Druga baronska vojna (1264–1267) je bila državljanska vojna v Angliji med silami baronov pod vodstvom Simona de Montforta in rojalističnimi silami kralja Henrika III. Slednje je sprva vodil sam kralj, kasneje pa njegov sin, bodoči kralj Edvard I. Baroni so si prizadevali prisiliti kralja, da bi vladal skupaj s svetom baronov in ne prek svojih izbrancev. Vojna je vključevala tudi vrsto pobojev Judov, ki so jih izvedli nekateri de Montfortovi podporniki in njegova sinova Henrik in Simon v napadih, katerih cilj je bil zaseči in uničiti dokaze o dolgovih baronov. Da bi okrepil začetni uspeh svojega baronskega režima, si je de Montfort prizadeval razširiti družbene temelje parlamenta, tako da je volilno pravico prvič razširil na Spodnji dom. De Montfort je bil po nekaj več kot enem letu vladavine ubit v bitki pri Eveshamu.

Vzroki Vladavina Henrika III. je ostala v spominu predvsem po ustavni krizi v obdobju državljanskih sporov, ki so jo domnevno izzvale njegove zahteve po dodatnih finančnih sredstvih. Spore ni izzvalo samo to, ampak tudi splošno nezadovoljstvo angleških baronov s Henrikovimi metodami vladanja, ki ga je še poslabšala široko razširjena lakota.

V Franciji rojeni Simon de Montfort, grof Leicesterski, je bil prvotno eden od tujih nadobudnežev, ki so jih mnogi lordi sovražili kot Henrikove tuje svetnike. Ker je po materi podedoval angleški naziv grof Leicesterski, se je s Henrikovim dovoljenjem poročil s Henrikovo sestro Eleonoro, vendar brez soglasja baronov. Slednje je bilo običajno potrebno, saj je šlo za državno zadevo. Posledično se je med de Montfortom in Henrikom razvil spor, ki je postal kritičen v 1250. letih, ko je bil de Montfort sojen zaradi dejanj, ki jih je storil kot poročnik Gaskonje, zadnje preostale plantagenetske dežele na drugi strani Rokavskega preliva.

Med vladavinama Ivana Brez dežele in Henrika III. je krona občasno kaznovala Jude z zvišanjem davkov, zaradi česar so oderuhi poceni prodajali svoje dolžniške obveznice, da bi zbrali denar za plačilo davkov. Obveznice so po znižanih cenah kupovali predvsem najbogatejši dvorjani in podporniki krone, zaradi česar so mnogi zadolženi povprečni posestniki izgubili svojo zemljo. Ukrepi so prispevali k naraščajočemu antisemitskemu razpoloženju, ki ga je spodbujala tudi katoliška cerkev. V slojih, ki so se začeli vključevati v parlament in so v vojni podpirali de Montforta, so v razpravah o kraljevi moči in financah začeli prevladovati ukrepi proti Judom ter nadzor nad dolgovi in oderuštvom.

De Montfort je izkoristil naraščajoči antisemitizem v svojo korist. Domnevni umor Huga Lincolnskega, ki naj bi ga zagrešili Judi, je privedel do obešenja 18 Judov. Uradni protijudovski ukrepi, ki jih je sponzorirala katoliška cerkev, so skupaj z zamerami zaradi dolgov med baroni dali de Montfortu priložnost, da se je osredotočil nanje in spodbudil upor s pozivom k odpisu dolgov Judom.

Henrik se je v imenu papeža Inocenca IV. vpletel tudi v financiranje vojne proti Staufovcem v zameno za staufovsko Kraljevino Sicilijo, kjer naj bi vladal Henrikov drugi sin Edmund. Mnogo baronov se je zato zbalo, da bo Henrik sledil stopinjam svojega očeta, kralja Ivana Brez zemlje, in zato menilo, da ga morajo držati pod nadzorom. Ko je Henrikova zakladnica usahnila, je Inocenc IV. Henriku odvzel naslovne pravice do Sicilije in jih prenesel na Karla I. Anžujskega.

Simon de Montfort je postal vodja tistih, ki so želeli ponovno uveljaviti Veliko listino svoboščin in prisiliti kralja, da preda več oblasti svetu baronov. Leta 1258 je sedem vodilnih baronov, ki so sprožili premik k reformi, prisililo Henrika, da je priznal Oxfordske določbe, ki so dejansko odpravile absolutistično anglo-normansko monarhijo, dale pooblastila svetu štiriindvajsetih baronov za obravnavanje vladnih poslov in zagotovile Veliki svet v obliki parlamenta vsaka tri leta, da bi spremljal njihovo delovanje. Henrik je bil prisiljen sodelovati pri kolektivni prisegi za spoštovanje določb.

