Mestni kino Ptuj Osnovni podatki Otvoritev: 3. marec 1897 Naslov: Cvetkov trg 1, Ptuj Velika dvorana: 163 sedežev Mala dvorana: 30 sedežev Rekord. obisk (1960): 243.600 gledalcev Večje prenove: 1912, 1939, 1989, 2025 Ostale prenove: 1956, 1957, 1961, 1965
Mestni kino Ptuj je svoja vrata z prvo kinoprojekcijo odprl že leta 1897, kar je le štirinajst mesecev po tem ko sta Brata Lumière v pariški kavarni Salon Indien du Grand Café predvajala prvo komercialno (z prodanimi vstopnicami) projekcijo na svetu in je celo nastarejši še delujoči kino na svetu.
Kot institucija velja za najstarejši neprekinjeno delujoči kino na svetu, a ne na isti lokaciji, saj se je vse do 2. svetovne vojne večkrat selila (današnji kino, Dominikanski trg, Mestno gledališče Ptuj, Gostilna Slon v Vošnjakovi ulici in takratna gostilna na Prešernovi ulici 3), preden se je oktobra 1939 dokončno vrnila na današnjo stalno lokacijo na Cvetkovem trgu. Res pa Ptuj ni gostil prve kino predstave v Sloveniji; saj sta jo že leta 1896 gostila Ljubljana (v prostorih kasnejšega Kino Komuna) in oktobra istega leta še Maribor (v pivnici Götz oz. današnji Dvorani Union) in Celje, a slednje ne obstajajo več.
Ptujski mestni kino ima trenutno dve dvorani; večja ima kapaciteto 163 sedežev (v preteklosti tudi že 362, 377, 391 in največ kar 410 sedežev), manjša dvorana pa ima na volje le 30 sedežev.
Velika dvorana je čez leta večkrat spremenila ime; Kazina (1897–1900), Nemški društveni dom (1900–39), Kino-Royal (1939–45), Titov dom (1945–46) in od leta 1946 se uradno imenuje Mestni kino Ptuj.
Medtem ko je ptujski kino v obdobju med obema vojnama (1914–39) gostoval na drugih lokacijah, pa je trenutno aktivna kinodvorana doživela štiri večje prenove in sicer v letih 1912, 1939, 1989 in 2025.
Za razliko od modernih multipleksov še vedno ohranja bolj klasično podobo kinematografov.
Statistika Poimenovanja skozi čas Leto Cvetkov trg 11897Kazina1900Nemški društveni dom1939Kino-Royal1945Titov dom1946Mestni kino Ptuj
Delovanje kina skozi čas Lokacija Obdobje Današnji mestni kino (Cvetkov trg 1) 1897–19081908–19111913–19141939–danes Dominikanski trg (lastni pavilijon)1908 (april–maj) Mestno gledališče Ptuj (Slovenski trg 1) 1911–131914–161918–39 Gostilna Slon (Vošnjakova ulica) 1911–13 Takratna gostilna (Prešernova 3) 1917–18
Obisk ptujskega kina thumb|240px|Mestni kino Ptuj (1961) 1946 1950 1951 1952 1953 1954 1957 1958 1959 1960 99,083 149,403 137,450 130,547 152,033 171,039 189,610 209,284 226,985 243,600 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 239,886 239,684 242,269 223,308 227,983 197,473 195,974 175,442 153,219 143,529 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 135,004 127,328 130,115 151,178 143,986 139,069 161,884 150,108 157,116 148,071 1981 1982 1992 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 150,513 154,779 23,000 23,000 20,000 21,000 15,500 19,000 22,500 18,000 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 15,000 13,000 5,500 8,000 6,500 7,250 9,500 11,000 13,750 14,500 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 13,400 14,600 15,500 18,000 19,100 23,000 25,064 7,547 8,856 18,838 2023 2024 2025 21,529 21,562 23,517
Zgodovina
1897: Otvoritev v dvorani Kazina 3. marca 1897, je kot je poročal takratni lokalni časopis Pettauer Zeitung, v dvorani Kazina, to je na isti lokaciji in v isti zgradbi kot deluje kino še danes (Cvetkov trg 1, Ptuj), luč sveta ugledala prva kino projekcija na Ptuju, zelo hitro glede na zgodovino svetovne kinematografije. In prvi posamezni filmski prizori, ki so švignili mimo oči, so za Ptujčane zagotovo pomenili enkraten doživljaj, ki je hkrati pomenil zavedanje, kako v koraku s časom so pravzaprav tudi na Ptuju. Prvi filmi, ki so si jih lahko ogledali so bili od bratov Lumière (Pralnica, Plavalna šola in Prihod vlaka na postajo). Edini razpoložljivi zapis o prvi predstavi je iz časnika Pettauer Zeitung, kjer hvalijo »čudoviti aparat, ki zvesto odseva življenje« in vabijo Ptujčane k predstavam.
