Arašid

Arašid (znanstveno ime Arachis hypogaea), znan tudi kot zemeljski orešček,. je stročnica, ki se goji predvsem zaradi užitnih semen, ki jih vsebujejo podzemni stroki. V tropih in subtropih ga pogosto gojijo mali in veliki komercialni pridelovalci, tako kot zrnato stročnico kot oljnico. Geokarpija je netipična med stročnicami, zaradi česar je botanik Carl Linnaeus vrsto poimenoval hypogaea, iz grščine 'pod zemljo'.

Arašid spada v botanično družino Fabaceae (ali Leguminosae), splošno znano kot družina stročnic, fižola ali graha. Kot večina drugih stročnic tudi arašidi v koreninskih vozličkih vsebujejo simbiotske bakterije, ki vežejo dušik, ki izboljšujejo rodovitnost tal, zaradi česar so dragoceni v kolobarjenju.

Čeprav arašidi ne ustrezajo botanični definiciji oreščka kot »sadja, katerega stena jajčnika postane trda ob zrelosti«, so običajno opredeljeni kot oreščki za kulinarične namene in v vsakdanjem jeziku. Nekateri ljudje so alergični na arašide in imajo lahko potencialno smrtno reakcijo; to se razlikuje od alergij na drevesne oreščke.

Arašidi so po okusu in hranilni vrednosti podobni drevesnim oreščkom, kot so orehi in mandlji, in se kot kulinarični orešček pogosto postrežejo na podoben način v zahodnih kuhinjah.

Botanični opis

Arašid je enoletna zelnata rastlina, ki zraste od 30 do 50 centimetrov visoko. Kot stročnica spada v botanično družino Fabaceae, znano tudi kot Leguminosae in splošno znano kot družina stročnic, fižola ali graha. Kot večina drugih stročnic tudi arašidi v svojih koreninskih gomoljih gojijo simbiotske bakterije, ki vežejo dušik.

Listi so nasprotni in pernati s štirimi lističi (dva nasprotna para; brez končnega lističa); vsak listič je dolg od 1 do 7 cm in širok od 1 do 3 cm. Tako kot pri mnogih drugih stročnicah so listi niktinastični; to pomeni, da imajo 'spalne' gibe, ki se ponoči zapirajo.

Cvetovi so premera od 1 do 1,5 cm in so rumenkasto oranžni z rdečkastim žilnatim vzorcem. Zbrani so v aksilarnih grozdih na steblih nad tlemi in trajajo le en dan. Jajčnik je na dnu nečesa, kar je videti kot cvetno steblo, vendar je v resnici zelo podolgovata cvetna skodelica.

Plodovi arašidov se razvijejo pod zemljo, kar je nenavadna značilnost, znana kot geokarpija. Po oploditvi se kratko steblo na dnu jajčnika – pogosto imenovano ginofor, vendar je videti kot del jajčnika – podaljša in tvori nitasto strukturo, znano kot 'klinček'. Ta klinček raste v zemljo, kar omogoča, da se plod razvije pod zemljo. Ti stroki, tehnično imenovani metuljnice, so dolgi od 3 do 7 centimetrov in običajno vsebujejo eno do štiri semena. Lupina arašidovega ploda je sestavljena predvsem iz mezokarpa z več velikimi žilami, ki prečkajo njegovo dolžino.

Deli arašida vključujejo: Lupina – zunanja ovojnica, v stiku z zemljo Klični listi (dva) – glavni užitni del Semenska ovojnica – rjava papirnata ovojnica užitnega dela Korenica – zarodna korenina na dnu kotiledona, ki jo je mogoče odlomiti Plumula – zarodni poganjek, ki izhaja iz vrha koreninske korenine

Fitokemija Arašidi vsebujejo polifenole, polinenasičene in mononenasičene maščobe, fitosterole in prehranske vlaknine v količinah, podobnih nekaterim drevesnim oreščkom. Lupine arašidov vsebujejo resveratrol.

Zgodovina Rod Arachis izvira iz Južne Amerike, vzhodno od Andov, okoli Peruja, Bolivije, Argentine in Brazilije. Gojeni arašidi (A. hypogaea) so nastali iz hibrida med dvema divjima vrstama arašidov, za katera velja, da sta A. duranensis in A. ipaensis. Začetni hibrid bi bil sterilen, vendar je spontano podvojitev kromosomov obnovila njegovo plodnost in oblikovala tako imenovani amfidiploid ali alotetraploid. Genetska analiza kaže, da se je hibridizacija morda zgodila le enkrat in je povzročila nastanek A. monticola, divje oblike arašidov, ki se pojavlja na nekaj omejenih lokacijah v severozahodni Argentini ali v jugovzhodni Boliviji, kjer danes gojijo avtohtone sorte arašidov z najbolj divjimi značilnostmi, in z umetno selekcijo do A. hypogaea.

