Penda je bil približno od leta 626 do 655 kralj anglosaškega kraljestva Mercija, * okoli 606,The Kentish Origin Myth. V: Nicholas Brooks: Anglo-Saxon Myths: State and Church, 400–1066. Hambledon & London 1998, ISBN 1-85285-154-6, str. 70–72. † 15. november 655 v bitki pri Winwaedu.
Pod njegovo vladavino je Mercija skozi več vojn postala pomembna lokalna sila v Heptarhiji.
Družina Penda je bil sin kralja Pibe (vl. 593–606/615) iz dinastije Iklingov. Njegova mati ni znana. Penda je bil verjetno večkrat poročen. V enem od zgodnjih zakonov je bil verjetno rojen Merevalh, podkralj Magonsetov. Drugi otroci, verjetno iz njegovega zakona s Kineviso,John Cannon, Anne Hargreaves: The Kings and Queens of Britain. 2. überarb. Auflage. Oxford University Press, 2009, ISBN 978-0-19-955922-0, str. 44–45 so bili sinovi Peda (655–656), Vulfher (658–674/675) in Etelred (674/675–704), ki so ga nasledili kot kralji Mercije.Simon Keynes: Penda. V: Lapidge et al. (ur.): The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. Wiley-Blackwell, Oxford u. a. 2001, ISBN 0-631-22492-0, str. 361–362 Njegova hči Kineburga je bila poročena z Elfritom (vl. 655–664), podkraljem Deire.Barbara Yorke: Kings and Kingdoms of early Anglo-Saxon England. Routledge, London/New York 2002, ISBN 0-415-16639-X, str. 82
Prek svoje neimenovane sestre, ki jo nekateri zgodovinarji enačijo s Seksburgo,Guida M. Jackson: Women Rulers Throughout the Ages: An Illustrated Guide. ABC-Clio, 1999, ISBN 1-57607-091-3, str. 357 je bil Penda v sorodu s Kenvalhom, kraljem Gewisseja. Druga sestra naj bi bila poročena s Kadvalonom ap Kadfanom, kraljem Gwynedda.Jane Williams: A History of Wales: Derived from Authentic Sources. Cambridge University Press, 2010, ISBN 978-1-108-02085-5, str. 104. vgl. Geoffrey von Monmouth: History of the Kings of Britain, str. 12, 14
Vladanje Nasledstvo Penda je bil prvi zgodovinsko dokumentiran kralj Mercije. Pravijo, da je bil naslednik kralja Kerla. Beda Častitljivi omenja nekega Keorla/Kearla kot prvega kralja Mercije,Beda Venerabilis: Historia ecclesiastica gentis Anglorum 2, 14. ki ga drugi ohranjeni genealoških seznami ne omenjajo.
Začetka Pendove vladavine ni mogoče natančno določiti. Po eni strani Anglosaška kronika beleži njegov prihod na prestol leta 626,Angelsächsische Chronik, s. a. 626 medtem ko Beda po drugi strani trdi, da je Penda prevzel oblast leta 633.Beda Venerabilis: Historia ecclesiastica gentis Anglorum 2,20 Historia Brittonum, katere avtorstvo se običajno pripisuje valižanskemu menihu Neniju iz 9. stoletja, kot leto njegovega prihoda na prestol navaja leto 642.Nennius, Historia Brittonum, c. 25. Nekateri zgodovinarji menijo, da je možno, da je do leta 642 v severni Merciji vladal Pendov brat Eova, medtem ko je na jugu vladal Penda.D. P. Kirby, The Earliest English Kings (1991, 2000), str. 76fNicholas Brooks: The Formation of the Mercian Kingdom. V S. Bassett, The Origins of Anglo-Saxon Kingdoms (1989), str. 166 Slednje bi pojasnilo, zakaj Historia Brittonum Pendi pripisuje le 10 let vladavine, Beda pa 22. Drugi zgodovinarji vidijo Eovo kot Pendovega sokralja.Barbara Yorke: Kings and Kingdoms of early Anglo-Saxon England. Routledge, London/New York 2002, ISBN 0-415-16639-X, str. 112.
