Prvi turški kaganat (kazaško Түрік қағанаты, Türik kağanatı) včasih tudi Prvo turško cesarstvo,Luc Kwanten (1979). Imperial Nomads: A History of Central Asia, 500-1500, str 35. Turški kaganat ali Gokturški kaganat je bil turški kaganat, ki ga je ustanovil gokturški klan Ašina pod vodstvom Bumin kagana (u. 552) in njegovega brata Istemija v Notranji Aziji. Prvi turški kaganat je bil naslednik Rouranskega kaganata na Mongolski planoti. Hitro se je razširil na ozemlje Srednje Azije in segal od Mandžurije do Črnega morja.
Čeprav so Gokturki govorili staro turščino, so bila zgodnja uradna besedila in kovanci kaganata napisani v sogdijščini. Kaganat je bil prva turška država, ki je politično uporabljala ime Turški (Türk). Stara turška pisava je bila izumljena v prvi polovici 6. stoletja.Mouton, 2002, Archivum Ottomanicum, str. 49Sigfried J. de Laet, Joachim Herrmann, (1996), History of Humanity: From the seventh century B.C. to the seventh century A.D., str. 478
Kaganat je propadel leta 603 po vrsti konfliktov in državljanskih vojn, ki so državo razdelile na Vzhodni in Zahodni turški kaganat. Vzhodni turški kaganat je leta 630, Zahodnega pa leta 657 po nizu vojaških pohodov osvojila kitajska Dinastija Tang. Leta 682 je bil ustanovljen Drugi turški kaganat, ki je trajal do leta 744, ko ga je strmoglavil Ujgurski kaganat.
Prvi kaganat Začetki turškega kanata segajo v leto 546, ko je Bumin kagan izvedel preventivni napad na skupine Ujgurov in Telejev, ki so načrtovale upor proti svojemu vladarju, Rouranskemu kanatu. Bumin kagan je pričakoval, da bo za to dejanje nagrajen s cesarsko princeso in poroko v vladarjevo družino. Rouranski kagan Judžiulu Anagui je namesto tega k njemu poslal odposlanca in ga pograjal z besedami: "Ti si moj suženj kovač. Kako si drzneš izgovoriti te besede?" Izraz "suženj kovač" (kitajsko 鍛奴, pinjin duànnú) se pojavlja tudi v kitajskih kronikah. Nekatere trdijo, da so bili Gokturki resnično služabniki kovači rouranske elite馬長壽, 《突厥人和突厥汗國》, 上海人民出版社, 1957, p. 10–11 陳豐祥, 余英時, 《中國通史》, 五南圖書出版股份有限公司, 2002, , p. 155 Gao Yang, "The Origin of the Turks and the Turkish Khanate", X. Türk Tarih Kongresi: Ankara 22 – 26 Eylül 1986, Kongreye Sunulan Bildiriler, V. Cilt, Türk Tarih Kurumu, 1991, str. 731. Burhan Oğuz, Türkiye halkının kültür kökenleri: Giriş, beslenme teknikleri, İstanbul Matbaası, 1976. str. 147. «Demirci köle» olmaktan kurtulup reisleri Bumin'e in da je bilo "kovaško suženjstvo" morda oblika vazalstva znotraj rouranske družbe.Larry W. Moses. "Relations with the Inner Asian Barbarian", ur. John Curtis Perry, Bardwell L. Smith. Essays on Tʻang society: the interplay of social, political and economic forces, Brill Archive, 1976, . str. 65. Po mnenju Denisa Sinorja ta omemba kaže, da so se Turki spoznali na metalurgijo, čeprav ni jasno, ali so bili rudarji ali zares kovači.Denis Sinor. Inner Asia: history-civilization-languages: a syllabus. Routledge, 1997, , str. 26.Denis Sinor, ibid, str. 101. Tega, da so bili Turki "sužnji", se ne sme jemati dobesedno. Verjetno so bili nekakšni rouranski vazali ali celo neenakopravni zavezniki.
thumb|left|Panela iz grobnice sogdijskega trgovca Andžija (desno), ki ga sprejema dolgolas turški poglavar (levo); Šian, Kitajska, 579 n. št.
Razočarani Bumin se je povezal z Zahodnim Vejem proti skupnemu sovražniku Rouranu. Leta 552 je Bumin severno od Huaihuanga (sedanji Džangdžiakou) porazil Anaguija in njegovo vojsko.Linghu Defen in drugi. Book of Zhou, Vol. 50.
Bubin se je odlikoval tako v boju kot v diplomaciji in se je v Otukanu razglasil za ilig kagana novega kanata. Nekaj mesecev kasneje je umrl. Njegov sin Mukan kagan je premagal Heftalitsko cesarstvo,Li Yanshou (李延寿). History of Northern Dynasties, Vol. 99. Kitane in Kirgize.Sima Guang. Zizhi Tongjian, Vol. 166. Buminov brat Istemi (u. 576) je bil jabgu Zahoda in je sodeloval s Sasanidskim cesarstvom v Iranu, da bi premagal in uničil Heftalite, ki so bili zavezniki Rouranov. Vojna je okrepila oblast klana Ašina na Svilni cesti.
