Kanjon Sumidero () je globok naravni kanjon severno od mesta Chiapa de Corzo v zvezni državi Chiapas v južni Mehiki. Nastanek kanjona se je začel približno v istem času kot nastanek Velikega kanjona v ameriški zvezni državi Arizona, z razpoko v skorji območja in posledično erozijo, ki jo je povzročila reka Grijalva, ki še danes teče skozenj. Kanjon Sumidero ima navpične stene, ki segajo do 1000 metrov, reka pa se na 13-kilometrski dolžini ozkega prehoda obrne do 90 stopinj.
Kanjon obdaja narodni park kanjona Sumidero, zvezno zaščiteno naravno območje Mehike, ki se razteza na 21.789 hektarjih v štirih občinah zvezne države Chiapas. Ta park upravlja Nacionalna komisija za zavarovana naravna območja (CONANP). Večina vegetacije v parku je nizko do srednje visok listopadni deževni gozd, z majhnimi območji mešanega borovo-hrastovega gozda in travnikov. Na severnem koncu kanjona je jez Chicoasén in njegovo zajezitveno jezero, eden od več na reki Grijalva, ki je pomemben za shranjevanje vode in proizvodnjo hidroelektrarne v regiji.
Kanjon in narodni park sta druga najpomembnejša turistična točka v Chiapasu, ki privabljata večinoma mehiške obiskovalce, ki si kanjon ogledajo iz čolnov, na katere se vkrcajo iz Chiapa de Corzo. Park meji na Tuxtla Gutiérrez, največje mesto v državi, ki je povzročilo težave zaradi človeškega poseganja in naselitve na parkovnih zemljiščih. Še pomembneje pa je, da so urbana območja in gozdarska industrija gorvodno od kanjona povzročila resne težave z onesnaženjem, saj se iz reke Grijalva vsako leto izvleče do 5000 ton trdnih odpadkov. Ti odpadki se zaradi ozkosti kanjona, zbliževanja vodnih tokov in prisotnosti jezu Chicoasén običajno kopičijo v kanjonu.
Opis Geologija Kanjon Sumidero je nastal zaradi razpok v zemeljski skorji in erozije, ki jo je povzročila reka Grijalva, ki še vedno teče skozenj. Proces njegovega nastajanja se je začel pred približno 35 milijoni let, zaradi česar je Sumidero sodoben z Velikim kanjonom na reki Kolorado. Grijalva je glavni vodni sistem na tem območju, ki se začne v Cuchumatanes v sosednji Gvatemali. Reka nato teče skozi Chiapas, vključno s 13 km dolgim kanjonom, od juga proti severu, nato do Tabasca, preden se izliva v reko Usumacinta. To porečje je eno od dveh najpomembnejših v Chiapasu in eno najpomembnejših v Mehiki s skupno dolžino reke približno 766 kilometrov, ki odvaja vodo s površine 7940 kvadratnih kilometrov s povprečnim pretokom približno štirideset milijonov kubičnih metrov.
Poleg Grijalve so v območju kanjona in okoli njega še drugi vodni tokovi, mnogi od njih so sezonski. To so potoki, od katerih nekateri tvorijo slapove na straneh kanjona in podzemni tokovi, ki so ustvarili jame in kraške formacije. Zadnja pomembna vodna tvorba na tem območju je umetno jezero jezu Chicoasén.
Sam kanjon je globok in ozek, zanj so značilne navpične stene. Ker vrzel ponekod spremeni smer za kar 90 stopinj, ločuje gorovje Meseta de las Animas na zahodu od gorovja Meseta de Ixtapa na vzhodu. Širina kanjona se giblje od 1 do 2 kilometra. Večina sten kanjona je visokih med 200 in 700 metri, na najvišji točki pa dosežejo 1000 metrov. Te stene razkrivajo dolg proces motenj v zemeljski skorji s plastmi apnenca iz zgornjega mezozoika, ki vsebujejo fosile morskih bitij. V obdobju mezokrete je prišlo do dviga oceanskega dna, ki je oblikovalo velik del gora na tem območju.
