Spomenik žrtvam junija 1956 (, tudi Poznański Krzyże) tudi Poznanjski križi je spomenik na Trgu Adama Mickiewicza v Imperialnem okrožju v Poznanju, ki spominja na proteste v Poznanju leta 1956 (znane tudi kot Poznanjski junij) in poznejše proteste v Poljski ljudski republiki. Postavljen je bil 19. junija in uradno odkrit 28. junija 1981, ob 25. obletnici junijskih dogodkov.
Spomenik je sestavljen iz dveh jeklenih križev: 19,5 metra in 21 metrov visokih (simbola smrti in vstajenja), ki sta povezana skupaj in spomenika z glavo orla. Na levem križu je letnica 1956, ki se nanaša na Poznanj junija 1956, na desnem križu pa so letnice 1968, 1970, 1976, 1980 in 1981. Na desni strani spomenika so glavni slogani protestirajočih delavcev: »Za Boga, za svobodo, zakon in kruh« in napis: »Junij 1956«.
Priprave Po dogodkih avgusta 1980 je bila ena prvih pobud sindikalne organizacije Solidarność v Poznanju postavitev spomenika v spomin na junij 1956. 10. oktobra 1980 je občni zbor predstavnikov Medpodjetniškega ustanovnega odbora Velikopoljske NSZZ Solidarność oblikoval predlog za postavitev spomenika žrtvam junija 1956, ki so ga zbrani sprejeli z navdušenjem. 21. oktobra je bil ustanovljen Družbeni odbor za postavitev spomenika juniju 1956, ki mu je predsedoval Roman Brandstaetter. Namen je bil postaviti spomenik do 25. obletnice dogodkov v Poznanju, zato je odbor, da bi izpolnil ta rok, začel organizirati javne zbiranja, kulturne in športne prireditve. To je mobiliziralo skupnost in obudilo spomin na junij 1956.
Naslednji korak je bil razpis natečaja za oblikovanje spomenika 5. decembra 1980. Istega meseca je bil organiziran še en natečaj za določitev napisa za spomenik in štirih spominskih plošč, ki naj bi bile postavljene pred glavnim vhodom tovarne Hipolita Cegielskega (HCP), tovarne lokomotiv in vagonov, ZNTK in MPK. Po številnih razpravah je bila 6. februarja 1981 sprejeta odločitev o izvedbi projekta kiparja Adama Graczyka in arhitekta Włodzimierza Wojciechowskega, ki ga označuje emblem Jedność ('Enost'): »dva hodeča križa, združena z eno roko, z vezmi na njej, ob strani križev pa orel, ki ju varuje«.
Zadnji vprašanji, ki jih je bilo treba rešiti, sta bili ustrezna lokacija spomenika in pridobitev dovoljenja oblasti za njegovo postavitev. Gradbeni odbor je obravnaval več konceptov. Navsezadnje je prevladalo mnenje, da bi ga morali postaviti na Mickiewiczev trg, kjer je leta 1956 več tisoč ljudi zahtevalo svoje pravice in svobodo. Ta kraj je bil še posebej zaznamovan z zgodovino, saj je bil leta 1932 tam postavljen Spomenik Jezusovega srca, spomenik hvaležnosti za ponovno pridobljeno neodvisnost, preden so ga nacisti med drugo svetovno vojno uničili. Oblasti so poskušale preprečiti vstop spomenika na trg, kar dokazuje tudi končna upravna odločba, izdana 16. junija 1981.
Gradnja Večina del na spomeniku je bila opravljena v tovarni Cegielski, pomagali pa so jim tudi številni drugi obrati. Pri izvedbi projekta so sodelovala podjetja Pomet, ZNTK in druga podjetja iz Velike Poljske in vse države. Glavni izvajalec temeljev je bilo gradbeno podjetje Poznanj št. 1. Ustvarjalci so se na poti srečali s številnimi težavami, najresnejša pa je bila pomanjkanje materialov, zlasti tistih ustrezne kakovosti, kot je jeklo za ulivanje glavnih elementov spomenika. Dodelitev in dovoljenje za ulivanje ustreznih plošč sta bila pridobljena šele po osebnem posredovanju predstavnikov sindikata Solidarność pri HCP v več ministrstvih. Prva dobava materiala je bila izvedena 29. aprila 1981.
