thumb|upright=1.8|Območje Narragansett in sosednjih plemen okoli leta 1600
Narragansett ali tudi Narraganset so indijansko pleme iz algonkinske jezikovne družine. V času prvega stika z belci so bili naseljeni predvsem na otokih v zalivu Narragansett, na območju današnje ameriške zvezne države Rhode Island in v vzhodnem Massachusettsu. Narraganset so v sorodu s tradicionalno sosednjimi Massachusett, Wampanoag in vzhodnimi Niantic.
Lokacija
Zaliv Narragansett in zahodni Rhode Island.
Prebivalstvo
Verjetno več kot 10.000 leta 1610, vendar se je do leta 1674 to število zmanjšalo na 5.000. Narragansett so izgubili skoraj 20 % svojega prebivalstva v eni sami bitki z Angleži decembra 1675. Pokol in lakota sta kmalu pobila večino ostalih. Do leta 1682 je ostalo manj kot 500 Narragansettov. Dovoljeno jim je bilo, da se naselijo z vzhodnimi Niantici na rezervatu v Charlestownu, Rhode Island. Čeprav so se vse bolj rasno mešali, so Narragansett skozi leta uspeli ohraniti svoj rezervat, organizacijo in prebivalstvo. Zvezno priznani od leta 1983, plemenski seznami Narragansettov trenutno navajajo več kot 2.400 članov, večina jih še vedno prebiva na Rhode Islandu.
Demografija LetoŠtevilkaOpombaVir 1600 4.000 Narragansett + Vzhodni Niantic James Mooney 1675 2.000 Bojevniki Thomas in Richard Stanton 1676 100 Preživeli na Rhode Islandu William Hubbard 1730 985 Narragansett + Niantic John Callender 1833 199 Charlestown Komisar indijanskega plemena Narragansett 1858 132 Charlestown Komisar indijanskega plemena Narragansett 1870 približno 100 Charlestown neznano 1880 302 južni Rhode Island Komisija za detribalizacijo 1972 424 Člani plemena Theodore W. Taylor 2000 2.137 Člani plemena Popis prebivalstva ZDA
Imena
Narragansett je angleška popačenka Nanhigganeuck, njihovega dejanskega imena, ki pomeni "ljudje majhne točke". Nizozemci so uporabljali skrajšano obliko Nahican.
Jezik
Narragansett so govorili algonkinski jezik in sicer Y-narečje, kot pri Pequotih, Moheganih, Nianticih in Montaukih.
Plemena
Konfederacijo Narragansett so sestavljala naslednja plemena: Aquidneck, Chaubatick, Maushapogue, Mittaubscut, Narragansett, Pawchauquet, Pawtuxet, Ponaganset in Shawomet (Shanomet).
Zavezniška ali podrejena plemena
Coweset (Nipmuc), vzhodni Niantic, Manissean (Indijanci Block Island) in po letu 1653 Metoac z Long Islanda. Rezervat Narragansett 1682: Charlestown
Rezervat Narragansett po letu 1682
Charlestown
Zgodovina
Prvi kontakti z Evropejci
thumb|Obala nizozemske kolonije in nekaj naselij prikazanih v primerjavi z današnjimi mejami
Val epidemij pred stikom, ki je zajel Novo Anglijo in kanadske obale med letoma 1614 in 1620, je zaobšel Narragansette, verjetno zaradi izolacije njihovih vasi na otokih zaliva Narragansett. Ker je njihovo prebivalstvo ostalo razmeroma izolirano in so ga kasneje okrepili z vključitvijo preživelih iz drugih plemen, so iz te katastrofe izšli kot prevladujoče pleme v južni Novi Angliji in si podredili mnoge svoje sosede. Do leta 1620 so Narragansetti že imeli nekaj stikov z Evropejci in trgovali z Nizozemci iz New Yorka. Wampanoagi, ki so bili locirani vzhodno v jugovzhodnem Massachusettsu med Plymouthom in Narragansetti na Rhode Islandu, so bili eno izmed plemen, prisiljenih plačevati davek, zato ni presenetljivo, da so Wampanoagi leta 1620 pozdravili novo angleško naselbino v Plymouthu in iskali zavezništvo z njimi. Še manj presenetljivo je, da so bili Narragansetti sumničavi do Angležev in so to zavezništvo videli kot grožnjo svoji avtoriteti.