Proces udomačitve z umetno selekcijo je A. hypogaea močno razlikoval od svojih divjih sorodnikov. Udomačene rastline so bolj košate, bolj kompaktne ter imajo drugačno strukturo strokov in večja semena. Iz tega središča izvora se je gojenje razširilo in oblikovalo sekundarna in terciarna središča raznolikosti v Peruju, Ekvadorju, Braziliji, Paragvaju in Urugvaju. Sčasoma se je razvilo na tisoče domačih sort arašidov; te so razvrščene v šest botaničnih sort in dve podvrsti (kot je navedeno v znanstveni klasifikacijski tabeli arašidov). Podvrste vrste A. h. fastigiata imajo bolj pokončno rastno navado in krajše cikle pridelave. Podvrste vrste A. h. hypogaea se bolj širijo po tleh in imajo daljše cikle pridelave.

Najstarejši znani arheološki ostanki strokov so stari približno 7600 let, morda gre za divjo vrsto, ki je bila v gojenju, ali za A. hypogaea v zgodnji fazi udomačitve. Našli so jih v Peruju, kjer so suhe podnebne razmere ugodne za ohranjanje organskega materiala. Skoraj zagotovo je imelo gojenje arašidov izvor v tem središču, kjer je podnebje bolj vlažno. Številne predkolumbovske kulture, kot je Moche, so arašide upodabljale v svoji umetnosti.Berrin, Katherine & Larco Museum. The Spirit of Ancient Peru: Treasures from the Museo Arqueológico Rafael Larco Herrera. New York: Thames & Hudson, 1997. Gojenje je bilo v Mezoameriki dobro uveljavljeno že pred prihodom Špancev. Tam so konkvistadorji našli tlalcacahuatl (ime rastline v jeziku nahuatl, od tod tudi špansko ime cacahuate), ki je bil naprodaj na tržnici v Tenochtitlanu. V Evropo so ga pridelovali v 19. stoletju prek Španije, zlasti Valencie, kjer ga še vedno pridelujejo, čeprav v manjši meri. Evropski trgovci so arašide kasneje razširili po vsem svetu, gojenje pa je danes razširjeno v tropskih in subtropskih regijah. V zahodni Afriki je v veliki meri nadomestil poljščino iz iste družine, bambarski arašidi, katerih semenski stroki se prav tako razvijajo pod zemljo. Na Kitajskem in v Indiji je postal kmetijska steber, ti državi pa sta največji pridelovalki na svetu.

Arašide so v ZDA prinesli v kolonialnem obdobju in jih gojili kot vrtni pridelek. Od leta 1870 so jih uporabljali kot živalsko krmo, dokler se v 1930-ih ni povečala uporaba za človeško prehrano. George Washington Carver (1864–1943) je zagovarjal arašide kot del svojih prizadevanj za kmetijsko širitev na ameriškem jugu, kjer so bila tla po večkratnem sajenju bombaža izčrpana. Izumil in razširil je na stotine izdelkov na osnovi arašidov, vključno s kozmetiko, barvami, plastiko, bencinom in nitroglicerinom.

Arašidovo maslo so prvič izdelali v Kanadi po postopku, ki ga je leta 1884 v ZDA patentiral Marcellus Gilmore Edson iz Montreala. Arašidovo maslo je postalo dobro znano v Združenih državah Amerike, potem ko ga je podjetje Beech-Nut začelo prodajati na svetovni razstavi v St. Louisu leta 1904. Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je konec 19. in v začetku 20. stoletja začelo program za spodbujanje kmetijske proizvodnje in človeške prehrane arašidov.

Sorte Kultivari v Združenih državah Amerike

Po vsem svetu gojijo številne kultivarje arašidov. Tržni razredi, ki se gojijo v Združenih državah Amerike, so španski, runner, virginijski in valencijski. Arašidi se pridelujejo na treh glavnih območjih ZDA: v jugovzhodni regiji ZDA, ki vključuje Alabamo, Georgio in Florido; v jugozahodni regiji ZDA, ki vključuje Novo Mehiko, Oklahomo in Teksas; in na splošno v vzhodni regiji ZDA, ki vključuje Virginijo, Severno Karolino in Južno Karolino. V Georgii je Naomi Chapman Woodroof odgovorna za razvoj programa žlahtnjenja arašidov, kar ima za posledico skoraj petkrat večji pridelek.

Določene skupine kultivarjev so prednostne zaradi posebnih značilnosti, kot so razlike v okusu, vsebnosti olja, velikosti, obliki in odpornosti na bolezni. Večina arašidov, ki se tržijo v lupini, je virginijskega tipa, nekateri valencijski pa so izbrani zaradi velike velikosti in privlačnega videza lupine. Španski arašidi se večinoma uporabljajo za arašidove bonbone, slane oreščke in arašidovo maslo.

