Piramida Lune je druga največja piramida v Teotihuacanu, takoj za Piramido Sonca, in stoji v današnjem San Martín de las Pirámides v Mehiki. Je v zahodnem delu starodavnega mesta Teotihuacan in posnema obrise gore Cerro Gordo, severno od najdišča. Cerro Gordo se je morda imenoval Tenan, kar v nahuatlščini pomeni mati ali zaščitni kamen. Piramida Lune pokriva strukturo, starejšo od Piramide Sonca, ki je obstajala pred letom 200 n. št.
Gradnja piramide med letoma 100 in 450 n. št. je dokončala dvostransko simetrijo tempeljskega kompleksa. Piramida stoji na koncu Avenije mrtvih, povezana s stopniščem, in je bila uporabljena kot oder za izvajanje obrednih žrtvovanj živali in ljudi. Bila je tudi pokopališče za žrtve. Ti pokopi so bili opravljeni z namenom, da bi upravičili dodajanje še ene piramidne plasti čez obstoječo. Smrt več vladarjev in hitre spremembe ideologij so med letoma 250 in 400 n. št. privedle do eksponentne širitve piramide Lune. Ploščad na vrhu piramide je bila uporabljena za izvajanje obredov v čast Veliki boginji Teotihuacána, boginji vode, plodnosti, zemlje in celo samega stvarjenja. Ta ploščad in skulptura, ki jo najdemo na dnu piramide, sta tako posvečeni Veliki boginji.
Nasproti oltarja Velike boginje je Lunin trg. Trg vsebuje osrednji oltar in originalno konstrukcijo z notranjimi pregradi, ki jo sestavljajo štiri pravokotna in diagonalna telesa, ki so tvorila tako imenovani Teotihuacanski križ.
Ozadje in zgodovina Med letoma 150 pr. n. št. in 500 n. št. je mezoameriška kultura zgradila cvetočo metropolo na planoti, veliki približno 22 km2. Etnična pripadnost prebivalcev Teotihuacana je predmet razprav, zato se ime Teotihuacan uporablja tako za civilizacijo kot za glavno mesto teh ljudi.Miller, Mary Ellen. 2012. Art of Mesoamerica: From Olmec to Aztec. London, UK: Thames & Hudson Australia Proprietary Limited. Teotihuacan je bil zelo vplivna civilizacija v Mezoameriki. V mestu je bil verski kompleks, ki je bil versko središče celotne Mezoamerike. Ljudje, ki so tam živeli, so zgradili mesto, ki je bilo ugodno za versko življenje in čaščenje, tako da so kozmologijo vključili v vse vidike urbanističnega načrta.
V začetni fazi Teotihuacana, imenovani Tzacualli (0–150 n. št.), so bili razviti domiselni gradbeni sistemi za postavitev monumentalnih temeljev piramid Lune in Sonca. Metropola Teotihuacan ima načrtno urbanizacijo z glavno osjo in ogromno palačo, obdano s 15 monumentalnimi piramidami. Azteki so pravili, da je na vrhu piramide stala ogromna kamnita figura, povezana z luno. Ta figura je bila odkrita (tehtala je 22 ton in je bila nekako dvignjena na vrh piramide) in predstavlja Veliko boginjo kot vodno božanstvo.Walker, Charles, 1980 Wonders of the Ancient World, pp. 150–3
Arheologi so od leta 1998 začeli izkopavati pod Lunino piramido. Predori, izkopani v strukturo, so razkrili, da je bila piramida deležna vsaj šestih prenov; vsak nov dodatek je bil večji in je prekrival prejšnjo strukturo.
Ko so arheologi prebirali plasti piramide, so odkrili artefakte, ki predstavljajo začetek časovnice zgodovine Teotihuacana. Leta 1999 je ekipa pod vodstvom Sabura Sugiyame, izrednega profesorja na Univerzi prefekture Aichi na Japonskem in dodatnega profesorja na Državni univerzi Arizona, in Rubena Cabrere z mehiškega Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino, našla grobnico, ki je bila očitno narejena za peto fazo gradnje. Vsebovala je štiri človeška okostja, živalske kosti, nakit, obsidianova rezila in široko paleto drugih darov. Arheologi so ocenili, da je bil pokop izveden med letoma 100 in 200 n. št.
Leta 1998 so odkrili še eno grobnico, posvečeno Veliki boginji. Datira v četrto fazo gradnje. Vsebovala je eno samo moško žrtveno žrtev, pa tudi volka, jaguarja, pumo, kačo, ptičja okostja in več kot 400 drugih relikvij, med katerimi so velike figurice iz zelenega kamna in obsidiana, ceremonialni noži in konice sulic.
