Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) razglaša območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih nominirali podpisniki Konvencije Unesca o svetovni dediščini iz leta 1972. Kulturna dediščina je sestavljena iz spomenikov (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupin stavb in najdišč (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno z habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna najdišča, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja narave ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Tajska je konvencijo ratificirala 17. septembra 1987.

Od leta 2026 ima Tajska na seznamu devet lokacij. Prva tri območja so bila uvrščena na seznam leta 1991: zgodovinsko mesto Sukhothaj in pripadajoča zgodovinska mesta, zgodovinsko mesto Ajuthaja in rezervati za divje živali Thungyai–Huai Kha Khaeng. Najnovejše območje, uvrščeno na seznam, je bil Wat Phra Mahathat Woramahawihan v Nakhon Si Thammaratu leta 2026. Šest tajskih lokacij je kulturnih in tri so naravne. Tajska ima na začasnem seznamu tudi šest lokacij.

Kraji svetovne dediščine UNESCO uvršča območja pod deset kriterijev; vsak vnos mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, kriteriji od vii do x pa naravni.

+ Ime Slika Lokacija (province) Leto vpisa Referenca, kriterij Opis Zgodovinsko mesto Sukhothaj in pridružena zgodovinska mesta Sukhothai, Kamphaeng Phet 1991 574; i, iii (kulturno) Dediščina obsega tri glavna mesta iz kraljestva Sukhothaj, ki je cvetelo v 13. in 14. stoletju. Sukhothaj (na sliki Wat Mahathat) je bil glavno mesto kraljestva, Si Satchanalai je bil središče verskega življenja z več budističnimi samostani, Kamphaeng Phet pa je varoval meje in trgovske mreže kraljestva. Tri mesta so imela skupne urbanistične pristope in dovršene sisteme upravljanja z vodo. Bila so pomembna pri razvoju prvega izrazitega siamskega arhitekturnega sloga, literature, umetnosti in verskih praks. Ostanki mest so danes ohranjeni kot arheološki parki. Zgodovinsko mesto Ajuthaja Phra Nakhon Si Ayutthaya 1991 576; iii (kulturno) Mesto Ajuthaja je bilo ustanovljeno leta 1350 in je bilo glavno mesto kraljestva Ayutthaya oziroma Siama. Bilo je svetovno pomembno mesto, trgovsko središče z diplomatskimi povezavami v Indiji, na Kitajskem, Japonskem in v Evropi. Izmenjava kulturnih vplivov je privedla do razvoja tajske nacionalne umetnosti z bogato okrašenimi palačami in budističnimi samostani. Ajuthajo je leta 1767 porušila burmanska vojska in je niso nikoli obnovili. Glavno mesto se je preselilo v Bangkok, Ajuthaja pa je danes ohranjena kot arheološki park. Na sliki so ruševine templja Wat Chaiwatthanaram. Rezervat za divje živali Thungyai-Huai Kha Khaeng Kanchanaburi, Tak, Uthai Thani 1991 591; vii, ix, x (naravno) Območje obsega dva rezervata za prostoživeče živali, Thung Yai Naresuan (na sliki) in Huai Kha Khaeng. Rezervata, ki se raztezata na več kot 600.000 ha vzdolž meje z Mjanmarom, obsegata obilico različnih habitatov, vključno s suhimi tropskimi gozdovi, mokrišči, apnenčastimi habitati in gorami. Je tudi območje z visoko živalsko in rastlinsko biotsko raznovrstnostjo, ki predstavlja vrste iz kitajsko-himalajske, sundajske, indo-burmanske in indo-kitajske regije. Gozdovi so večinoma nedotaknjeni zaradi človeških vplivov. Arheološko najdišče Ban Chiang Udon Thani 1992 575; iii (kulturno) Ban Chiang je eno najpomembnejših