Pomembne značilnosti
Notranjost kanjona ima trideset brzic, pet slapov, tri plaže, dva sladkovodna vrelca in tri metre širok keson. V kanjonu živijo ogrožene vrste, kot sta srednjeameriška rečna želva in ameriški krokodil, ki ju je mogoče videti na rečnih bregovih. Stene kanjona vsebujejo številne majhne jame, skalne formacije in druge pomembne značilnosti. Najbolj znana jama na tem območju je Cueva de Colores ('Jama barv'). Ta jama je dobila ime po filtraciji magnezija, kalija in drugih mineralov, ki na stenah tvorijo barve, zlasti odtenke roza. V njej je slika Device Marije Guadalupske, običajno obdana s svežim cvetjem in gorečimi svečami, ki jih pustijo obiskovalci. Cueva de Silencio ('Jama tišine') je dobila ime zaradi pomanjkanja odmeva ali kakršne koli druge resonance v njeni notranjosti. V drugi majhni jami je stalaktit, imenovan Caballito de Mar ali 'Morski konjiček' po svoji obliki. Med različnimi sezonskimi slapovi je najbolj znan Árbol de Navidad ('Božično drevo'). Kraki Arbola so narejeni iz usedlin iz slapa, ki so bile prekrite z mahom. Med deževnim obdobjem, ko je slap aktiven, voda in svetloba spremenita barve krakov in naredita formacijo izstopajočo. Park je bil leta 2009 kandidat za eno od sedmih novih naravnih čudes sveta.
Podnebje Kljub biološki, ekološki in kulturni raznolikosti je bilo na območju parka opravljenih le malo študij. Zaradi tega primanjkuje informacij o vrstah, habitatih in pretoku vode. Prav tako je relativno malo informacij o tem, kako človeške dejavnosti vplivajo na park.
Ker je park v osrednji dolini Chiapas in meji na regijo severnih gora, se nadmorska višina giblje od približno 600 metrov nadmorske višine v občini Chiapa de Corzo do 1200 metrov nadmorske višine na razgledni točki El Roblar. Ta geografija ustvarja kanal za pretok zraka od severozahoda proti jugovzhodu, pa tudi tri glavna podnebja, ki temeljijo na Köppnovem sistemu, kot je bil spremenjen za Mehiko. To so vroče in suho (kjer je pretok zraka blokiran), polvroče in vlažno ter vroče in vlažno. Povprečna količina padavin v parku je približno 1000 mm v deževnem obdobju od maja do oktobra in 200 mm v sušnem obdobju od novembra do aprila. Povprečna letna temperatura je 26 °C. Zaradi razgibanega terena nastanejo tudi številne mikroklime.
Rastlinstvo
Večina vegetacije v parku, zlasti okoli kanjona, je gost tropski deževni gozd. Večina vrst, ki jih najdemo v parku, spada v družino Fabaceae z 59 vrstami in družino Asteraceae s 25 vrstami, kar odraža številčnost teh družin po vsej državi. Druge pomembne družine so Orchidaceae in Euphorbiaceae, vsaka z 22 vrstami, družino Convolvulaceae s 17 vrstami in Cactaceae z 11 vrstami. 122 vrst velja za dragocene okrasne rastline, od tega jih ima 46 zdravilno uporabo, 31 vrst pa je dragocenih za sečnjo. Te večinoma izvirajo iz območij deževnega gozda. Vegetacija deževnega gozda je večinoma listopadna in v sušnem obdobju odvrže liste. Vendar pa obstajajo trajni deževni gozdovi, gozdovi borovcev in hrastov, travišča (večinoma inducirana) in območja s sekundarno vegetacijo.