Arhitektura Osnovna struktura Piramida je oblikovana podobno kot mnoge druge piramide v Mezoameriki. Zunanja plast piramide, ki je trenutno vidna, ima obliko talud-tablero. Ima 7 plasti stavb, zgrajenih druga na drugi. Visoka je 43 metrov. Njena osnova je 147 metrov v smeri od zahoda proti vzhodu in približno 130 metrov v smeri od severa proti jugu. Glede na ime in vsebino piramide obstaja hipoteza, da je bila tam simbolika lune morda povezana z vodo, deževno sezono, ženstvenostjo, plodnostjo in celo zemljo.
Postavitev Med mezoameriškimi kulturami je običajno, da se urbanistično načrtovanje mesta uporablja kot odmev njihovih kozmoloških in mitoloških prepričanj o redu vesolja. Postavitev te piramide se vpleta v pripoved Teotihuacána.
Piramida Lune je bila namerno postavljena na koncu Avenije mrtvih in ob vznožju Cerro Gordo. Ta osrednja lega precej jasno kaže na procesijsko naravo Poti mrtvih. To posnemanje naravnih struktur v človeških templjih je bilo opaženo skozi vso mezoameriško kulturo. Teoretično se domneva, da je odnos med goro, piramido in cesto podoben povezavi med cesto in vodnim podzemljem, medtem ko gora služi kot nekakšno sidro za zemljo. Pomembna v širšem načrtu mesta je tudi orientacija vseh stavb. Os sever-jug mesta poudarja kozmološke in astrološke ideologije mesta, saj je obstajala povezava med to orientacijo in ritualnim 260-dnevnim koledarjem. Os vzhod-zahod je bila posvetna struktura mesta, ki se je uporabljala zaradi simetrije. Piramido z Avenijo mrtvih povezuje javni trg, ki je ob vznožju piramide. Ta trg je veljal za ritualno/sveto mesto, medtem ko je bila piramida obravnavana kot struktura, zgrajena na njem.
Gradbene plasti Ta piramida ima 7 različnih plasti stavb, ki so bile zgrajene druga na drugi, da bi se sčasoma posodabljala verska moč stavbe. Stavba 1 je najstarejši spomenik v Teotihuacanu, iz približno leta 100 n. št. Struktura je bila kvadratna piramidalna ploščad s talud stranskimi fasadami, dolgimi približno 23,5 metra. Stavba 2 je bila manjša razširitev, ki je prekrila celotno prejšnjo strukturo, hkrati pa popravila njeno orientacijo, ki je bila nekoliko neporavnana z dejansko osjo vzhod-zahod kompleksa Lunine piramide. Stavba 2 je bila prav tako v slogu talud, katere vzhodno-zahodne stene so bile dolge približno 29,3 metra. Stavba 3 je prekrila prejšnjo gradnjo, vendar se ni veliko razširila. Stavba 4: je bila znatna razširitev, zaradi katere je širina stavbe v smeri vzhod-zahod znašala 89,2 metra, dolžina v smeri sever-jug pa 88,9 metra. Ta stavba je bila dokončana približno leta 250 n. št. Stavba 5 je bila nekoliko razširjena, glavni premik je bil arhitekturni slog stavbe. Velikost v smeri vzhod-zahod se ni spremenila, vendar se je severno-južna stena povečala na 104 metre. Uporabljen je bil slog talud-tablero tako na glavnem telesu kot na dodatni platformi adosada. Ta zasnova je še vedno uporabljala piramido kot oder za obrede in ne kot hišo za tempelj. Stavba 6 je zrasla na 144 metrov v smeri vzhod-zahod, medtem ko je sever-jug ostal enak. Ta stavba je bila zgrajena za pokopa 5 in 4 približno leta 350 n. št. Stavba 7 je zadnja struktura, ki je vidna še danes, vendar je bila zgrajena okoli leta 400 n. št. Izrazit premik v arhitekturnem slogu med prvimi tremi stavbami lahko kaže na ideološki premik.
Funkcija Obredno žrtvovanje Ta piramida je imela več verskih funkcij. Glavna funkcija piramide je bila javno obredno žrtvovanje. Arheologi so v temeljih piramide našli veliko število žrtvovanih posmrtnih ostankov. Med žrtvami so bile mačke, ptice roparice, kače, ljudje in druge. Te žrtve je mogoče skrbno katalogizirati in preučiti, če si ogledamo različne pokope v različnih plasteh stavb. Do sedaj so arheologi v 7 plasteh piramide našli skupno 5 pravokotnih kompleksov za daritve pokopov. Žrtve in nežive daritve so bile skrbno izbrane, da bi predstavljale velike ideje teotihuaške kozmologije (kot so avtoriteta, militarizem, žrtvovanje ljudi in živali, ženskost) in ne čaščenje enega samega vladarja ali božanstva.