Leta 1621 je sachem Narragansettov Canonicus poslal vojaški izziv Plymouthu v obliki puščic, ovitih v kačjo kožo. William Bradford je poslal nazaj smodnik, ovit v isto kačjo kožo in Narragansetti so se po dolgem zmedenih razpravah med seboj odločili, da te čudne ljudi zaenkrat pustijo pri miru. Angleži so se preventivno odločili za gradnjo utrdbe, vendar je kriza, ki bi lahko uničila majhno kolonijo Plymouth, bila končana s pravočasnim posredovanjem drugih sovražnikov, ki so Narragansette prisilili, da so svojo pozornost preusmerili drugam. Leta 1622 so Pequoti napadli Narragansette, ki so jim zasegli sporno lovišče v jugozahodnem Rhode Islandu. Naslednje leto so bili Narragansetti vpleteni v dolgotrajno vojno z Mohawki, med katero je bil ubit Pessacus, pomemben sachem. Ko so se Narragansetti lahko ukvarjali z Angleži v Plymouthu, so bili ti že trdno uveljavljeni, in veliko število puritancev se je naseljelilo v zalivu Massachusetts.
Na začetku so Angleži bili zadovoljni, da so Narragansette pustili pri miru. Leta 1627 je Plymouth sklenil sporazum z Nizozemci, da ne bodo trgovali v zalivu Narragansett. Canonicus je ostal zadržan do angleških kolonistov, vendar ni mogel prezreti prebegov Wampanoagov. Leta 1632 se je odločil ponovno uveljaviti svojo avtoriteto nad njimi, toda ko so angleški kolonisti podprli Wampanoage, so bili Narragansetti prisiljeni opustiti prizadevanja. Angleži so spremenili ravnotežje moči v regiji, vendar so se kmalu uveljavili tudi na druge načine. Leta 1633 so Narragansetti prvič občutili polni udarec epidemije, ko so zaradi črnih koz izgubili 700 ljudi. Druga epidemija je udarila leta 1635, vendar so Narragansetti še vedno uspeli tisto leto pregnati Pequote iz jugozahodnega dela Rhode Islanda in si povrniti ozemlje, ki so ga predali leta 1622. Naslednje leto je prišlo do velike spremembe v odnosih med Angleži in Narragansetti.
thumb|Narragansetti in Roger Williams
Rogers Williams je bil človek izjemne integritete, ki je verjel, da angleški kralj nima pravice do domorodnih dežel in ker ni okleval to javno izraziti, so ga puritanci izgnali iz Massachusettsa kot nevarnega radikalca. Prisiljen se je preseliti na Rhode Island leta 1636, njegovi pogovori o nakupu zemlje od Narragansettov so sprožili dolgo obdobje medsebojnega zaupanja in spoštovanja, ki je trajalo do vojne kralja Filipa (1675-76). Williamsova prilagoditev z Narragansetti je bila pravočasna, saj je začetek angleške poselitve v Connecticutu izzval resen spopad s Pequoti. Odprta vojna je izbruhnila leta 1636 po zasegu čolna bostonskega trgovca blizu otoka Block s strani zahodnih Nianticev (zaveznikov Pequotov). Tistega avgusta je bila na otok Block poslana angleška povračilna ekspedicija, ki je ubila 14 Nianticev, požgala njihovo vas in pridelke, nato pa podoben napad izvedla na vas Pequotov v vzhodnem Connecticutu. Med zimo so Pequoti načrtovali svojo povračilno akcijo in poslali vojne pasove Narragansettom, prosili za njihovo pomoč. Zaradi Rogerja Williamsa so Narragansetti ne le zavrnili prošnjo Pequotov, ampak so poslali opozorila v Boston o bližajoči se vojni in se zavezali z Angleži. Podpora Narragansettov se je izkazala za ključni dejavnik pri angleški zmagi naslednje leto.
Aprila so Pequoti napadli naselja ob reki Connecticut in ubili 30 kolonistov, Generalno sodišče v Hartfordu pa je uradno napovedalo vojno. Maja se je v Hartfordu zbrala majhna vojska 90 kolonistov in 70 bojevnikov Moheganov pod poveljstvom Johna Masona z namenom napada na glavno trdnjavo Pequotov pri Mysticu. Masonovo poveljstvo je potovalo z ladjo po reki Connecticut do Fort Saybrooka in potem ko so dodali še nekaj mož, sledilo obali vzhodno do Mystica, le da so ugotovili, da jih Pequoti čakajo. Preštevilčena ekspedicija je nadaljevala vzhodno do vasi Narragansettov na Rhode Islandu. Canonicus je pogledal Masonovo majhno poveljstvo, ga razglasil za premajhno in zagotovil 200 svojih bojevnikov, ki jih je vodil njegov sin Miontonimo. Canonicus je Angležem tudi dovolil potovanje po kopnem skozi ozemlje Narragansettov, da bi izvedli presenetljiv napad na Mystic od zadaj. Ko so bili na poti, so Narragansetti postali zaskrbljeni zaradi nerodnega načina, kako so se angleški vojaki premikali skozi gozd, in so razmišljali o zapustitvi ekspedicije, preden bi bila odkrita in napadena iz zasede. Ognjen govor poglavarja Moheganov Uncasa pa je izzval njihov pogum in odločili so se ostati.