prazgodovinskih najdišč v jugovzhodni Aziji. Gre za velik zemeljski nasip, ki ga je med približno 1500 in 900 pr. n. št. neprekinjeno zasedala ustaljena kmetijska družba. Arheologi so ga odkrili leta 1966, med izkopavanji pa so odkrili veliko število keramičnih artefaktov (na sliki je muzejska razstava), pa tudi orodja, povezana z obdelavo brona, udomačitev živali in mokro pridelavo riža. Gozdno območje Dong Phayayen–Khao Yai Saraburi, Nakhon Ratchasima, Nakhon Nayok, Prachinburi, Sa Kaeo, Buriram 2005 590; x (naravno) Območje obsega pet zavarovanih območij v gorovju Dong Phaya Yen in gorovju Sankamphaeng, in sicer narodne parke Khao Yai (na sliki), Thap Lan, Pang Sida in Ta Phraya ter rezervat za divje živali Dong Yai. Tropski gozdovi so dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam, od katerih jih je več ogroženih. Med sesalci so gibon Hylobates pileatus, azijski slon, tiger, bengalska mačka (Prionailurus bengalensis) in banteng (Bos javanicus). Gozdno območje Kaeng Krachan Ratchaburi, Phetchaburi, Prachuap Khiri Khan 2021 1461; x (naravno) Območje obsega gozdove in rezervate za divje živali v hribovju Tenasserim: narodne parke Kaeng Krachan, Kui Buri in Chaloem Phrakiat Thai Prachan ter rezervat za divje živali Mae Nam Phachi. Zaradi svoje lege na stičišču himalajskega, indokinskega in sumatranskega živalskega in rastlinskega sveta je vroča točka biotske raznovrstnosti. Sezonski tropski gozdovi so dom ranljivih in ogroženih vrst, vključno rdeči volk, siamski krokodil (Crocodylus siamensis), azijska gozdna želva (Manouria emys), ribiška tigrasta mačka in dimasti leopard (Neofelis nebulosa) Starodavno mesto Si Thep in z njim povezani spomeniki Dvaravati Phetchabun]] 2023 1662; ii, iii (kulturno) Si Thep je bilo pomembno mesto kulture Dvaravati (7. do 11. stoletje n. št.), trgovsko in versko središče. Nato je prišlo pod vpliv Kmerov in je bilo do konca 13. stoletja dokončno opuščeno. Na umetnost in arhitekturo Si Thepa je v obdobju Dvaravati vplival teravadski budizem, pod Kmeri pa hinduizem in mahajanski budizem. Phu Phrabat, pričevanje o tradiciji kamnov Sīma iz obdobja Dvaravati Udon Thani 2024 1507; iii, v (kulturno) Velike peščenjakove skalne formacije na tem območju so skozi stoletja navdihovale ljudi, da so okoli njih gradili verske objekte. Zgodnja svetišča izvirajo iz obdobja Dvaravati (med 7. in 11. stoletjem). Svetišča imajo hindujske in budistične vplive. Obstajajo tudi skalne poslikave, ki izvirajo iz prazgodovine. Ime Phuphrabat pomeni Hrib Budovih stopinj. Wat Phra Mahathat Woramahawihan, Nakhon Si Thammarat Nakhon Si Thammarat 2026 1761; ii, vi (cultural) Wat Phra Mahathat Woramahawihan je glavni budistični tempelj (wat) province Nakhon Si Thammarat na jugu Tajske, ključnega trgovskega križišča med Indijskim in Tihim oceanom. Samostan, ustanovljen v 8. stoletju na mestu, kjer je nekoč od 5. do 8. stoletja stalo hindujsko svetišče, je od takrat regionalno versko središče. Glavno stupo templja, Phra Borommathat Chedi ('stupa velikih plemenitih relikvij'), je v začetku 13. stoletja zgradil kralj Sri Dhammasokaraja, da bi uveljavil simbol teravadske budistične sekte v regiji. V templju hranijo relikvijo Gautama Bude. Verske in lokalne tradicije se v samostanu ohranjajo že več kot 1500 let, vključno s kroniko Nakhon Si Thammarat, letno slovesnostjo zavijanja velikega relikviarija v blago in plesno dramo Menora.

