno jed juhe in kaše, so menihi zelo dobro jedli, uživali so v pečenih piščancih (takrat v Franciji razkošje), vinih iz svojih vinogradov in sirih, ki so jih izdelovali njihovi zaposleni. Menihi so pri maši nosili najfinejša lanena verska oblačila in svilena oblačila. Artefakti, ki ponazarjajo bogastvo opatije Cluny, so danes na ogled v muzeju Cluny v Parizu.
Molitev iz Clunyja O Bog, po čigar milosti so tvoji služabniki, sveti opati iz Clunyja, razplamteni z ognjem tvoje ljubezni, postali goreče in sijoče luči v tvoji Cerkvi: daj, da bomo tudi mi goreli v duhu ljubezni in discipline ter vedno hodili pred teboj kot otroci luči; po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki s teboj, v edinosti Svetega Duha, živi in kraljuje, en Bog, zdaj in vekomaj.
Umetnost V Clunyju je bila osrednja dejavnost liturgija; bila je obsežna in lepo predstavljena v navdihujočem okolju, kar je odražalo nov osebno čutiti val pobožnosti 11. stoletja. Meniška priprošnja je veljala za nujno za doseganje stanja milosti, laični vladarji pa so se potegovali, da bi se jih spominjali v neskončnih molitvah Clunyja; to je navdihnilo obdarovanje z zemljo in beneficijami, ki so omogočile druge umetnosti.
Hitro rastoča skupnost v Clunyju je zahtevala stavbe v velikem obsegu. Zgledi v Clunyju so močno vplivali na arhitekturno prakso v zahodni Evropi od 10. do 12. stoletja. Tri zaporedne cerkve se običajno imenujejo Cluny I, II in III. Gradnja Clunyja II, približno 955–981, ki se je začela po uničujočih hunskih napadih leta 953, je povzročila težnjo po kamnitih obokih burgundskih cerkva.
Cluny III Leta 1088 je opat Hugo Semurski (1024–1109, opat od leta 1049) začel gradnjo tretje in zadnje cerkve v Clunyju, ki je postala največja cerkvena stavba v Evropi in je to ostala vse do 16. stoletja, ko je bila v Rimu starokrščanska bazilika sv. Petra zamenjana s sedanjo cerkvijo. Hézelon de Liège je bil leta 1088 poklican za arhitekta nove cerkve.
Gradbena kampanja je bila financirana z letnim popisom prebivalstva, ki ga je med letoma 1053 in 1065 uvedel Ferdinand I. Leonski, vladar združenega Leóna in Kastilije. (Alfonz VI. Kastiljski ga je ponovno uvedel leta 1077 in potrdil leta 1090.) Ferdinand je določil znesek na 1000 zlatih aurejev, znesek, ki ga je Alfonz VI. leta 1090 podvojil. To je bila največja renta, ki jo je red kdaj prejel od kralja ali laika, in nikoli ni bila presežena. Letna donacija Henrika I. Angleškega iz leta 1131 v višini 100 mark srebra, ne zlata, se je v primerjavi z njo zdela majhna. Popis prebivalstva Alfonsinov je opatu Hugu (ki je umrl leta 1109) omogočil, da se je lotil gradnje ogromne tretje opatijske cerkve. Ko so plačila v zlatih davkih kasneje prenehala veljati, je clunyjski red doživel finančno krizo, ki ga je ohromila med obdobjem opatov Ponsa iz Melgueila (1109–1125) in Petra Častitljivega (1122–1156). Špansko bogastvo, podarjeno Clunyju, je oznanilo vzpon španskih kristjanov in osrednjo Španijo prvič potegnilo v širšo evropsko orbito.
Knjižnica Clunyjska knjižnica je bila ena najbogatejših in najpomembnejših v Franciji in Evropi. Bila je skladišče številnih zelo dragocenih rokopisov. Med verskimi spopadi leta 1562 so hugenoti izropali opatijo in uničili ali razpršili številne rokopise. Od tistih, ki so ostali, jih je nekatere leta 1790 med francosko revolucijo sežgala razjarjena množica. Drugi so bili še vedno shranjeni v mestni hiši v Clunyju.
Francoska vlada si je prizadevala za premestitev teh zakladov, vključno s tistimi, ki so končali v zasebnih rokah. Zdaj jih hrani Nacionalna knjižnica Francije v Parizu. Britanski muzej hrani približno šestdeset listin, ki izvirajo iz Clunyja.
Pokopi Herman I., badenski mejni grof Filip I., vojvoda Burgundije papež Gelazij II.
Clunyjev vpliv