Masonova vojska je sčasoma prispela v Mystic neodkrita. Ujela je 700 Pequotov znotraj palisade, medtem ko so bili njihovi bojevniki odsotni na napadu proti naseljem v Connecticutu, Mason in njegovi možje so jo zažgali in ubili vse, ki so poskušali pobegniti. Pokol je zlomil Pequote, vendar so bili Narragansetti vznemirjeni zaradi nepotrebnega pokola žensk in otrok Pequotov. Ker po tem niso mogli saditi svojih pridelkov, so Pequoti zapustili svoje vasi, se razdelili v majhne skupine in pobegnili za svoja življenja. Bili so lahek plen in le redki so ušli. Angleži so se pridružili bojevnikom Narragansett in Mohegan, da bi jih izsledili, nekatere ujeli in ostale pobili v vrsti majhnih, a smrtonosnih spopadov. Angleži so bili odločeni uničiti Pequote. Bojevnike so usmrtili, ženske in otroke pa prodali v suženjstvo v Zahodno Indijo. V pogodbi, podpisani v Hartfordu leta 1638, so Narragansettom dali 80 ujetih Pequotov kot sužnje. Mohegan so prejeli enako število, vendar je bilo 1.500 Pequotov in Zahodnih Nianticov, ki so se uspeli predati, pod nadzorom Uncasa in Moheganov. Ker so morali njihovi gostitelji plačati letni davek Angležem za vsakega Pequota, ki je živel z njimi, niso bili dobro obravnavani, saj so iz ujetnikov poskusili iztisniti čim več.
Z dodatkom toliko Pequotov v svoje vrste so Mohegan nenadoma postali resen tekmec Narragansettom kot prevladujoče pleme v južni Novi Angliji, vendar se je Uncasova ambicija, razen njegovega prijateljstva z Angleži, zelo malo razlikovala od Pequotov, kar zadeva druga plemena. Ko so se Mohegan povezali s Puritanci v Connecticutu in Massachusettsu, jih ni nič ustavilo in začeli so si prisvajati ozemlje ter izsiljevati davek od manjših plemen Mattabesic in Nipmuc na tem območju. Namesto da bi to ustavili, so Angleži pogledali stran, saj so bili Mohegan pripravljeni zatreti vsak upor, ko so angleške naselbine jemale zemljo Mattabesicom. Vendar pa so Narragansett postajali vse bolj zaskrbljeni zaradi naraščajoče moči Uncasa in so leta 1640 sklenili zavezništvo s Pocumtuci in Tunxisi (Mattabesic) proti Moheganom. Puritanci so jih, ker so čutili, da so Narragansett na robu začetka vojne, prisilili, da podpišejo pogodbo, v kateri so obljubili, da ne bodo šli v vojno z Moheganom, ne da bi se prej posvetovali z njimi.
Kljub temu dogovoru je Miontonimo nadaljeval svoja prizadevanja za novačenje več zaveznikov proti Moheganom. V spremstvu 100 svojih bojevnikov se je leta 1642 udeležil svetov z Metoaci na Long Islandu, Mattabesici v zahodnem Connecticutu ter Mahicani in Wappingerji v dolini Hudson. Le malo teh plemen je bilo pripravljenih, da se mu pridružijo, vendar so njegovi obiski prestrašili Nizozemce v Novi Nizozemski, ki so bili že tako živčni zaradi naraščajočega sovraštva, s katerim so se srečevali z Wappingerji in Unami Delaware ob spodnjem toku reke Hudson. Nizozemci so napačno razumeli Miontonimove namere in napačno sklepajoč, da se načrtuje splošni upor proti njim in Angležem, so svoje sume posredovali Massachusettsu in Connecticutu. Tisto zimo so se Nizozemci odločili udariti prvi in njihov presenetljiv napad na spečo vas Wecquaesgeek (Wappinger) (pokol v Pavoniji) je sprožil vojno Wappinger (1643-45). Izbruh bojev med Nizozemci in plemeni spodnjega toka Hudsona je le še povečal napetosti v Novi Angliji, prijateljstvo Narragansettov z Rogerjem Williamsom, ki so ga večina Puritanov še vedno imeli za radikalca, pa je stvari le še poslabšalo.