Panonske Avare na Zahodu so razlagali kot frakcijo azijskih nomadov, ki je bežala pred širitvijo Gokturkov proti zahodu. Trditev je zaradi pomanjkanja jasnih virov in kronologije predmet nezdružljivih razprav. Rene Grousset povezuje Avare s propadom Heftalitov in ne z Rouranom, medtem ko Denis Sinor trdi, da za enačenje Rouran-Avar "ni niti kančka dokaza, ki bi to podprl".<ref> D Sinor. History and historiography of the Nomad Empires of Central Eurasia'. Acta Orientalia Academiae Scientarum Hung, 58 (1, 2005): 3–14.</ref>
Istemijeva politika širjenja na zahod je pripeljala Gokturke v Evropo.Walter Pohl. Die Awaren: ein Steppenvolk im Mitteleuropa, 567–822 n. Chr. C.H. Beck (2002). . str. 26–29. Leta 576 so Gokturki prečkali Kerški preliv in prišli na Krim. Pet let kasneje so oblegali Herson. Njihova konjenica je do leta 590 tavala po stepah Krima.Grousset 81. Kaganat je na jugu segal do Amu Darje, zaradi česar so Ašini prišli v konflikt z njihovimi nekdanjimi zavezniki, Sasanidskim cesarstvom. Velik del Baktrije, vključno z Balhom, je ostal pod oblastjo Ašinov do konca stoletja.
Odnosi z Bizantinskim cesarstvom Gokturki so igrali pomembno vlogo v odnosih Bizantinskega cesarstva s perzijskim Sasanidskim cesarstvom. Prvi stik naj bi bil navezan leta 563 in je povezan z dogodkom iz leta 558, ko so turški podložniki Avari pobegnili med turško vojno s Heftaliti.
Drugi stik se je zgodil, ko je sogdijski diplomat Maniah prepričal kagana Istemija, v grških spisih znanega kot Silziboulos,Eliot, C. (1908). Turkey in Europe. United Kingdom: E. Arnold. str. 76. naj pošlje svojo delegacijo neposredno v glavno mesto Bizantinskega cesarstva Konstantinopel. Delegacija je tja prispela leta 568, cesarja Justina II. bogato obdarila s svilo in se dogovarjala o zavezništvu. Leta 569 je v kaganat prišla bizantinska delegacija pod vodstvom Zemarha, ki je bilo dobro sprejeta in je verjetno utrdila njihovo zavezništvo.
Leta 575-576 se je izmenjalo še nekaj delegacij pod vodstvom Valentina, ki jih je guverner Tamgan zaradi domnevne izdaje sprejel sovražno. Od članov bizantinske delegacije so na Istemijevem pogrebu zahtevali, da si razpraskajo obraze, da bi jih ponižali. Kasnejšo sovražnost, ki jo je pokazal novi vladar Tardu, potrjujejo bizantinski zapisi.Maurice, Strategikon. Ur. Dennis and Gamillscheg, 360; Vzrok za žalitve, ki so odražale razpad zavezništva, je bila verjetno ugotovitev, da so jih začeli Bizantinci izigravati, ko se niso več vklapljali v njihove načrte.
Državljanska vojna
Po smrti četrtega vladarja Taspar kagana okoli leta 583 je kaganat razpadel. Taspar je naslov kagana prenesel na Mukanovega sina Apa kagana, visoki svet starešin pa je na ta položaj imenoval Išbara kagana. Okoli obeh kandidatov sta se zbrali dve frakciji, kmalu zatem pa so se za naslov potegovali kar štirje kandidati. Dinastiji Sui in Tang sta spretno izigravali druge proti drugim.
Najresnejši tekmec je bil zahodni kandidat, Istemijev sin Tardu, nasilen in ambiciozen mož, ki se je že po očetovi smrti razglasil za neodvisnega vladarja. Zdaj je povedel vojsko na vzhod, da bi zasedel Otuken, sedež cesarske oblasti.
Išbara na vzhodu je za zaščito zaprosil cesarja Janga iz Suija. Tardu je okoli leta 600 napadel prestolnico Suija Čangan in od cesarja Jangdija zahteval, da se preneha vmešavati v državljansko vojno. Diplomacija Suija se je maščevala in uspešno podžgala upor Tardujevih vazalov Tielejev, kar je leta 603 pripeljalo do konca Tardujeve vladavine. Med disidentskimi plemeni so bili tudi Ujguri in Šuejentuoji.