Poskusni seznam Poleg lokacij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam predhodnih lokacij, ki jih lahko upoštevajo za nominacijo. Nominacije za Seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bila lokacija že prej uvrščena na predhoden seznam. Od leta 2025 ima Tajska na svojem predhodnem seznamu sedem lokacij. + Ime Slika Lokacija (province) Leto vpisa Kriterij Opis Spomeniki, znamenitosti in kulturna krajina Chiang Maija, glavnega mesta Lanna Chiang Mai 2015 i, ii, iii, vi (kulturno) Chiang Mai je bil ustanovljen leta 1296 kot prestolnica kraljestva Lanna. Čeprav je območje v 16. stoletju prevzela burmanska dinastija Toungoo in ga v 20. stoletju priključila Tajski, ljudje civilizacije Lanna še vedno ohranjajo svoje kulturne običaje. Nominacija zajema mesto Chiang Mai in okolico, kjer so številni budistični templji. Phra That Phanom, in z njim povezane zgodovinske stavbe in pokrajina Nakhon Phanom 2017 i, ii, vi (kulturno) Wat Phra That Phanom je starodavni in najpomembnejši budistični tempelj v dolini reke Mekong. Po lokalni legendi je bil tempelj ustanovljen kmalu po Budovi nirvani in naj bi hranil Budove relikvije. Arheološka izkopavanja so odkrila najstarejše strukture iz 7. ali 8. stoletja našega štetja. Arhitekturni slog združuje vplive Indije z vplivi kmerske in chamske civilizacije. Prenova templja je bila izvedena v 1970-ih. Ansambel zavetišč Phanom Rung, Muang Tam in Plai Bat Buriram 2019 iii, iv, v (kulturno) Phanom Rung je hindujski tempeljski kompleks, ki ga je med 10. in 13. stoletjem zgradil Kmerski imperij. Je na robu ugaslega vulkana s pogledom na okoliške ravnice. Posvečen je Šivi in ​​okrašen s skulpturami in kamnitimi rezbarijami, ki prikazujejo prizore iz epov Ramajana in Mahabharata. Na ravnicah so ohranjeni ostanki sistema za upravljanje vode iz 15. do 18. stoletja. Andamansko morje, naravni rezervat Tajske Ranong, Phang-nga, Phuket 2021 vii, ix, x (naravno) Ta nominacija zajema šest narodnih parkov in območje varstva mangrov vzdolž tajske obale Andamanskega morja. Obala vsebuje različne vrste ekosistemov. Poleg mangrovskih gozdov so tu tudi tropski zimzeleni gozdovi, kraške gore, peščene bukve, morska trava, koralni grebeni in habitati na odprtem morju. Območje, ki je na stičišču indokinejske, indohimalajske in sundske regije, ima izjemno visoko biotsko raznovrstnost. Na sliki je narodni park Laem Son. Songkhla in z njim povezana lagunska naselja Songkhla 2024 ii, iv, v (kulturno) Jezero Songkhla je velika brakična laguna, katere obale so bile naseljene že tisočletja. Ker je notranje ustje lagune nudilo varno pristanišče trgovskim ladjam, ki so potovale med Kitajsko in indijsko podcelino, so se številna naselja razvila v pomembna pristaniška mesta. Nominacija vključuje starodavna mesta Phang Yang, Pha Kho, Si Yang in Sathing Phra, ki so cvetela med 7. in 10. stoletjem, utrjena naselja Singora pri Khao Daengu in Laem Son iz 17. stoletja ter staro mesto Songkhla pri Bo Yangu iz sredine 19. stoletja. Naselja ponazarjajo interakcijo različnih kultur in religij z vplivi Kitajske, Indije, Jave in Kmerov. Phra Prang Wat Arun Ratchawararam: mojstrovina Krung Rattanakosin Bangkok 2025 i, ii (kulturno) Budistični tempelj je bil ustanovljen v obdobju Ayutthaya, sedanja struktura pa je bila zgrajena sredi 19. stoletja. Značilnost templja je njegov osrednji zvonik, prang, ki je najvišji prang na Tajskem in predstavlja arhitekturno odstopanje od prejšnjih slogov. Tempelj je okrašen z glaziranim porcelanom.

Sklici

Zunanje pšovezave

Kategorija:Kraji svetovne dediščine na Tajskem Tajska