Anton Pavlovič Čehov [antón páu̯lovič čéhov-] (rusko Анто́н Па́влович Че́хов), ruski pisatelj, * 29. januar (17. januar – julijanski) 1860, Taganrog, Ruski imperij, † 15. julij (2. julij – julijanski) 1904, Badenweiler, Nemško cesarstvo.
Bil je dramatik in pisec kratkih zgodb. Večinoma velja za enega najboljših pisateljev vseh časov; kot dramatik je napisal štiri klasike, njegove kratke zgodbe pa pisatelji in kritiki visoko cenijo. Skupaj s Henrikom Ibsenom in Augustom Strindbergom se Čehov omenja kot eden od treh ključnih začetnikov zgodnje moderne v gledališču. Poklicno je bil Čehov zdravnik. Nekoč je dejal, da je medicina njegova »zakonska žena«, književnost pa »ljubica«.
Po slabem sprejemu drame Galeb se je Čehov gledališču leta 1896 odpovedal, toda igro je Konstantin Stanislavski v Moskovskem umetnostnem gledališču ponovno obudil leta 1898 in je požela pohvale. Isto gledališče je produciralo Strička Vanjo in izvedlo premiere njegovih zadnjih dveh del, Treh sester in Češnjevega vrta. Ta štiri dela predstavljajo izziv tako za ansambel kot tudi za publiko, saj Čehov namesto običajnega dogajanja ponuja »gledališče razpoloženja« in »življenje, potopljeno v besedilo«. Igre, ki jih je pisal Čehov, niso bile zapletene, enostavno pa jim je bilo slediti in so ustvarile nekakšno tesnobno vzdušje za publiko.
Čehov je zgodbe začel pisati, da bi zaslužil denar, vendar so njegove umetniške ambicije rastle in uvedel je oblikovne inovacije, ki so vplivale na razvoj sodobne kratke zgodbe.»Čehovlji prelom s klasično tradicijo je najpomembnejši dogodek v sodobni književnosti« – John Middleton Murry v Athenaeumu, 8. aprila 1922, navedeno v Bartlettovem predgovoru k About Love. Ni se opravičil za težave, ki jih je to predstavljalo za bralce, in je vztrajal, da je vloga umetnika, da postavlja vprašanja, in ne, da odgovarja nanje.
Pokopan je na moskovskem pokopališču Novodevičje.
Življenjepis
Otroštvo
Anton Pavlovič Čehov je bil rojen na dan sv. Antona, 29. januarja 1860 (17. januarja po julijanskem koledarju) v Taganrogu, trgovskem pristaniškem mestu ob Azovskem morju na jugu Rusije, na Policejski (Policijski) ulici, pozneje poimenovani ulica Čehova. Bil je tretji od šestih preživelih otrok; imel je dva starejša brata, Aleksandra in Nikolaja, ter tri mlajše sorojence, Ivana, Marijo in Mihaila. Njegov oče Pavel Jegorovič Čehov je bil sin bivšega tlačana in njegove žene: Jegor Mihajlovič Čehov in Efrosinija Emelijanovna in je prihajal iz vasi Olhovatka v Voroneški guberniji in je imel trgovino z živili. Bil je vodja župnijskega cerkvenega zbora, goreč pravoslavni kristjan in fizično nasilen oče. Nekateri zgodovinarji ga vidijo kot model za številne portrete hipokrizije v delih njegovega sina. Mati Čehova, Jevgenija Morozova, je bila odlična pripovedovalka zgodb in je zabavala otroke z zgodbami s svojih potovanj širom Rusije s svojim očetom, prodajalcem blaga. »Svoje talente smo dobili od očeta,« se je Čehov spominjal, »dušo pa od matere«.From the biographical sketch, adapted from a memoir by Chekhov's brother Mihail, which prefaces Constance Garnett's translation of Chekhov's letters, 1920.
Mladi Čehov je obiskoval grško šolo in fantovsko gimnazijo v Taganrogu (zdaj Gimnazija Čehova). Tam je ponavljal razred zaradi padca na izpitu iz stare grščine.Bartlett, pp. 4–5. Pel je v grškem pravoslavnem samostanu v Taganrogu in v zborih njegovega očeta. V pismu iz leta 1892 je pri opisovanju svojega otroštva uporabil besedo »trpljenje« in se spominjal:
Pozneje je odrasli Čehov kritiziral ravnanje brata Aleksandra s svojo ženo in otroki ter ga je opomnil na tiranijo njunega očeta Pavla: »Naj te prosim, da se spomniš, da sta tvoji materi mladost uničila despotizem in laganje. Despotizem in laganje sta tako pohabila naše otroštvo, da je nagnusno in strašljivo razmišljati o tem. Spomni se groze in gnusa, ki smo ju takrat čutili, kadar se je oče razjezil, ker je bilo v juhi preveč soli, in je mater imenoval za neumno.«
Leta 1876 je oče Čehova razglasil bankrot, potem ko je preveč obremenil svoje finance z gradnjo nove hiše, pri čemer ga je prevaral pogodbenik po imenu Mironov. Pred zaporom je zbežal v Moskvo, kjer sta njegova starejša sinova, Aleksander in Nikolaj, obiskovala univerzo. V Moskvi je družina živela v revščini. Mati Čehova je bila po tej izkušnji fizično in čustveno zlomljena.Pismo bratrancu Mihailu, 10. maj 1877. Letters of Anton Chekhov.