1899: Potujoči kinematografi 27. maja 1899, je lastnik potujočega kinematografa Johann Bläser, iz nemškega mesta Worms ob Renu, zaprosil Mestno občino Ptuj. In za postavitev kinematografa mu je občina zaračunala po 2 goldinarja na dan. Posebnost je bila njegova aparatura »Edisonov kinematograf«, saj je imelo podjetje s seboj lastno električno svetilno napravo. Kakovost predvajanja se je s tem izboljšala. Naslednjih nekaj let so tako na Ptuju gostovali različni potujoči kinematografi, edini pogoj za njihovo postavitev je bilo dovoljenje občine vsakokratnemu lastniku potujočega kinematografa.
1900: Nemški društveni dom 8. junija 1900, je zgradbo današnjega kina, ki je od takrat precej spremenila svojo podobo, od Frančiške (vdove po makolskem gostilničarju Janezu Georgu), odkupilo ptujsko društvo Deutsches Vereinshaus (nemški društveni dom). To zgradbo je nemško društvo leta 1912 temeljito prenovilo. V naslednjih letih pa je bila še nekajkrat dozidana. Leta 1930 so na njeni desni strani postavili stopnice in v njen sklop vključili še zadaj stoječo hišico, enkrat v naslednjih letih po tem pa je desno od stopnic nastal še en prizidek. 1908: Kratko na Dominikanskem trgu in redni kino 19. aprila 1908 je časopis Pettauer Anzeiger v razkošnem oglasu najavil krasen velikonočni program z največjimi novostmi, ki ga je gostil Hans Eckl iz avstrijske Radgone z svojim potujočim kinematografom »The Imperial Bio Theatre Electrique«. Postavil je lasten pavilijon z svojo električno napeljavo. A po treh do štirih tednih gostovanja je bilo vsega konec saj je ogenj na napeljavi povzročil požar in zanetil ter uničil filmsko platno v pavilijonu.
Izredno zanimanje in obisk v gostujočih kinematografih sta poleti 1908 spodbudila ptujskega podjetnika Alojza Breclja, da pridobi dovoljenje občine za postavitev rednega kina na Ptuju in ga skupaj z dovoljenje za obrt kinematografije tudi dobil. Plačevati je moral najemnino za vsako kinopredstavo, kar je bilo za občino tudi lep in stalen dohodek. Kinematograf je Brecelj je odprl jeseni 1908 v Nemškem društvenem domu, v veliki kazinski dvorani.
1911–13: Kino predstave v Gostilni Slon in v gledališču Ko je novembra 1911 med predstavo prišlo do nesreče zaradi uhajanja plin, so okrivili lastnika kinematografa Alojza Breclja in mu odvzeli dovoljenje za redne predstave, ter posledično Nemškemu društvenemu domu. Zato so vse do avgusta 1913 predstave potekale v Gostilni Slon (Vošnjakova ulica), ki je imela na novo zgrajeno obokano gostinsko dvorano, ognjevarno in z dvema izhodoma na prosto in večinoma Mestnem gledališču Ptuj.
1913–14: Redni kino na kratko nazaj v Nemški društveni dom Z naraščanjem števila filmov so se spremenile tudi prostorske zahteve. Potrebne so bile prostorne dvorane, ki bi sprejele veliko število gledalcev, zato je Državno namestništvo v Gradcu (8.8.2013) podelilo Mestni občini Ptuj licenco za ponovno delovanje kinematografa v Nemškem društvenem domu. Dvorana je imela 187 sedžev; prvi in drugi prostor 132 sedežev (dvakrat po 6 vrst z 11 sedeži), tretji prostor 55 sedežev (dvakrat 5 vrst z 11 sedeži).
1914–16: Kino se spet seli v Mestno gledališče Ptuj Kino predstave v Nemškem društvenem domu pa niso trajale dolgo (celo manj kot leto dni), saj se je leta 1914 občina z Alojzem Brecljem dogovorila za najem kinmetografa v mestnem gledališču. Kinematograf je razen krajših prekinitev deloval nemoteno, saj so ga obiskovali tudi med 1. svetovno vojno. Se je pa zapletlo pri kinopodjetniku, saj je bil Alojz Brecelj vpoklican v vojsko in Ptuj je ostal brez kinopodjetnika.