Etelfrit Northumbrijski je okoli leta 615 v bitki pri Chesterju dosegel pomembno zmago nad valižanskimi kraljestvi in verjetno tudi nad Mercijo.Nicholas J. Higham: An English Empire: Bede, the Britons, and the Early Anglo-Saxon Kings. Manchester University Press, 1995, ISBN 0-7190-4424-3, str. 78 Etelfrit je morda okoli leta 616 končal Kerlovo vladavino in morda nekaj časa sam vladal Merciji in njenim odvisnim kraljestvom ali pa je postavil sebi podrejene podkralje.Nicholas J. Higham: An English Empire: Bede, the Britons, and the Early Anglo-Saxon Kings. Manchester University Press, 1995, ISBN 0-7190-4424-3, stt. 146–147 Kerlova smrt se običajno umešča v leto 626, Penda pa velja za njegovega neposrednega naslednika.John Cannon, Anne Hargreaves: The Kings and Queens of Britain. 2. überarb. Auflage. Oxford University Press, 2009, ISBN 978-0-19-955922-0, str. 44
Vojna proti Wessexu thumb|Mercija in sosednja kraljestva v Pendovem času Edino zanesljivo dejstvo je, da se je Penda v drugi četrtini 7. stoletja uveljavil kot vladar Mercije in začel širiti svojo oblast. Njegov glavni nasprotnik je bilo kraljestvo Northumbrija. Ali se je Penda pred tem, ko je postal kralj, na lastno pobudo vojskoval proti Wessexu, ni jasno,F.M. Stenton: Anglo-Saxon England. str. 45 to pa se je zagotovo dogajalo leta 628.D. P. Kirby: The Earliest English Kings. Routledge, London / New York 2000, ISBN 0-415-24211-8, str. 68 Vojna je dosegla višek v bitki pri Cirencesterju.=John Allen Giles. Angelsächsische Chronik.G. Bell and sons. London, 1914. str. 16 Mirovni sporazum, ki je bil kasneje sklenjen, je očitno predvideval poroko Kinegilovega sina Kenvalha s Pendovo sestro. Nadvlado nad regijo okoli Cirencesterja v kraljestvu Hwicce, kjer so bili naseljeni tako Angli kot Sasi, je prevzela tudi Mercija. Nastanek kraljestva Hwicce je bil verjetno posledica Pendove združitve anglofilskega severa s saksonskim jugom.Frank Merry Stenton: Anglo-Saxon England. 3. Auflage. Oxford University Press, 2001, ISBN 0-19-280139-2, str. 44–45 Zdi se, da je to bil eden od razlogov za kasnejšo širitev Wessexa proti jugu.Barbara Yorke. Cynegils Bitki pri Cirencesterju je zaznamovala začetek rivalstva med Wessexom in Mercijo, ki je trajalo do 9. stoletja.Barbara Yorke: Wessex in the early Middle Ages (Studies in the Early History of Britain). Continuum, 1995, ISBN 0-7185-1856-X, str. 57
Odnosi z Northumbrijo Bitka pri Hatfield Chaseu Leta 633 se je Penda povezal z valižanskim kraljem Kadvalonom ap Kadfanom iz Gwynedda in se uprl northumbrijskemu kralju Edvinu (vladal 616–633). Skupaj sta zbrala mogočno silo, ki ji je v bitki pri Hatfield Chaseu blizu Doncasterja 12. oktobra 633. uspelo uničiti northumbrijsko vojsko. Edvin in njegov sin Osfrit sta bila v boju ubita.Philip Holdsworth: Edwin, King of Northumbria. V: Lapidge et al. (Hrsg.): The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. Wiley-Blackwell, Oxford u. a. 2001, ISBN 0-631-22492-0, str. 163–164 Edvinov sin Edfrit se je bil prisiljen predati in ga je kasneje umoril Penda. Neposredna posledica poraza je bila ponovna delitev Northumbrije. Edvinov sorodnik Osrik (vladal 633–634) je uspel obdržati oblast v južni Deiri, severna Bernicija pa je pripadla Enfritu (vladal 633/634–634), ki se je vrnil iz izgnanstva.