Varjenje konstrukcije spomenika iz plošč, ki jih je dobavila Huta Batory, je potekalo v varilnici tovarne ladijskih motorjev W2. Zahvaljujoč okrepljenim prizadevanjem je bil temeljni akt položen 23. maja. Vrhunec dela se je zgodil 19. junija, ko so se ob 14. uri tovornjaki, ki so prevažali konstrukcije križev, odpeljali od vrat tovarne HCP do Mickiewiczevega trga. Med tem dogodkom so zapeli »Bog, ti imaš Poljsko«, ob prihodu na trg pa so izvedli državno himno. V le nekaj urah so monterji postavili spomenik in do 21. ure so ga lahko občudovale množice prebivalcev Poznanja. Zadnja montažna dela so bila končana 26. junija, tako da je bila konstrukcija pripravljena dva dni pred praznovanjem 25. obletnice.
Vzporedne priprave in praznovanja 25. obletnice Vzporedno z gradnjo spomenika so potekale tudi priprave na prve uradne komemoracije junija 1956. Vse skupine in posamezniki, ki so sodelovali pri obeleževanju obletnice, so želeli izkoristiti takratno ugodno politično ozračje. Za obujanje spomina na junij 1956 in širjenje znanja o teh dogodkih so se začele dejavnosti z razstavami, znanstvenimi sejami, predavanji in kovanjem več spominskih medalj. Eden od pomembnih dogodkov je bila premiera igre Obtoženi: junij šestinpetdeset, ki jo je pripravilo Novo gledališče. Poleg tega je bila pripravljena monografija junijskih dogodkov z naslovom Poznań junij 1956, ki sta jo uredila Jarosław Maciejewski in Zofia Trojanowiczowa.
Sindikat Solidarność pri HCP je v mestnem narodnem svetu uspešno vodil kampanjo za spremembo imen ulic v Poznanju. 27. junija 1981 so bile na lokacijah, povezanih s krvavimi dogodki, odkrite spominske plošče: pred depojem MPK na ulici Gajowa, pri vratih ZNTK na ulici Robocza, pri glavnih vratih HCP in pred tovarno lokomotiv in vagonov (W3), na pročelju bolnišnice Franciszka Raszeje ter na ulici Romka Strzałkowskiego. Pred tovarno Cegielski je mašo daroval nadškof Jerzy Stroba, pridigo pa je imel kardinal Franciszek Macharski.
Glavne slovesnosti in odkritja spomenika, ki je potekalo ob 25. obletnici dogodkov na Mickiewiczevem trgu, se je zbralo okoli 200.000 ljudi. Ob 10. uri so tovarniške sirene in cerkveni zvonovi naznanili začetek slovesnosti. Pred odkritjem spomenika so se zvrstili uradni govori. Med govorniki so bili Zdzisław Rozwalak, predsednik socialnega odbora za izgradnjo spomenika v Poznanju junij 1956; Stanisław Matyja, neformalni vodja junija 1956; in Lech Wałęsa, predsednik Solidarnośći. Spomenik sta skupaj odkrila Stanisław Matyja in Anna Strzałkowska. Potem ko je nadškof Józef Stroba posvetil spomenik, je potekal seznam padlih, med katerim je bil s stolpa cesarskega gradu obešen velikanski pas z imeni žrtev, ki so bila prvič navedena. Sledila je slovesna maša, med katero so prebrali telegram papeža Janeza Pavla II.
Kasnejša zgodovina
Uvedba vojnega stanja 13. decembra 1981 je pomen križev povzdignila v simbol boja za svobodo. Trg Mickiewicza in spomenik žrtvam junija 1956 sta postala glavno mesto, kjer so prebivalci Poznanja demonstrirali svojo zavezanost neodvisnosti in se borili za svoje pravice. Ob vsaki naslednji obletnici junija ali drugih bojev za svobodo je bil spomenik pod posebnim nadzorom milic in varnostne službe. Kljub temu je po pacifikaciji premogovnika Wujek neznana oseba na spomenik napisala letnico 1981, ki je bila hitro prebarvana z belo barvo.
Poleg tega so se občasne in obletnice maš v dominikanski cerkvi ali cerkvi Najsvetejšega Odrešenika pogosto končale s poskusi pohoda do Poznanjskih križev. Poskusi demonstracij pri križih so takrat vedno povzročili agresijo in napade varnostnih sil. Žal so protesti privedli do dveh smrtnih žrtev. Leta 1982 sta ZOMO in MO smrtno pretepli dva mladeniča: Wojciecha Cieślewicza in Piotra Majchrzaka. Po teh dogodkih je simbol Poznanjskih križev postal široko prepoznan in uporabljen s strani opozicije: ponovno se je pojavil na letakih, plakatih, značkah in v podzemnem tisku. Poznanjski križi so s svojo simboliko seveda izražali težnje po svobodi in neodvisnosti prebivalcev Velikopoljske.