Brecelj se je leta 1916 vrnil na Ptuj, ponovno zaprosil mestni svet za vodenje kinematografa, a so ga zavrnili z izgovorom, da ne bo mogel imeti takega programa kot gospod Swoboda z Dunaja, ki si je verjetno v vojnem času lažje nabavljal novejše filme.
1917–18: Brecelj dobil koncesijo na Prešernovi 3 Leta 1917 in še za leto 1918 so Alojzu Breclju (po lanski zavrnitvi), vendarle podelili koncesijo za kino predstave, tokrat v gostilni na Prešernovi 3.
1919: Za dvajset let se je kino preselil v gledališče Leta 1919, po koncu prve svetovne vojne, je Ptuj v mestnem gledališču spet dobil stalni kino. Predstave so prirejali vsak dan zvečer, ob nedeljah pa tudi popoldan. Predvajali so češke, poljske in ameriške filme. Filmi so bili nemi, spremljala jih je ptujska godba ali spremljava na klavirju. V času, ko je po vsej državi prevladal slovenski jezik, so se ljudje večkrat pritoževali nad nemškimi napisi v filmih.
Leta 1921 je takrantni upravnik kina pojasnil, da tako kot po drugih mestih (Maribor, Celje) že dobijo filme z nemškimi podnapisi in da jih je zelo težko odstranit in da publika zelo slabo razume tudi hrvaške podnapise. Hkrati je poudaril, da je takrat v kino hodilo tudi veliko nemškega življa, ki ni razumel niti slovensko. Ter obljubil slovenske podnapise, kakor hitro jih bodo dobili. Kmalu po tem so kino v gledališču zaprli zaradi pomanjkanja premoga za razsvetljavo in ogrevanje. Po malo več kot enem letu se je kino ponovno odprl in nadaljeval s filmskimi predstavami, ki jih je bilo celo več kot prej.
Poleg vsakodnevnih predstav, ki jih je bilo tudi po več na dan, sta bili ob petkih dve predstavi, ob nedeljah pa tri. Spet se je pri kinopredstavi zgodila nesreča in je zagorelo, tokrat že drugič na Ptuju. Požar so hitro pogasili in ni bilo večje škode, ljudje pa so mirno zapustili dvorano.
Leta 1927 je lastnik kina v gledališču postala mestna občina, najemnik je bilo Dramatično društvo Ptuj, upravnik pa je bil Jurij Guštin iz Maribora, ki je imel koncesijo za predvajanje filmov na Ptuju, a ker ni upošteval občinskih pogojev so ga kmalu zamenjali. Kino se je znašel v krizi.
Leta 1930, so pri načrtovani obnovi Nemškega društvenega doma imeli v mislih, da bi bila v njem nekoč spet kinodvorana, zato so se julija tega leta pri želeni obnovi odra obrnili na nekdanjega kino upravnika na Ptuju, Jurij Guština. A do obnove odra pa žal ni prišlo, prav tako ni uspelo društvu pridobiti interesentov za postavitev zvočnega kina v dvorani, potem ko je naslednje leto potekla koncesija za kino v gledališču.
V naslednjih letih so sledila številna, a žal neuspešna dogovarjanja društva s kinooperaterji glede najema nemške društvene dvorane in prostorov za potrebe kina (Kreuz iz Ormoža, Dragar iz Litije, Guštin iz Maribora, Jurij Pihler, Radolič iz Maribora).
Leta 1931 je gledališču potekla koncesija za kino filmov in se po dobrem letu nedelovanju (drugič v zgodovini ptujskega kina) spet odprlo.
1933: Prvi zvočni film na Ptuju V začetku 1933, je kino je ptujski Sokol (osrednja športna in politična organizacija med levo usmerjenimi Slovenci na Ptuju) po letu dni pavze ponovno, spet v mestnem gledališču, ki je pod pod upravo Dramatičnega društva za Ptuj pomenil veliko pridobitev. In to z veliko noviteto, zvočnim filmom. Prostori gledališča sicer niso ustrezali duhu takratnega časa, ta je bil potreben prenove. A se je zaradi zvoka bistveno povečala popularnost filma. Spremenila se je tudi filmska predstava, saj je bila vsa pozornost gledalca usmerjena na platno. Cene vstopnic so bile zaradi visokih nabavnih stroškov višje.
Ob nemških so si obiskovalci lahko ogledali še ameriške, angleške, češke in francoske filme. V tridesetih letih 20. stoletja so najbolj navduševali Greta Garbo, Marlene Dietrich, Hilda Hilderbrandt, Clark Gable, Mae West, Emil Jannings ter ostali, med njimi tudi slovenski filmski zvezdi, Ita Rina in drugi.
1939: Končna vrnitev na Cvetkov trg in preimenovanje v Kino-Royal