Kanaan

Kanaan (severozahodno semitsko knaʿn, feničansko 𐤊𐤍𐤏𐤍 Kana‘n, hebrejsko כְּנָעַן‬, Kənā‘an) je bila semitsko govoreča regija na staroveškem Bližnjem vzhodu v poznem 2. tisočletju pr. n. št. Ime Kanaan se največkrat pojavlja v Svetem pismu, v katerem ustreza kasnejšemu Levantu, zlasti delom južnega Levanta, kjer so bila glavna prizorišča pripovedi iz Svetega pisma, se pravi Feniciji, Filisteji (Palestina) in Izraelu.

Beseda Kanaanci zajema vsa domorodna ljudstva v južnem Levantu oziroma Kanaanu, tako naseljena kot nomadska. Aaron J. Brody, Roy J. King: Genetics and the Archaeology of Ancient Israel, Human Biology, Wayne State University, 12. januar 2013. Kanaanci so daleč najpogosteje uporabljeni etnični izraz v Svetem pismu.William G. Dever: Who Were the Early Israelites and Where Did They Come From?, str. 219. Imeli so skupne daljne prednike in nekoč skupno kulturo. V Jozuetovi knjigi so Kanaanci na seznamu ljudstev, ki jih bo pregnal bog,Jozue 3:10; 9:1; 24:11, Biblija.net. kasneje pa kot etnična skupina, ki so jo uničili Izraelci.Drews 1998, str. 48–49. Ime Kanaanci (hebrejsko כְּנָעַנִיְם kənā'anīm, כְּנָעַנִי kənā'anī) je potrjeno še nekaj stoletij kasneje kot endonim za ljudstvo, ki so ga stari Grki približno od leta 500 pr. n. št. imenovali Feničani. Kanaansko govoreče ljudstvo je po selitvi v Kartagino v severni Afriki (ustanovljena v 9. stoletju pr. n. št.) v pozni antiki samo sebe imenovalo tudi Punci (hanani).

Kanaan je imel v amarnskem obdobju v pozni bronasti dobi (14. stoletje pr. n. št.) pomembno geopolitično vlogo kot regija, v kateri so se stikale interesne sfere Egipčanov, Hetitov, Mitancev in Asircev. Večina sodobnega znanja o Kanaanu izvira iz arheoloških izkopavanj, na primer v Tel Hazorju, Tel Megidu in Tel Gezerju.

Etimologija thumb|250px| Robert de Vaugondy (1762): Karta Bližnjega vzhoda, na kateri je Kanaan omejen na Sveto deželo, da bi se iz njega izključila Libanon in Sirija

Slovenski izraz Kanaan izhaja iz hebrejskega כנען‬ (kn ʼn) preko grškega Χαναάν, Hanaán in latinskega Canaan. V Amarnskih pismih (14. stoletje pr. n. št.) se omenja kot KURki-na-ah-na, na feničanskih kovancih iz zadnje polovice 1. tisočletja pr. n. št. pa kn ʼn. V grščini se je Kanaan najprej pojavil v zapisih Hekataja Miletskega kot Χνᾶ (Hna). David Asheri, Alan Lloyd, Aldo Corcella: A Commentary on Herodotus, Books 1–4, Oxford University Press, 2007, str. 75. Znanstveniki ime Kanaan povezujejo z besedo kn ʼn, Kanaan, zahodnosemitskim imenom te regije.

Etimologija imena je negotova. Zgodnje raziskave izhajajo iz semitskega korena kn΄ - biti slaboten, ponižen, podrejen.Wilhelm Gesenius: Hebrew Lexicon, 1833. Nekateri znanstveniki so domnevali, da je izraz prvotno pomenil nižavje v nasprotju z Aramom, ki je pomenil višavje.Henry Baker Tristram (1884): Bible Places: The Topography of the Holy Land. Drugi se bolj nagibajo k pomenu podrejen, ker je bil Kanaan egipčanska provinca v Levantu. Na podoben način je rimska Provincia Nostra, prva rimska kolonija severno od Alp, postala Provansa.Drews 1998, str. 47–49.

Alternativni predlog, ki ga je zagovarjal Ephraim Avigdor Speiser leta 1936, trdi, da je izraz nastal iz huritskega Kinahhu, ki se nanaša na škrlatno barvilo, pridobljeno iz polžev Bolinus brandaris. Kanaan in Fenicija naj bi torej bili Dežela šrlata. Na tablicah, ki so jih v huritskem mestu Nuzi odkrili na začetku 20. stoletja, se izraz Kinahnu uporablja kot sinonim za rdeče ali škrlatno barvilo, ki so ga kasitski babilonski vladarji s težavo pridobivali iz polžev mureks že okoli leta 1600 pr. n. št., Feničani na sredozemski obali pa kot stranski proizvod v proizvodnji stekla. Škrlatna oblačila so že v Eksodusu omenjena kot zelo ugledno kanaansko izvozno blago. Imena barvil bi lahko nastala iz imen krajev, kjer so jih proizvajali. Ime Fenicija, na primer, je povezano z grško besedo za škrlat, čeprav je težko reči, ali izhaja iz imena iz imena pokrajine ali obratno. Škrlatna oblačila iz Tira v Feniciji so bila dobro znana in povezana z rimskimi vladarji in plemstvom. Po Robertu Drewsu, je bil Speiserjev predlog na splošno opuščen.Drews 1998, str. 48.Lemche 1991, str. 24–32.