Papež Janez Pavel II. je med svojim drugim apostolskim potovanjem na Poljsko 20. junija 1983 obiskal Poznanj. Nameraval je moliti z verniki pri Poznanskih križih in se pokloniti tistim, ki so leta 1956 umrli za svobodo, vendar so mu oblasti zavrnile dovoljenje za mašo na tem mestu, namesto tega pa so mu zagotovile Kulturni park. Le 14 let pozneje, med 6. romanjem na Poljsko 3. junija 1997, se je papež srečal z mladimi na Mickiewiczevem trgu in molil pri spomeniku za žrtve poznanjskega junija.
Po koncu vojnega stanja so vse slovesnosti okoli spomenika potekale v veliko varnejšem vzdušju. Šele po padcu Ljudske republike Poljske leta 1989 ni bilo ničesar, kar bi oviralo polno obeležitev junija 1956. Obnovljeni sindikat Solidarność, lokalne oblasti in prebivalci Poznanja se vsako leto zberejo ob spomeniku in spominskih ploščah, da bi počastili spomin na padle in se spomnili težke zgodovine.
Spomenik, ki je bil s takim trudom postavljen leta 1981, je po desetih letih potreboval obnovo. Pomanjkanje vzdrževalnih del je negativno vplivalo na njegovo stanje. S prizadevanji Socialnega odbora za spomenik junija 1956 so bila potrebna dela opravljena, kar je omogočilo slovesno obeležitev 35. obletnice dogodkov pri spomeniku. Aprila 1989 je bil spomenik obnovljen, vključno s peskanjem. Uradno je bil dodan tudi manjkajoči letnik 1981.
50. obletnica junija 1956
Slavnosti ob 50. obletnici leta 2006 so imele posebno postavitev okoli spomenika. 23. junija je bila pod spomenikom žrtvam maša, ki se je je udeležilo na tisoče prebivalcev Poznanja, osemdeset škofov in skoraj dvesto duhovnikov. Slovesno procesijo po ulicah Poznanja je vodil Stanisław Dziwisz, ki je vernike vodil od cerkve Presvetega Srca Jezusovega do Mickiewiczevega trga. Maša je bila vrhunec 336. plenarnega zasedanja Poljske škofovske konference, ki mu je predsedoval kardinal Józef Glemp, primas Poljske. Na koncu je Stanisław Dziwisz blagoslovil ploščo v spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Poznanju, medtem ko je poznanjski metropolit nadškof Stanisław Gądecki blagoslovil obnovljeni napis na spomeniku žrtev iz junija 1956 z dodanim vzklikom »Za Boga«.
28. junija, na 50. obletnico Črnega četrtka, je praznovanje doseglo vrhunec. Pred Poznanjskimi križi je bila slovesna maša, ki jo je somaševal nadškof Stanisław Gądecki, ki je v svoji pridigi poudaril zgodovinski pomen poznanjskega junija kot dogodka, ki je pospešil demokratične procese na Poljskem in nakazal podobne procese v celotnem socialističnem bloku. Pri križih so se zbrali predsedniki Poljske Lech Kaczyński, Nemčije Horst Köhler, Češke Václav Klaus, Slovaške Ivan Gašparovič in Madžarske László Sólyom, ki so imeli govore. Na Mickiewiczevem trgu so bili prisotni tudi predsednik vlade Kazimierz Marcinkiewicz, maršali sejma in senata, vodje poslanskih skupin, veleposlaniki, predsedniki in župani poljskih mest, župani partnerskih mest Poznanja, gostje iz Belorusije in Madžarske, častni in ugledni meščani Poznanja, predstavniki Cerkve, sindikatov, veteranskih organizacij in tisoči prebivalcev Poznanja.
Sklici
Literatura Eugenia Renia Dabertowa i Marek Lenartowski, Pomnik Poznańskiego Czerwca 1956. Symbol pamięci i sprzeciwu, Poznań 1996 Eugenia Renia Dabertowa i Agnieszka Łuczak, Walka o pamięć Czerwca ’56, Poznań 2001
Zunanje povezave Audycja , Ratajska Telewizja Kablowa
Kategorija:Zgradbe in objekti v Poznanju Kategorija:Spomeniki na Poljskem Kategorija:Ustanovitve leta 1981