Henrik si je s Pariškim sporazumom, sklenjenim leta 1259, prizadeval ponovno vzpostaviti svoj položaj in pridobil podporo francoskega kralja Ludvika IX. Strinjal se je z izgubo francoskih posesti, ki so mu jih Ludvik in njegovi predhodniki odvzeli od leta 1202, in se poklonil tistim, ki so ostale v njegovi posesti. Leta 1261 je Henrik pridobil papeško bulo, ki ga je oprostila prisege spoštovanja Oxfordskih določb, in se lotil ponovne vzpostavitve nadzora nad vlado. Baronska opozicija se je na to odzvala s sklicem lastnega parlamenta in izpodbijanjem kraljevega nadzora nad vlado, a se je zaradi bližajoče se državljanske vojne umaknila. De Montfort je pobegnil v Francijo, drugi ključni voditelj opozicije, Richard de Clare, grof Hertfordski in Gloucesterski, pa je prestopil na kraljevo stran.

V skladu s Kingstonskim sporazumom, podpisanim 20. septembra 1217, je bil leta 1259 dogovorjen arbitražni sistem za reševanje nerešenih sporov med Henrikom in baroni. Za prvega arbitra je bil imenovan de Clare, z možnostjo pritožbe na njegove razsodbe pri Ludviku IX. Vpliv francoskih provinc ter neuspehi in ponovna provokativna politika Henrikove vlade so kljub temu kmalu ponovno razvneli sovraštvo. Kraljev položaj sta še dodatno oslabila smrt Richarda de Clarea in nasledstvo njegovega sina Gilberta, ki se je postavil na stran opozicije, ter razveljavitev papeške razveljavitve njegove prisege o spoštovanju Oxfordskih določb.

Aprila 1263 se je Simon de Montfort vrnil v Anglijo in v Oxfordu zbral svet disidentskih baronov. V valižanskih markah so izbruhnili boji in do jeseni sta obe strani zbrali precejšnji vojski. De Montfort je odkorakal na London in mesto se je uprlo in ujelo kralja in kraljico v londonskem Towerju. De Montfort je v Henrikovem imenu prevzel dejanski nadzor nad vlado, a se je njegova podpora kmalu razblinila in Henrik je bil osvobojen.

Zaradi širjenja nasilnih nemirov in možnosti totalne vojne se je Henrik obrnil na Ludvika IX. z zahtevo za arbitražo, v katero je de Montfort po začetnem odporu privolil. Januarja 1264 je Ludvik z Amienskim izrekom razveljavil Oxfordske določbe in s tem razsodil v Henrikovo korist. Nekateri baroni, ki so Henriku nasprotovali, so se z razsodbo strinjali, bolj radikalna frakcija pod vodstvom de Montforta pa se je pripravila na upor proti vsaki ponovni vzpostavitvi kraljeve oblasti in začela zbirati svoje sile za vojno proti kralju.

Potek vojne Boji so se nadaljevali februarja 1264 z napadi Henrika in Simona de Montforta mlajšega na podpornike rojalistov na valižanskih mejah. Del Montfortovega poziva k orožju je bil odpis dolgov judovskim upnikom.

Sledil je niz napadov na judovske skupnosti, ki so jih organizirali ključni de Montfortovi zavezniki v upanju, da bodo uničili zapise o svojih dolgovih oderuhom. V pogromih, ki sta jih vodila Henrik de Montfort in Robert Ferrerski, je bila ubita večina Judov v Worcesterju.

V Londonu je napad na Jude vodil John Fitz John, eden ključnih privržencev Simona de Montforta, ki naj bi z golimi rokami ubil vodilni judovski osebnosti Izaka fil Aarona in Coka fil Abrahama. Plen naj bi delil z de Montfortom. V Londonu je umrlo petsto Judov. Napadi so se dogajali tudi v Winchesterju. Vodil jih je Simon de Montfort mlajši. Protijudovsko nasilje se je razširilo še na Lincoln in Cambridge ter Canterbury, kjer ga je vodil Gilbert de Clare, in Northampton.

