sličica|Ameriški izumitelj Leonarde Keeler (1903–1949) je preizkusil svoj izboljšani detektor laži na Kohlerju, nekdanji priči tožilstva na sojenju Brunu Hauptmannu leta 1935. Poligraf, ki ga velikokrat imenujemo tudi detektor laži, je naprava ali postopek, ki meri ali beleži več fizioloških kazalcev, kot so krvni tlak, pulz, dihanje in prevodnost kože, medtem ko človeka sprašujejo, on pa odgovarja na vrsto vprašanj. Prepričanje, ki podpira uporabo poligrafa, je, da bodo varljivi odgovori povzročili fiziološke odzive, ki jih je mogoče razlikovati od tistih, povezanih z nezavajajočimi odgovori. Vendar ni posebnih fizioloških reakcij, povezanih z laganjem, zaradi česar je težko prepoznati dejavnike, ki ločujejo lažnivce od tistih, ki govorijo resnico. Poligrafisti raje uporabljajo svojo lastno metodo točkovanja v nasprotju z računalniškimi tehnikami, saj lahko lažje zagovarjajo lastne ocene.
V nekaterih državah se poligrafi uporabljajo kot orodje za zaslišanje osumljencev kaznivih dejanj ali kandidatov za zaposlitev v javnem ali zasebnem sektorju. Ameriški organi pregona in zvezne vladne agencije, kot so FBI, NSA in CIA, ter številne policijske službe, kot sta LAPD (Los Angeles Police Department) in Virginia State Police, uporabljajo poligrafske preiskave za zaslišanje osumljencev in pregled novih zaposlenih. Znotraj ameriške zvezne vlade se poligrafski pregled imenuje tudi pregled psihofiziološkega odkrivanja prevare (PDD) . Povprečni stroški izvajanja testa v ZDA znašajo več kot 700 ameriških dolarjev in so del 2 milijard dolarjev vredne ameriške industrije.
Ocene poligrafije s strani znanstvenih in vladnih organov na splošno kažejo, da so poligrafi zelo netočni, jih lahko zlahka premagajo protiukrepi in so nepopolno ali neveljavno sredstvo za ocenjevanje resničnosti. Obsežen pregled obstoječih raziskav Nacionalne akademije znanosti iz leta 2003 je zaključil, da je "malo podlage za pričakovanje, da bi lahko poligrafski test imel izjemno visoko natančnost." Ameriško psihološko združenje trdi, da se "večina psihologov strinja, da je malo dokazov, da poligrafski testi lahko natančno odkrijejo laži."
Test kontrolnega vprašanja, znan tudi kot verjetni test laži, je bil razvit za premagovanje ali ublažitev težav z ustrezno-nepomembno preskusno metodo. Čeprav se ustrezna vprašanja v preizkusu verjetne laži uporabljajo za pridobitev reakcije lažnivcev, se fiziološke reakcije, ki "ločijo" lažnivce, lahko pojavijo tudi pri nedolžnih posameznikih, ki se bojijo lažnega odkrivanja ali strastno čutijo, da niso storili kaznivega dejanja. Čeprav se lahko pojavi fiziološka reakcija, so razlogi za odziv drugačni. Nadaljnji pregled verjetnega testa laži je pokazal, da je pristranski do nedolžnih oseb. Tisti, ki si ne morejo omisliti laži, povezane z zadevnim vprašanjem, bodo avtomatsko padli na preizkusu.
Preskusni postopek Izpraševalec običajno začne s preizkusi poligrafa z intervjujem pred preskusom, da pridobi nekaj predhodnih informacij, ki jih bo kasneje uporabil za razvoj diagnostičnih vprašanj. Nato bo preizkuševalec razložil, kako naj bi poligraf deloval, in poudaril, da lahko zazna laži in da je pomembno odgovoriti resnično. Nato se pogosto izvede "stim test": preiskovanec naj namerno laže, nato pa tester sporoči, da je to laž lahko zaznal. Krivi preiskovanci bodo verjetno postali bolj zaskrbljeni, ko jih bodo opozorili na veljavnost testa. Vendar obstaja nevarnost, da bodo nedolžni subjekti enako ali bolj zaskrbljeni kot krivci. Nato se začne dejanski test. Nekatera zastavljena vprašanja so "nepomembna" ("Ali vam je ime Fred?"), Druga "diagnostična" vprašanja, preostanek pa "ustrezna vprašanja", ki preizkuševalca v resnici zanimajo. Različne vrste vprašanj se izmenjujejo. Test je opravljen, če so fiziološki odzivi na diagnostična vprašanja večji od odgovorov med ustreznimi vprašanji.
