Abul-Fadl Džafar ibn Ahmed al-Mutadid (), bolj znan po lakabu al-Muktadir bi-lah (), abasidski kalif od leta 908 do 932 (295–320 po hidžri), * 13. november 895, Bagdad, † 31. oktober 932.
Potem ko je bil njegov predhodnik al-Muktafi zaradi bolezni več mesecev priklenjen na posteljo, so proti njemu skovali zaroto, da bi ga nadomestili z novim "poveljnikom vernih". Izbira je bila omejena na dva možna naslednika: al-Muktafijevega mlajšega brata, ki je bil sprejemljiv tudi za samega kalifa, in Abul-Fadla Džafarja, potomca kalifa al-Mutaza (vladal 866–869), ki je bil takrat star komaj trinajst let. Vezir, ki si je prizadeval za večjo lastno moč, je bil naklonjen slednjemu, saj bi lahko vplival na njegova dejanja. Izbran je bil Abul-Fadl Džafar, ki je prevzel al-Muktadirjev lakab, kar se je izkazalo za zelo pretenciozno in neprimerno glede na njegovo hedonistično naravo in vpliv žensk iz njegovega harema in dvora. V njegovem petindvajsetletnem vladanju se je v neizčrpnem, ambicioznem boju za oblast izmenjalo, zamenjalo ali umorilo trinajst vezirjev.
Stabilnost, dosežena v dobrem ali slabem pod zadnjimi tremi kalifi, se je neizogibno končala. Abasidi so še naprej in pospešeno propadali. Skoraj paradoksalno je, da so se v času njegovega kalifata in tistih, ki so sledili, uveljavila številna znana imena v svetu književnosti in znanosti, med njimi Hunajn ibn Išak (808–873) in njegov sin Išak ibn Hunajn (umrl 911), zdravnika in cenjena prevajalca različnih del grške filozofije v arabščino, slavni raziskovalec Ahmed ibn Fadlan, astronom al-Batani (umrl 923), zgodovinar-letopisec in teolog al-Razi (umrl 930), filozof, ki je dosegel velik napredek na področju medicine in kemije, alkimist in filozof al-Farabi (umrl 950), matematik Abu Nasr Mansur (umrl 1036), matematik astronom in fizik al-Biruni (umrl 1048), pesnik, matematik in astronom Omar Hajam (umrl 1123) in Mansur al-Haladž, mistik, usmrčen zaradi herezije (zandaqa) med al-Muktadirjevim kalifatom.
Na vojaškem področju je njegov kalifat zaznamovalo živahno nadaljevanje sovražnosti z Bizantinci v Mali Aziji s hudimi izgubami, predvsem med muslimanskimi borci. Veliko jih je bilo tudi ujetih. Ko so bizantinske meje začeli ogrožati Bolgari, je cesarica Zoja Karbonopsina, četrta žena cesarja Leona VI. Modrega, poslala v Bagdad dva veleposlanika, da bi sklenila premirje in se pogajala o odkupnini za muslimanske ujetnike. Veleposlanika sta bila prijazno sprejeta in dobila zagotovilo za mir. Za osvoboditev ujetnikov je bila plačana vsota 120.000 zlatnikov. Vse to je v abasidski prestolnici povzročilo nezadovoljstvo in nemire. Prebivalstvo, razjarjeno zaradi uspeha "nevernikov" v Mali Aziji in lastnih porazov v Perziji, je kalifa obtožilo, da se za vse to ne zmeni in da namesto da bi poskušal obnoviti ugled islama, veselo preživlja dneve in noči s sužnjami in glasbeniki. Pritožbe so izrazili celo z metanjem kamenja na imama, ki je, kot je bilo v navadi, izgovoril kalifovo ime na skupni opoldanski petkovi molitvi v veliki mošeji.
Dvanajst let pozneje je bil al-Muktadir odstavljen. Najvidnejši dvorjani so proti njemu skovali zaroto in ga prisilili, da je 28. februarja 929 odstopil v korist svojega brata al-Kahirja. Po nizu nemirov in plenjenja, ki jih je spremljala izguba več tisoč ljudi, so zarotniki spoznali, da jih kalifova vojska ne podpira. Al-Muktadirja, ki so ga med nemiri odpeljali nekam na varno, so vrnili na prestol. Finančno stanje kalifata je bilo tako težko, da mestnim stražarjem niso mogli več plačevati plač.
Dolga vladavina kalifa al-Muktadir je cesarstvo pripeljala do najnižje točke. Kalifat je izgubil veliko ozemlja: skoraj celo Severno Afriko, Egipt, ki je bil skoraj v celoti v rokah Fatimidov, Mosul, ki si je povrnil neodvisnost, Bizantinci pa so skoraj nekaznovano plenili meje. Razmere na vzhodu niso bile nič boljše. Kalifat so brez odpora dolgo časa uničujoče napadali Karmati, oplenili Meko in iz Kabe odnesli Črni kamen, ki je bil nato več desetletij v njihovi lasti.
V Bagdadu je bil al-Muktadir lutka v rokah svojega dvora in prepuščen na milost in nemilost svojih palačnih stražarjev, sestavljenih skoraj izključno iz Turkov in drugih tujcev. Drug element nestabilnosti je bila močna prisotnost šiitov, ki so se spopadali s sunitsko večino. Šiiti so bili predani Abu al-Kasimu Huseinu al-Navbaktiju, ki je veljal za skritega dvanajstega imama dvanajstnikov.
Al-Muktadir je umrl 31. oktobra 932 v bitki proti generalu Munisu. Na prestolu ga je nasledil njegov polbrat al-Kahir.
Abasidski kalifat je preživel še skoraj tri stoletja, vendar v vse bolj izrazitem in depresivnem stanju propadanja, ki ga je občasno, a ne za dolgo, oživel ta ali oni sposobni kalif.
Sklica
Viri
William Muir. The Caliphate: Its Rise, Decline, and Fall. Ṭabarī. Taʾrīkh al-rusul wa l-mulūk. The return of the caliphate to Baghdad, Albany, State University of New York Press, 1985, pp. 187–207 Harold Bowen. The Life and Times of ʿAlí Ibn ʿÍsà: The Good Vizier. Cambridge University Press, 1928, str. 88.
Kategorija:Rojeni leta 895 Kategorija:Umrli leta 932 Kategorija:Vladarji v 10. stoletju Kategorija:Abasidi Kategorija:Kalifi