Anton je ostal v domačem kraju, da bi prodal preostalo družinsko imetje in zaključil šolanje. V Taganrogu je ostal še tri leta in se šolal pri možu po imenu Serlivanov, ki je kot Lopahin v Češnjevem vrtu plačal varščino za družino za ceno njihove hiše. Čehov je moral plačevati za svoje izobraževanje, kar mu je uspelo med drugim z zasebnim inštruiranjem, lovom in prodajo liščkov ter prodajo kratkih skic časopisom. Vsak rubelj, ki ga je privarčeval, je poslal družini v Moskvo, skupaj z duhovitimi pismi, da bi jih razvedril.
Kot najstnik je redno obiskoval taganroško gledališče, kjer so ga navduševali in navdihovali vaudevilli, italijanske opere in popularne komedije.Chekhov and Taganrog: Taganrog Theatre:
V tem času je Čehov veliko in analitično bral, vključno z deli Cervantesa, Turgenjeva, Gončarova in Schopenhauerja,Letter to brother Mihail, 1 July 1876. Letters of Anton Chekhov. napisal je pa tudi komično dramo Brez očeta, ki jo je njegov brat Aleksander zavrnil kot »neopravičljivo, čeprav nedolžno izmišljotino«. Imel je tudi niz ljubezenskih razmerij, med drugim z učiteljevo ženo. Leta 1879 je zaključil šolanje v Taganrogu in se preselil k družini v Moskvo, kjer je bil sprejet v medicinsko šolo na Prvi moskovski državni medicinski univerzi I. M. Sečenova.
Zaradi slabih izkušenj pri tem je kasneje postal ateist.
Zgodnje obdobje pisateljevanja
Čehov je v Moskvi prevzel odgovornost za celo družino. Da jih je podpiral in da je lahko plačal stroške šolanja, je pisal duhovite skeče in vinjete o sodobnem ruskem življenju, veliko jih je napisal pod psevdonimom »Antoša Čehonte« (Антоша Чехонте) in »Človek brez vranice« (Человек без селезенки). Njegovo domiselno pisanje mu je prineslo sloves satiričnega kronika ruskega pouličnega življenja in leta 1882 je pisal za literarni tednik Oskolki (»Iveri«) NIkolaja Lejkina, enega od vodilnih založnikov tistega časa. Ton Čehova je bil v tem obdobju ostrejši kot v njegovih zrelih delih.»V teh miniaturah je osupljiv zvarek krutosti;... čudovito sočuten Čehov še mora postati zrel.« "Vodka Miniatures, Belching and Angry Cats", George Steiner's review of The Undiscovered Chekhov in The Observer, 13 May 2001. Retrieved 16 February 2007.
Študij je zaključil leta 1884 in postal zdravnik, poklic, ki ga je opravljal do konca življenja. Kot zdravnik je zaslužil malo, saj je revne zdravil brezplačno.
V letih 1884 in 1885 je Čehov začel kašljati kri in leta 1886 so se ti napadi poslabšali, vendar za svojo tuberkolozo ni povedal niti družini niti prijateljem. Lejkinu je priznal: »Bojim se pristati na zdravljenje, ker bi za to slišali moji kolegi.«Letter to N.A.Leykin, 6 April 1886. Letters of Anton Chekhov. Še naprej je pisal za tednike in služil dovolj denarja, da se je družina selila v čedalje boljša stanovanja.