Vzhodni turški kaganat thumb|levo|250px|Slika v grobnici šoguna Bumbagarja, Mongolija, 7. stoletje Državljanska vojna je razcepila kaganat na vzhodni in zahodni del. Vzhodni del s prestolnico Otuken je ostal v interesni sferi Suija in obdržal ime Turški.
Šibi kagan (609–619) in Ilig kagan (620–630) sta v kritičnem obdobju prenosa oblasti s Suijev na Tange napadla Centralno ravnino. Šibi kagan je med nepričakovanim napadom na poveljstvo v Janmenu skoraj ujel cesarja Janga, ki je še pravočasno pobegnil v Daišian v Šanšiju. Turška vojska ga je 11. septembra 615 začela oblegati,Sima Guang, Zizhi Tongjian, Vol. 182. potem pa je zaradi lažnega obvestila, da je kaganat napaden s severa, obleganje opustila.
Leta 626 je Ilig kagan izkoristil incident pri prelazu Šuanvu in napadel Vej.武德九年 八月癸未 Academia Sinica Cesar Tang Taizong ga je obtožil, da je nezakonito prestopil mejo. Kagan se je poskusil odkupiti z darilom 3.000 konj in 10.000 ovac, vendar cesar darila ni sprejel, ker je menil, da je premajhno. Turki so na kitajko ozemlje vdrli najmanj 67 krat.
V prvi polovici oktobra 627 je med močnimi sneženji na mongolsko-mandžurskih travnikih zapadlo do nekaj metrov snega. Paša živine ni bila mogoča in mnogo živali je poginilo.David Andrew Graff, Medieval Chinese warfare, 300–900, Routledge, 2002, , str. 186. Nova knjiga Tangov omenja, da je sredi poletja zmrzovalo tudi leta 628.Ouyang Xiu, New Book of Tang, Vol. 215-I
Ilig kagan je bil ubit med uporom njegovih vazalov, povezanih s cesarjem Taizongom iz dinastije Tang. Plemenska zveza vazalov je v kitajskih zapisih imenovana Huihe, se pravi da so bili Ujguri.
27. marca 630 je vojska cesarstva Tang pod poveljstvom Li Jinga v bitki pri Jinšanu (陰山之戰 / 阴山之战) premagala Vzhodni turški kaganat pod poveljstvom Ilig kagana.Old Book of Tang, Vol. 3. Ouyang Xiu et al., New Book of Tang, Vol. 93. Sima Guang, Zizhi Tongjian, Vol. 193. Kagan je pobegnil v Išbara Šad, kjer ga je 2. maja 630貞觀四年 三月庚辰 napadla in ujela kitajska vojska pod poveljstvom Džang Baošianga. Ujetega kagana so poslali v Čangan. Vzhodni turški kaganat je propadel in bil vključen v cesarstvo Tang.
Zahodni turški kaganat thumb|Zahodni turški kaganat thumb|Odposlanci Zahodnega turškega kaganata na sprejemu pri kralju Varhumanu Samarkandskemu, stenska poslikava, Samarkand, 7. stoletje
Šeguj in Tong jabgu, kagana Zahodnega turškega kaganata, sta sklenila zavezništvo z Bizantinskim cesarstvom proti Sasanidskemu cesarstvu in uspela obnoviti južne meje ob rekah Tarim in Amu Darja. Njuno glavno mesto je bil Sujab v dolini reke Čuj, približno 6 km jugovzhodno od sodobnega Tokmoka. Leta 627 je Tong jabgu s pomočjo Hazarjev in cesarja Heraklija sprožil obsežno invazijo na Zakavkazje, ki je dosegla vrhunec z zavzetjem Derbenta in Tbilisija. Aprila 630 je Tongov namestnik Bori šad poslal gokturško konjenico v invazijo na Armenijo, kjer je njegov general Čorpan tarkan uspel poraziti veliko perzijsko vojsko. Umor Tong jabguja leta 630 je Gokturke prisilil na umik iz Zakavkazja.
Zahodni turški kaganat se je z upravno reformo klana Ašina (vladal 634–639) moderniziral in postal znan kot Onok.Gumilev 238. Ime se nanaša na "deset puščic", ki jih je kagan podelil desetim voditeljem (šadom) svojih dveh konstitutivnih plemenskih zvez Dulu (pet čurov) in Nušibi (pet irkinov), katerih ozemlji je delila reka Čuj. Delitev je botrovala razmahu separatističnih teženj. Kmalu zatem se je poglavar Kubrat iz klana Dulu, čigar povezanost s klanom je možna, vendar ni dokazana, odcepil od kaganata.
Proti kaganatu in njegovim vazalom iz oaz v Tarimski kotlini se je vojskovala dinastija Tang. Njen pohod proti Karakoji leta 640, poraz Turkov med kampanjo proti Karasarju leta 644 in kampanja proti Kuči leta 648 so privedli do padca Zahodnega turškega kaganata leta 657. Za kagana Gokturkov se je razglasil cesar dinastije Tang.