Kritike so bile podane v zvezi z veljavnostjo uporabe tehnike kontrolnih vprašanj. CQT je lahko izpostavljen na zaslišanju. Takšen način zasliševanja bi povzročil živčni odziv nedolžnih in krivih osumljencev. Obstaja več drugih načinov upravljanja vprašanj.
Alternativa je preizkus znanja krivde (GKT) ali test skrite informacije, ki se uporablja na Japonskem. Uporaba tega testa je namenjena preprečevanju morebitnih napak, ki bi lahko izhajale iz načina spraševanja. Preizkus običajno opravi preizkuševalec, ki ne pozna zadevnega kaznivega dejanja ali okoliščin. Skrbnik preizkusi udeleženca na njegovem znanju kaznivega dejanja, ki ga nedolžna oseba ne bi mogla poznati. Na primer: "Ali je bilo kaznivo dejanje storjeno z .45 ali 9 mm?" Vprašanja imajo na voljo več odgovorov, udeleženec pa je ocenjen glede na to kako se odzove na pravilen odgovor. Če se močno odzovejo na informacije o krivdi, zagovorniki testa verjamejo, da verjetno poznajo dejstva, pomembna za primer. Privrženci testa menijo, da je ta administracija bolj veljavna, ker vsebuje veliko zaščitnih ukrepov, da se prepreči tveganje, da bi skrbnik vplival na rezultate.
Učinkovitost Čeprav v znanstveni skupnosti obstaja nekaj razprav o učinkovitosti poligrafov, ocene poligrafije znanstvenih in vladnih organov na splošno kažejo, da so poligrafi netočni, jih lahko premagajo protiukrepi in so nepopolno ali neveljavno sredstvo za ocenjevanje resničnosti. Kljub trditvam 90-odstotne veljavnosti zagovornikov poligrafa Nacionalni raziskovalni svet ni našel dokazov o učinkovitosti. Študije so zlasti pokazale, da ustrezna - nepomembna tehnika izpraševanja ni idealna, saj številni nedolžni preiskovanci poostreno fiziološko reagirajo na vprašanja, povezana s kaznivim dejanjem. Ameriško psihološko združenje trdi, da se "večina psihologov strinja, da je malo dokazov, da poligrafski testi lahko natančno odkrijejo laži."
Leta 2002 je pregled nacionalnega raziskovalnega sveta ugotovil, da lahko pri populacijah, "neizurjenih v protiukrepe, poligrafski testi s posebnimi incidenti ločijo od govorjenja resnice po stopnjah, ki so precej nad naključjem, pa čeprav precej pod popolnostjo". Pregled tudi opozarja na posploševanje teh ugotovitev, da bi upravičili uporabo poligrafov - "natančnost poligrafa za presejalne namene je skoraj zagotovo nižja od tiste, ki jo je mogoče doseči s poligrafskimi testi s posebnimi incidenti na terenu", in ugotavlja, da bi nekateri preiskovani lahko sprejeti protiukrepe za zavajajoče rezultate.
V zadevi ZDA proti V. Schefferju leta 1998 je večina izjavila, da "preprosto ni soglasja o zanesljivosti poligrafskih dokazov" in "Za razliko od drugih izvedencev, ki pričajo o dejanskih zadevah zunaj vednosti porotnikov, kot je analiza o prstnih odtisih, balistiki ali DNK, najdenih na kraju zločina, lahko strokovnjak za poligraf poroti predloži samo drugo mnenje." Vrhovno sodišče je svoje ugotovitve povzelo z izjavo, da je bila uporaba poligrafa "malo boljša, kot bi jo bilo mogoče dobiti z metanjem kovanca." Leta 2005 je 11. okrožno pritožbeno sodišče navedlo, da "poligrafija ni bila splošno sprejeta iz znanstvene skupnosti". Leta 2001 je William Iacono, profesor psihologije in nevroznanosti na Univerzi v Minnesoti, zaključil, da: Čeprav je CQT [Test s kontrolnimi vprašanji] lahko koristen kot preiskovalni pripomoček in orodje za izvabljanje priznanj, pa ne gre za znanstveno verodostojen test. Teorija CQT temelji na naivnih, neverjetnih predpostavkah, ki kažejo, da je pristranska do nedolžnih posameznikov in, da jo je mogoče premagati zgolj z umetnim povečevanjem odgovorov na kontrolna vprašanja. Čeprav ni mogoče pravilno oceniti stopnje napak CQT, oba sklepa podpirata objavljene izsledke raziskav v najboljših revijah o družboslovju (Honts et al., 1994; Horvath, 1977; Kleinmuntz & Szucko, 1984; Patrick In Iacono, 1991). Čeprav zagovorniki pogosto poskušajo rezultate CQT na sodišču priznati kot dokaze, ni dokazov, ki bi potrjevali njihovo veljavnost, in dovolj razlogov za dvom. Člani znanstvenih organizacij, ki imajo potrebno ozadje za oceno CQT, so v veliki večini skeptični glede trditev zagovornikov poligrafa.Poligrafi merijo vzburjenost, na katero lahko vplivajo tesnoba, anksiozne motnje, kot so posttravmatska stresna motnja (PTSP), živčnost, strah, zmedenost, hipoglikemija, psihoza, depresija, stanja, ki jih povzročajo snovi (nikotin, poživila), stanje odtegnitve snovi (odvzem alkohola) ali druga čustva; poligrafi ne merijo "laži". Poligraf ne more razlikovati tesnobe, ki jo povzroča nepoštenost, in tesnobe, ki jo povzroča nekaj drugega.