Pokopi V sedmih plasteh, ki sestavljajo Lunino piramido, je pet grobnih kompleksov, označenih od dve do šest. Ugotovljeno je bilo, da so vsebovali žrtve in druge posmrtne ostanke, kot so figurice, predmeti iz obsidiana, pa tudi ostanke živali. Čeprav so piramidne strukture označene od najstarejše do najmlajše (od ena do sedem), so grobne strukture oštevilčene po vrstnem redu, kot so bile najdene (od dve do šest). Na primer, grob dva in šest sta povezana s časom četrte strukture, tri s peto strukturo, štiri in pet pa s šesto strukturo. Pomembno je omeniti, da v strukturah od ena do tri ni bilo povezanih pokopov. Pokopi se začnejo v povezavi s strukturo štiri. Zaradi tega Siguyama nakazuje na obsežne politične in militaristične spremembe v Teotihuacanu v obdobju, ko je bila zgrajena struktura štiri. To je posledica znatnega povečanja velikosti strukture štiri, pa tudi dodatka ritualnih pokopov, ki so povezani z dodajanjem novih struktur k Lunini piramidi.
Grob dva je bil zgrajen med gradnjo stavbe štiri in naj bi bil zgrajen okoli leta 250 n. št. Vseboval je truplo moškega, ki je bil obrnjen proti zahodu in je bil verjetno star približno 40–50 let. Struktura je vsebovala tudi del okcipitalne kosti druge osebe. Prvi posameznik je imel daritve, povezane z njim, kot so uhani, kroglice in obesek. To bi nakazovalo, da je bil relativno visokega statusa. V jami so bile tudi njihove druge daritve. Najprej je bilo več različnih figuric, ki so prikazovale človeka, rezila iz obsidiana in školjke. Daritve so bile razstavljene tako, da so imela figurice rezila iz obsidiana, usmerjena proti glavam. V bližini vsakega vogala grobne jame so bile postavljene tudi posode boga neviht. Nazadnje je bila še ena figurica iz zelenega kamna, ki je verjetno prikazovala žensko namesto moškega. To je pomembno, ker številne figurice niso bile jasno upodobljene po spolu ali pa so bile moškega spola. Strokovnjaki so predlagali, da bi ta ženska figurica lahko predstavljala boginjo, ki ji je bil namenjen obred. Poleg tega so bile daritve nečloveške, kot so pume, orli, sokoli, vrane, sove, klopotače in mehkužci. Najden posameznik in njegov položaj nakazujeta, da je bil verjetno zvezan, preden so ga vrgli v grobno luknjo. White in njegova ekipa sta izvedla študije o razmerjih kisik-izotop in stroncij-izotop v zobni sklenini in kosti, da bi določila možne lokacije izvora. Njihovo delo je pokazalo, da celotno okostje verjetno ni bilo prvotno iz Teotihuacána, kar bi lahko nakazovalo, da je bil žrtvena žrtev vojne.
Tretji pokop je povezan s peto strukturo in datira približno v leto 300 n. št. V tej komori so skupno štirje ljudje, vsi moški. Prvi posameznik naj bi bil star približno 20–24 let, drugi 18–20, tretji 40–44, četrti 13–15, vsi pa so bili verjetno tujci iz Teotihuacana. Obstajajo znaki, da so bili posamezniki v jami zvezani, kar ponovno nakazuje, da so bili morebiti ujetniki. V povezavi s tretjim pokopom so bila najdena tudi druga vlakna, ki lahko kažejo, da je nekoč obstajala preproga. V mnogih mezoameriških družbah so v tistem času odkrili preproge, ki so predstavljale politično oblast. Poleg tega so bile najdene figure iz zelenega kamna, kroglice, školjke in rezila. Najdeni so bili tudi uhani in kroglice, ki so nakazovali, da so bili vsaj trije posamezniki visokega statusa. Skupno je bilo najdenih tudi 18 odsekanih glav volkov, pum, jaguarja in sokola.
Četrti pokop je bil narejen v povezavi s šesto zgradbo in datira v obdobje okoli 350–400 n. št. Jama je vsebovala sedemnajst človeških glav, ki so bile, kolikor je bilo mogoče ugotoviti, moških srednjih let. Poleg tega četrti pokop ni vseboval nobenih daritev ali materialnih ostankov, razen vlaken iz materiala, ki je bil uporabljen za zapiranje ust žrtvam. White je predlagal, da je postavitev lobanj morda povezana s tem, od koder so bile prvotno. Zaradi nasilne narave žrtvovanja žrtev in pomanjkanja pogrebnih daril se domneva, da so bili posamezniki relativno nizkega statusa.