Arheologija Prazgodovina Kanaanska kultura se je razvila in situ iz zgodnejše gasulske bakrenodobne kulture, ki je utrla pot sredozemski poljedelski kulturi, značilni za kanaansko regijo. Poljedelstvo je obsegalo intenzivno pridelavo žita, vina in oljk in sezonsko pašništvo. Gasulska kultura se je razvila iz nomadskega pašništva, ki se je nastalo z zlitjem pradavne natufske in harifske kulture s pralončarsko neolitsko kulturo B med podnebno krizo okoli leta 6200 pr. n. št., katere posledica je bila poljedelska revolucija in udomačevanje živali v Levantu.Zarins, Juris (1992): Pastoral nomadism in Arabia: ethnoarchaeology and the archaeological record—a case study v O. Bar-Yosef in A. Khazanov, ur.: Pastoralism in the Levant. Ugarit, država v Ras Šamri v Siriji, nastala v pozni bronasti dobi, se arheološko šteje za najbolj tipično kanaansko državo,Tubb, Jonathan N. (1998): Canaanites, British Museum People of the Past. četudi ugaritski jezik ni spadal v skupino pravih kanaanskih jezikov.Woodard, Roger (2008): The Ancient Languages of Syria-Palestine and Arabia.Naveh, Joseph (1987): Proto-Canaanite, Archaic Greek, and the Script of the Aramaic Text on the Tell Fakhariyah Statue v Miller in drugi: Ancient Israelite Religion.Coulmas, Florian (1996): The Blackwell Encyclopedia of Writing Systems, Oxford: Blackwell. ISBN 0-631-21481-X.

Srednja bronasta doba Tablice iz Eble (okoli 2500-2200 pr. n. št.) Omembo »gospodarja ga-na-na« v tablicah semitskih Eblaitov iz leta 2350 pr. n. št. iz arhiva palače v Ebli so nekateri znanstveniki razlagali kot naslavljanje božanstva Dagona z naslovom »gospodar Kanaana«.G. Ahlstrom: The History of Ancient Palestine, str. 141. Če je to res, bi pomenilo, da so Eblaiti do leta 2500 pr. n. št. Kanaan imeli za entiteto.J. Dahood (1978): Ebla, Ugarit and the Old Testament, inCongress Volume, International Organization for Study of the Old Testament, str. 83. Jonathan Tubb navaja, da bi izraz ga-na-na v 3. tisočletju pr. n. št. lahko pomenil Kanaan in hkrati navaja, da je Kanaan prvič zagotovo omenjen v 18. stoletju pr. n. št.Tubb, Johnathan N. (1998): Canaanites, British Museum People of the Past, str. 15.

Marijska pisma (okoli 2000 pr. n. št.) Zapis Mutu-bisirja v pismu Šamši-Adadu I. (vladal okoli 1809–1776 pr. n. št.) iz Starega asirskega cesarstva (2025–1750 pr. n. št.) je bil preveden kot: »V Rahisumu so razbojniki (habbatum) in Kanaanci (Kinahnum)«. Pismo je bilo odkrito v ruševinah Marija, asirskega oporišča v takratni Siriji.Une mention de Cananéens dans une lettre de Mari, JSTOR 4197896. Druga (neobjavljena) omemba Kinahnuma v Marijskih pismih ima enako vsebino.Na'aman 2005, str. 110–120. Izraz Kinahnum je ne glede na to, ali se nanaša na ljudi iz določene regije ali na tujce, sporen,Lemche, str. 27–28. Manfred Weippert: Kanaan, Reallexikon der Assyriologie, volume 5, str. 352. zato Robert Drews trdi, da je »prva zanesljiva klinopisna omemba Kanaana na podstavku kipa alalaškega kralja Idrimija iz obdobja okoli 1500 pr. n. št.«Drews 1998, str. 46.

Klinopisna besedila iz pozne bronaste dobe (1500-1000 pr. n. št.) Alalaška besedila Na podstavku kipa kralja Idrimija (16. stoletje pr. n. št.) iz Alalaha v sodobni Siriji je omemba Ammija v »deželi Kanaan«. Po ljudskem uporu proti njegovi oblasti je bil Idrimi prisiljen zbežati v izgnanstvo k svojim sorodnikom. Zatočišče je poiskal v »deželi Kanaan«, kjer se je pripravil na napad za osvojitev svojega mesta. Kanaan je omenjen tudi v naslednjih alalaških besedilih:

AT 154 (neobjavljeno). AT 181: seznam ljudstev Apirju in njihovo poreklo. Vsi navedki, razen Kanaana, se nanašajo na mesta. AT 188: seznam ljudstev Muskenu in njihovo poreklo. Vsi navedki, razen treh dežel, med njimi tudi Kanaana, so mesta. AT 48: pogodba s kanaanskim lovcem.