Španska skupina Majhne španske vrste gojijo v Južni Afriki ter na jugozahodu in jugovzhodu Združenih držav Amerike. Do leta 1940 je bilo 90 % arašidov, gojenih v ameriški zvezni državi Georgia, španskih vrst, vendar je trend od takrat naprej usmerjen v sorte z večjimi semeni, večjim donosom in večjo odpornostjo na bolezni. Španski arašidi imajo višjo vsebnost olja kot druge vrste arašidov. V ZDA špansko skupino gojijo predvsem v Novi Mehiki, Oklahomi in Teksasu.

Kultivari španske skupine so 'Dixie Spanish', 'Improved Spanish 2B', 'GFA Spanish', 'Argentine', 'Spantex', 'Spanette', 'Shaffers Spanish', 'Natal Common (Spanish)', "White Kernel Varieties", 'Starr', 'Comet', 'Florispan', 'Spanhoma', 'Spancross', 'OLin', 'Tamspan 90', 'AT 9899–14', 'Spanco', 'Wilco I', 'GG 2', 'GG 4', 'TMV 2' in 'Tamnut 06'.

Skupina Runner Od leta 1940 se je jugovzhodna regija ZDA preusmerila k pridelavi arašidov skupine Runner. Ta premik je posledica dobrega okusa, boljših lastnosti praženja in večjega donosa kot pri španskih vrstah, kar vodi do prehranske kakovosti. Proizvajalci dajejo prednost uporabi v arašidovem maslu in slanih oreščkih. Proizvodnja v Georgii je zdaj skoraj 100 % tipa Runner.

Med kultivarji Runners so 'Southeastern Runner 56-15', 'Dixie Runner', 'Early Runner', 'Virginia Bunch 67', 'Bradford Runner', 'Egyptian Giant' (znan tudi kot 'Virginia Bunch' in 'Giant'), 'Rhodesian Spanish Bunch' (Valencia in Virginia Bunch), 'North Carolina Runner 56-15', 'Florunner', 'Virugard', 'Georgia Green', 'Tamrun 96', 'Flavor Runner 458', 'Tamrun OL01', 'Tamrun OL02', 'AT-120', 'Andru-93', 'Southern Runner', 'AT1-1', 'Georgia Brown', 'GK-7' in 'AT-108'.

Virginska skupina Velikosemenski arašidi virginijske skupine gojijo v ameriških zveznih državah Virginiji, Severni Karolini, Tennesseeju, Teksasu, Novi Mehiki, Oklahomi in delih Georgie. Njihova priljubljenost narašča zaradi povpraševanja po velikih arašidih za predelavo, zlasti za soljenje, slaščice in praženje v lupinah.

Arašidi virginijske skupine rastejo v šopih ali poraščeni. Šopki so pokončni do razprti. Dosežejo višino od 45 do 55 cm in širino od 70 do 80 cm, z vrstami dolgimi 80 do 90 cm, ki le redko pokrivajo tla. Stroki so 5 do 10 cm od dna rastline.

Sorte arašidov virginijskega tipa vključujejo 'NC 7', 'NC 9', 'NC 10C', 'NC-V 11', 'VA 93B', 'NC 12C', 'VA-C 92R', 'Gregory', 'VA 98R', 'Perry', 'Wilson, 'Hull', 'AT VC-2' in 'Shulamit'.

Skupina Valencia

Arašidi skupine Valencia so grobi in imajo težka rdečkasta stebla ter veliko listje. V Združenih državah Amerike se komercialna proizvodnja v velikem obsegu izvaja predvsem na južnih ravnicah zahodnega Teksasa in v vzhodni Novi Mehiki blizu in južno od Portalesa, vendar jih v majhnem obsegu gojijo tudi drugod na jugu kot najbolj okusno in najprimernejšo vrsto kuhanih arašidov. So sorazmerno visoki, dosežejo višino 125 cm in širino 75 cm. Večina strokov je zbranih okoli dna rastline, le nekaj pa jih je oddaljenih nekaj centimetrov. Vrste Valencia so tri- do petsemenske in gladke, brez zožitve lupine med semeni. Semena so ovalna in tesno stisnjena v stroke. Tipična teža semen je od 0,4 do 0,5 g. Ta vrsta se pogosto uporablja za prodajo praženih in soljenih arašidov v lupini in arašidovega masla. Sorte vključujejo 'Valencia A' in 'Valencia C'.

Skupini Tennessee Red in Tennessee White Te so si podobne, razen po barvi semena. Včasih znane tudi kot Texas Red ali White, so rastline podobne vrstam Valencia, le da so stebla zelena do zelenkasto rjava, stroki pa so hrapavi, nepravilni in imajo manjši delež jedrc.

Gojenje