Aprila je Simon de Montfort starejši, ki je imel pod nadzorom London, zbral svoje sile v St Albansu in odkorakal na pomoč Northamptonu, ki so ga oblegali rojalisti, vendar je prišel prepozno, da bi preprečil zavzetje mesta z izdajo. Nato se je premaknil v Kent in oblegal kraljevo trdnjavo grad Rochester. Ko je izvedel za kraljev pohod na London, je večino svojih sil umaknil, da bi se soočil s to grožnjo. Kralj Henrik se je izognil prestolnici in uporniški vojski ter prekinil obleganje Rochesterja. Zatem je zavzel tudi Tonbridge in Winchelsea v posesti upornikov.

V Sussexu se je Henrik končno soočil z de Montfortom in bil v bitki pri Lewesu 14. maja poražen. Kralja, princa Edvarda in kraljevega brata Riharda Cornwallskega je de Montfort ujel. Henrik je bil degradiran v figuro, de Montfort pa je v parlament vključil skupine, ki niso bile iz vrst plemstva, ter predstavnike iz vseh grofij in številnih pomembnih mest. Henrik in njegov sin Edvard sta ostala ujetnika. Približno v tem času je de Montfort napovedal odpis vseh dolgov Judom.

De Montfortovo radikalno spodkopavanje tradicionalnega reda je privedlo do razpok v njegovi krhki podpori.

Maja 1265 je princ Edvard pobegnil iz de Montfortovega zapora v Herefordu in v Worcesterju zbral novo rojalistično vojsko. Vanjo je pritegnil prebežnike iz baronskih vrst, predvsem Gilberta de Clareja, Montfortovega najmočnejšega zaveznika. Edvard je z zavzetjem Gloucestra dobil nadzor nad prehodi preko reke Severn in s tem de Montfortu onemogočil prehod iz Hereforda proti vzhodu. De Montfort se je preselil v Wales in sklenil zavezništvo z valižanskim princem Llywelynom ap Gruffuddom, ki mu je priskrbel vojake. Simonov poskus, da bi svoje sile prepeljal iz Newporta čez estuarij reke Severn, mu je spodletel, ko so rojalistične vojne ladje uničile njegove transportne ladje. Po porazu se je vrnil v Hereford.

V nadaljevanju vojne je De Montfortov cilj postal združitev s silami svojega sina Simona mlajšega in spopad s kraljevo vojsko. Izkoristil je Edvardov premik v Kenilworth in prečkal reko Severn, potem pa so ga rojalisti v bitki pri Eveshamu 4. avgusta prestregli in odločilno premagali. Simon in njegov sin Henrik sta bila v boju ubita, kralj Henrik pa je bil osvobojen.

Zmaga pri Eveshamu je rojaliste postavila v superioren položaj, vendar so uporniki še naprej branili svoje trdnjave, predvsem Kenilworth. Princ Edvard je 21. junija 1266 začel oblegati Kenilwortha, kar se je vleklo več mesecev. Kralja Henrika so medtem uspeli prepričati, naj poišče kompromisno rešitev. Komisija škofov in baronov je zatem sestavila razglas, znan kot Kenilworthski diktat, izdan 31. oktobra 1266. Diktat je določil pogoje, pod katerimi so lahko uporniki ob plačilu visoke globe dobili pomilostitev in vrnitev zaseženih zemljišč. Uporniki so predlog sprva zavrnili, a je 14. decembra lakota končno prisilila branilce Kenilwortha, da so se predali in sprejeli ponujene pogoje.

Aprila 1267 se je Gilbert de Clare ponovno uprl in zasedel London. Junija se je s Henrikom pomiril. Pogajanja, ki so omilila pogoje za pomilostitev, so skesanim upornikom omogočila, da so si povrnili svoja ozemlja pred plačilom glob in ne šele po njem. Istega poletja se je s kraljem pogajala tudi zadnja skupina upornikov, ki so se zadrževali v The Fens na otoku Ely. Ocene kažejo, da je vojna zahtevala okoli 15.000 žrtev.

Sklici

Viri

Powicke, Frederick Maurice (1947). King Henry III and the Lord Edward, Oxford: Clarendon Press Michael Prestwich (1988). Edward I, London: Methuen. Maddicott, J.R. (1994). Simon de Montfort, Cambridge: Cambridge University Press. Carpenter, D.A. (1996). The reign of Henry III, London: Hambledon.

Norgate, Kate (1894). Montfort, Simon of (1208?–1265). V Lee, Sidney (ur.). Dictionary of National Biography. Zv. 38. London: Smith, Elder & Co.

Kategorija:13. stoletje Kategorija:Državljanske vojne Kategorija:Vojaška zgodovina Anglije Kategorija:Vojne srednjega veka