Na začetku leta 1886 so ga povabili k pisanju za enega od najbolj priljubljenih časopisov v Sankt Peterburgu, Novoje vremja (Novi čas), katerega urednik in lastnik je bil milijonar in magnat Aleksej Suvorin, ki je plačal na vrstico dvakrat toliko kot Lejkin in je dopuščal Čehovu trikrat več prostora. Suvorin je postal vseživljenjski in mogoče najbližji prijatelj Čehova.: Sprla sta se le enkrat, ko je Čehov nasprotoval antisemitističnim napadom v Novem času proti Dreyfusu in Zolaju leta 1898.Na več načinov je bil desničar Suvorin, ki ga je Lenin pozneje imenoval »tekajoči pes carja« (Payne, XXXV), nasprotje Čehova; »Čehov je moral delovati kot ledvica Suvorina, izločati poslovneževe strupe.«
Čehov je kmalu pritegnil pozornost književnikov, pa tudi javnosti. Štiriinšestdesetletni Dmitrij Grigorovič, takratni priznani ruski pisatelj, je po branju njegove kratke zgodbe »Lovec« pisal Čehovu:The Huntsman.. Retrieved 16 February 2007. »Ti imaš resnični talent, talent, ki te postavlja na prvo mesto med pisatelji nove generacije.« Čehovu je tudi svetoval, naj se upočasni in piše manj ter se osredotoči na kakovost.
Čehov je odgovoril, da ga je pismo udarilo »kot strela«, in priznal: »Svoje zgodbe sem pisal, kot poročevalci pišejo svoje zapiske o požarih – mehanično, polzavestno, ne skrbeč niti o bralcu, niti o sebi.« Spoznanje je morda naredilo Čehovu slabo uslugo, saj zgodnji zapiski razkrivajo, da je pogosto pisal z ekstremno skrbjo in se neprestano popravljal. Ne glede na to pa je nasvet Grigoroviča v šestindvajsetletniku prebudil resnejšo, umetniško ambicijo. Leta 1888 je po manjšem posredovanju Grigoroviča zbirka kratkih zgodb V mraku (V sumerkah) Čehovu prinesla prestižno Puškinovo nagrado »za najboljše književno delo, ki ga odlikuje visoka umetniška vrednost«.
Prelomne točke
Leta 1887 se je Čehov, izčrpan od pretiranega dela in slabega zdravja, odpravil na izlet v Ukrajino, kjer se je zavedel lepote stepe."There is a scent of the steppe and one hears the birds sing. I see my old friends the ravens flying over the steppe." Letter to sister Masha, 2 April 1887. Letters of Anton Chekhov. Po povratku je začel pisati kratko zgodbo »Stepa«, ki jo je imenoval »nekaj dokaj nenavadnega in preveč izvirnega« in je bila naposled objavljena v Severnem vestniku.Letter to Grigorovich, 12 January 1888. Quoted by . V zgodbi, ki se premika z miselnimi procesi likov, Čehov prikliče v spomin potovanje s kočijo po stepi skozi oči mladega fanta, poslanega živeti proč od doma, in njegovih tovarišev, duhovnika in trgovca. »Stepo« imenujejo »slovar poetike Čehova« in predstavlja značilen napredek za Čehova ter izraža veliko kakovosti njegove zrele fikcije in mu je prineslo objavo v literarni reviji in ne časopisu."'The Steppe,' as Michael Finke suggests, is 'a sort of dictionary of Chekhov's poetics,' a kind of sample case of the concealed literary weapons Chekhov would deploy in his work to come." .
Jeseni 1887 je direktor gledališča po imenu Korš pri Čehovu naročil igro. Rezultat je bila igra Ivanov, napisana v dveh tednih in uprizorjena tega novembra.From the biographical sketch, adapted from a memoir by Chekhov's brother Mikhail, which prefaces Constance Garnett's translation of Chekhov's letters, 1920. Čeprav je bila ta izkušnja za Čehova »ogabna« in je v pismu bratu Aleksandru naslikal komični portret kaotičnega uprizarjanja, je bila igra hit in je bila v zmedo Čehova cenjena kot originalno delo.Letter to brother Alexander, 20 November 1887. Letters of Anton Chekhov.
Čeprav se Čehov tega takrat še ni popolnoma zavedal, so njegove igre, kot so Galeb (napisana leta 1895), Striček Vanja (napisana leta 1897), Tri sestre (napisana leta 1900) in Češnjev vrt (napisana leta 1903) služile kot revolucionarna hrbtenica za to, kar je zdravi razum z igro do dandanes: trud za rekreacijo in izražanje realizma kako ljudje resnično delujejo in govorijo drug z drugim. Ta realistična manifestacija človeških pogojev bi lahko ogrozila refleksijo v publiki glede tega, kaj pomeni biti človek.
Filozofija približevanja umetnosti igre ni bila samo neomajna, ampak tudi temelj igre v večini 20. stoletja in do dandanes. Mihail Čehov je imel Ivanova za ključni trenutek v intelektualnem razvoju in literarni karieri. Iz tega obdobja izvira opaženje Čehova, ki je postalo znano kot Pištola Čehova, dramatično načelo, ki zahteva, da je vsak element v zgodbi nujen in nenadomestljiv, vse ostalo pa se odstrani.