Amarnska pisma thumb|250px|Amarnska tablica EA 9 Kanaanci se omenjajo tudi v več Amarnskih pismih faraona Ehnatona okoli 1350 pr. n. št. V pismih, ki so jih svojemu faraonu poslali guvernerji in kanaanski knezi , sta razen Amarja in Amuruja (Amoriti) omenjena tudi Kinahhi in Kinahni, ki ustrezata Keni in Kanaanu, in Sirija v njenem največjem obsegu. Pisma so napisana v uradni in diplomatski vzhodnosemitski akadščini Asirije in Babilonije. V besedilih so dokazane tudi kanaanske besede in idiomi. Kanaan je omenjen v naslednjih pismih:

EA 8: Pismo Burnaburiaša II. faraonu Ehnatonu v katerem razlaga, da so bili njegovi trgovci »zaradi poslovnih zadev v Hinatuni v Kanaanu aretirani, oropani in ubiti«. Trgovce so ubili vladarji Akre in Šamruna. Ker je Kanaan faraonova dežela, Burnaburiaš od faraona pričakuje nadomestilo. EA 9: Pimo Burnaburiaša II. faraonu Tutankamonu: »Vsi Kanaanci so pisali Kurigalzuju rekoč: pridi na mejo države, da se bomo lahko uprli in se povezali s teboj.« EA 30: Pismo mitanskega kralja Tušratte: »Kraljem Kanaana…Omogočite mojemu kurirju varen prehod v Egipt.« EA 109: Pismo kralja Biblosa Rib-Hadda: »Včasih so kanaanski kralji ob pogledu na človeka iz Egipta pred njim zbežali, zdaj pa sinovi Abdi-Aširta na človeka iz Egipta prežijo kot psi«. EA 110: Pismo Rib-Hadda: »Nobena vojna ladja ne sme zapustiti Kanaana.« EA 131: Pismo Rib-Hadda: »Če ne bo poslal lokostrelcev, bodo zavzeli [Biblos] in vsa druga mesta in dežela Kanaan ne bo več pripadala kralju. Naj kralj vpraša [pooblaščenca] Janhamuja o teh zadevah.« EA 137: Pismo Rib-Hadda: »Če kralj zanemari Biblos, nobeno mesto v Kanaanu ne bo več njegovo.« EA 367: »Hani, sin Maireja, konjušnika kralja Kanaana.« EA 162: Pismo Aziruju: »Ti sam veš, da kralj ne želi iti proti vsem Kanaancem, kadar je besen.« EA 148: Pismo Abimilkuja faraonu: »[Kralj] je prevzel ozemlje kralja za 'Apiru. Naj kralj vpraša svojega poverjenika, ki je seznannjen s Kanaanom.« EA 151: Pismo Abimilkuja faraonu: »Kralj, moj gospod, mi je pisal: »Piši mi, kaj si izvedel od Kanaancev.«« Abimilku v odgovoru opisuje, kaj se je zgodilo v vzhodni Kilikiji (Danuna), na severni obali Sirije (Ugarit), v Siriji (Kadeš, Amurru in Damask) in v Sidonu.

Ugaritska besedila Besedilo RS 20.182 iz Ugarita je prepis pisma ugaritskega kralja faraonu Ramzesu II. o denarju, ki ga plačujejo »sinovi dežele Ugarit, nadrejenim sinovom dežele Kanaanske (* kn'ny)«. Po mnenju Jonatana Tubba to kaže, da se semitski prebivalci Ugarita v nasprotju z večino sodobnih mnenj niso imeli za Kanaance.Tubb, Jonathan N. (1998): Canaanites, British Museum People of the Past, str. 16.

V drugem ugaritskem besedilu, KTU 4.96, je seznam trgovcev, dodeljenih kraljevim imetjem, od katerih je imelo eno posestvo tri Ugarite, Ašdadita, Egipčana in Kanaanca.

Ašurske tablice Srednjeasirsko pismo iz obdobja Šalmaneserja I. omenja tudi potovanje asirskega uradnika v Kanaan.

Hatuška pisma Znane so štiri hatuške omembe Kanaana: Klicanje bogov cedre, v katerem so omenjeni Kanaan, Sidon, Tir in morda Amurru. KBo XXVIII 1: pismo Ramzesa II. Hatušiliju III., v katerem Ramzes predlaga, da bi obiskal svojega brata v Kanaanu in ga pripeljal v Egipt. KUB III 57 (tudi KUB III 37 + KBo I 17): fragmentirano besedilo, ki bi lahko omenjalo Kanaan kot egipčansko podokrožje. KBo I 15+19: pismo Ramzesa II. Hatušiliju III., ki opisuje Ramzesov obisk v »deželi Kanaan« na njegovi poti v Kinzo in Harito.

Pozna bronasta doba (1500-1000 pr. n. št. thumb|right|250px|Ime Kanaana v egipčanskih hieroglifih na Merneptahovi steli iz 13. stoletja pr. n. št., ki se bere