Tri glavne klasifikacije vegetacije so nizkovišinski deževni gozd, srednjevišinski deževni gozd (glede na velikost dreves), borovo-hrastov gozd in travniki. Srednje visok listopadni deževni gozd je večinoma na obeh straneh kanjona, na severu in vzhodu dela proti San Fernandu in v Cañada Muñiz na nadmorski višini med 150 in 1250 m. Največ ga najdemo na območjih z bazaltnimi ali granitnimi kamninami in kjer so apnenčaste usedline, skupno pa pokriva 11.382 hektarjev. Medtem ko številne rastline tukaj v sušnem obdobju odvržejo liste, jih nekatere ohranijo vse leto. Največja višina dreves se giblje med 25 in 30 metri. Gostota drevesne odeje na teh območjih je dovolj, da v poletnem deževnem obdobju zniža temperature na tleh zaradi največjega listja, ki se pojavi takrat. Drevesni pokrov sestavljajo naslednje vrste: kruhov oreh (Brosimum alicastrum), gvanakasta (Enterolobium cyclocarpum), Microdesmia arborea, jokotilo (Astronium graveolens), španska cedra (Cedrela odorata), bela kalifornijska cedra (Luehea candida), hormiguillo (Platymiscium dimorphandrum), chicozapota (Manilkara zapota), tempiska (Sideroxylon capiri) in različne vrste figovcev (Ficus spp.). Pod drevesnim pokrovom je precejšnja rastlinska raznolikost, vključno s palmami in aracejami. Veliko je tudi epifitov (zračnih rastlin), skupaj z orhidejami, bromelijevkami in kaktusi. Kaktusi so predvsem na navpičnih stenah kanjona in spadajo v družino Acanthocereus. V 1970-ih je površina dreves v dobrem stanju ohranjenosti znašala 3818 hektarjev oziroma 17,72 % celotne površine. Od leta 1988 do 1993 se je ta količina zmanjšala na 1107 hektarjev oziroma 5,35 %. Od leta 1990 do 2000 je bilo po ocenah poškodovanih osem odstotkov preostalih gozdov in 38 % deževnih gozdov. Številna območja v dobrem stanju so prekinjena z motenimi območji. Večina škode je posledica nezakonite sečnje in krčenja zemljišč za pašnike ali kmetijstvo. Srednje visok trajni deževni gozd (znan tudi kot zimzeleni oblačni gozd) obstaja le v majhnih razpršenih predelih, večinoma na straneh kanjona v stiku z reko Grijalva. Mnogi od teh predelov so manjši od enega hektarja, saj so na majhnih ravnih območjih na nadmorski višini med 1000 in 2500 m. Tla so bogata z nerazpadlimi rastlinskimi snovmi, ki zadržujejo vlago. Nizkolistnati deževni gozd je večinoma okoli razglednih točk La Ceiba in La Coyota v južnem in jugovzhodnem delu parka, nekaj pa tudi na vzhodu proti La Chacona Cañada. V parku zasedajo ozemlje 4404 hektarjev. Višina dreves sega od štiri do deset metrov, nekatera pa dosežejo tudi 15 metrov. Nedrevesne vrste niso tako pogoste in jih večinoma sestavljajo sukulente, kot so agave, opuncije, stenocereusi in cefalocereusi. Druge pomembne vrste vključujejo Alvaradoa amorphoides, Bursera simaruba, Ceiba aesculifolia, Bursera bipinnata, Bursera excelsa, Cochlospermum vitifolium, Haematoxylum brasiletto, Piscidia piscipula, Swietenia humilis, Acacia collinsii in Pseudobombax ellipticum.
Borovo-hrastovi gozdovi obstajajo na severozahodu parka na najvišjih nadmorskih višinah in pokrivajo približno 87 hektarjev. So del iste vrste gozda, kot ga najdemo v regiji Soyaló, na katero meji. Najdemo jih na nadmorski višini 1200 m in več na območjih, kjer letno pade približno 1500 mm padavin. Najpogostejša vrsta je hrast Quercus acutifolia (sin. Quercus conspersa), ki ga pogosto najdemo v mešanici z obema vrstama deževnega gozda, ki ju najdemo v parku. Pogoste so zračne rastline, pa tudi bromelije, orhideje in rastline iz skupin Maxillaria, Lycaste, Cattleya in Laelia.
Travišča niso naravno prisotna, temveč obstajajo zaradi človeških dejavnosti, kot sta kmetijstvo in živinoreja. Vidimo ga na severni in južni strani kanjona in je običajno povezan s sekundarno vegetacijo, kot so Tecoma stans, Gliricidia sepium, Plumeria rubra in Acacia collinsii, v parku pa zaseda 6539 hektarjev površine.
Divje živali
Skozi zgodovino območja, še posebej od dokončnega raziskovanja v 1960-ih, je raznolikost divjih živali na tem območju močno negativno vplivala človekova dejavnost v obliki naselij, kmetijstva in lova. Vendar pa se je od ustanovitve zveznega parka v 1980-ih raznolikost divjih živali povečala. Leta 1986 je zvezni Secretaría de Agricultura y Recursos Hidráulicos (SARH) poročal o skupno devetdesetih vrstah vretenčarjev, razdeljenih na štiri vrste rib, eno dvoživko, 14 plazilcev, 26 ptic in 40 sesalcev. Študija iz leta 2005 navaja 308 vrst, od tega štiri vrste rib, 15 dvoživk, 195 ptic in 53 sesalcev. Med tema dvema študijama je bilo opravljenih še več drugih študij, ki prav tako kažejo na rast števila vrst divjih živali v parku.