Ameriški kongresni urad za ocenjevanje tehnologije Leta 1983 je ameriški kongresni urad za oceno tehnologije objavil pregled tehnologije in ugotovil, da trenutno obstajajo le omejeni znanstveni dokazi za ugotavljanje veljavnosti poligrafskega testiranja. Tudi če se zdi, da dokazi kažejo, da poligrafsko testiranje zavajajoče osebe zazna bolj kot naključno, so možne znatne stopnje napak, razlike med izpraševalci in preiskovancem in uporaba protiukrepov pa lahko še bolj vplivajo na veljavnost. Nacionalna akademija znanosti Leta 2003 je Nacionalna akademija znanosti (NAS) izdala poročilo z naslovom "Poligraf in zaznavanje laži". NAS je ugotovil, da je bila večina poligrafskih raziskav "nezanesljivih, neznanstvenih in pristranskih", pri čemer je zaključil, da je bilo 57 od približno 80 raziskovalnih študij, na katere se Ameriško združenje poligrafov opira, da bi prišlo do njihovih ugotovitev, bistveno pomanjkljivih. Te študije so pokazale, da bi lahko testiranje poligrafa s specifičnimi incidenti pri osebi, ki ni usposobljena za protiukrepe, razkrilo resnico na "ravni, ki je večja od naključja, a kljub temu popolna. Zaradi več napak pa so stopnje natančnosti, prikazane v teh študijah, "skoraj zagotovo višje od dejanske natančnosti poligrafa pri preskusih specifičnih incidentov na terenu".
Ko se poligrafi uporabljajo kot presejalno orodje (na primer v zadevah nacionalne varnosti in za organe pregona), se raven natančnosti spusti na takšno raven, da "njegova natančnost pri ločevanju dejanskih ali potencialnih kršiteljev varnosti od nedolžnih udeležencev preizkusov ne zadostuje za utemeljitev zaupanja o njegovi uporabi pri varnostnih pregledih zaposlenih v zveznih agencijah. "NAS je zaključil, da ima poligraf "morda nekaj koristnosti", vendar je "malo podlage za pričakovanje, da bi lahko imel poligrafski test izredno visoko natančnost".
Zaključki NAS so bili podobni sklepom prejšnjega poročila ameriškega kongresnega urada za oceno tehnologije "Znanstvena veljavnost poligrafskega preskušanja: pregled in ocena raziskav". Poročilo Moynihanove komisije za vladno tajnost, ki ga je poslala Kongresu, ugotavlja, da „je nekaj rednih znanstvenoraziskovalnih poročil o veljavnosti poligrafa, ki jih financira vlada, zlasti tistih, ki se osredotočajo na pregled prosilcev za zaposlitev, da poligraf ni niti znanstveno niti posebno učinkovit, razen če je sposoben ustvariti sprejem".
Kljub ugotovitvam NAS o "visoki stopnji lažno pozitivnih rezultatov", neuspehu razkritja posameznikov, kot sta Aldrich Ames in Larry Wu-Tai Chin, ter drugim nezmožnostim pokazati znanstveno utemeljitev uporabe poligrafa, se še naprej uporablja.
Kategorija:Psevdoznanost Kategorija:Forenzika
Protiukrepi Opisanih je bilo več predlaganih protiukrepov za poligrafske teste. Obstajata dve glavni vrsti protiukrepov: Splošno stanje (namenjeno spreminjanju fiziološkega ali psihološkega stanja preiskovancev v času trajanja testa) in posebna točka (namenjeno spreminjanju fiziološkega ali psihološkega stanja preiskovancev v določenih obdobjih med ali povečati ali zmanjšati odzive v kritičnih obdobjih pregleda.