Pendo je morda okoli leta 635 odstavil njegov brat Eova (vladal 635?–642), ki ga nekateri zgodovinarji imajo za marionetnega kralja Northumbrije.Nicholas Brooks: Anglo-Saxon Myths: State and Church, 400-1066, Hambledon & London, 1998, ISBN 1-85285-154-6, The Kentish Origin Myth, str. 73–74
Bitka pri Maserfieldu Pendov vpliv se je razširil na zahod v Wales.D. P. Kirby, The Earliest English Kings, str. 76 f. Leta 642 je northumbrijski kralj Osvald (vladal 634–642) napadel Pendo, ki je bil zaveznik britskega kralja Kindilana iz Powysa,Michelle Ziegler: The Politics of Exile in Early Northumbria. Memorial University of Newfoundland in bil 5. avgusta ubit v bitki pri Maserfieldu blizu valižanske meje.John Allen Giles: Angelsächsische Chronik. G. Bell and sons, London, 1914. str.17 Neposredna posledica poraza je bila ponovna delitev Northumbrije: severno Bernicijo je nasledil Osvaldov brat Osviu (vladal 642–670), medtem ko je v južni Deiri ponovno zavladal Osvin (vladal 642/643–651).Simon Keynes: Kings of the Northumbrians. In: Lapidge et al. (ur.): The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. Wiley-Blackwell, Oxford u. a. 2001, ISBN 0-631-22492-0, str. 502–505 Po zaspisih v Historia Brittonum in Annales Cambriae je v tej bitki padel tudi Pendov brat Eova.Nennius: Historia Brittonum, str. 65.Annales Cambriae, leto 644
Konec 640. let je Penda ponovno napadel Northumbrijo in neuspešno oblegal njeno prestolnico Bamburgh. V začetku 650. let se je Penda odpravil na še en pohod in plenil in požigal po Northumbriji.
Zavezništva in politika sklepanja zakonskih zvez Etelvald (vladal ok. 651 do ok. 655), ki je sprva vladal kot Osviujev podkralj v Deiri, je kmalu postal neodvisen, verjetno s Pendovo podporo.Barbara Yorke: Kings and Kingdoms of early Anglo-Saxon England. Routledge, London / New York 2002, ISBN 0-415-16639-X, str. 78 Rivalstvo med Osviujem in Pendo, ki sta si oba prizadevala za hegemonijo, se je okrepilo. Penda je poskušal svojo oblast uveljaviti z vojsko, medtem Osviu očitno ni bil naklonjen odprtemu konfliktu in je uporabil bolj prefinjen pristop.Nicholas J. Higham: The convert kings: power and religious affiliation in early Anglo-Saxon England. Manchester University Press, 1997, ISBN 0-7190-4828-1, str. 240 Svoje težave z Mercijo je poskušal rešiti s sklepanjem zakonskih zvez. Svojega sina Elfrita, bodočega podkralja v Deiri (vladal 655–664), je poročil s Pendovo hčerko Kineburgo.Beda Venerabilis: Historia ecclesiastica gentis Anglorum 3,21. Okoli leta 653 je svojo hčer Elfled poročil s Pedo, Pendovim sinom in kraljem Srednjih Anglov.Philip Holdsworth: Oswiu. V: Lapidge et al. (ur.): The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. Wiley-Blackwell, Oxford u. a. 2001, ISBN 0-631-22492-0, str. 349 Predpogoj za poroko je bila Pedova spreobrnitev v krščanstvo. Pedo in njegove spremljevalce je okoli leta 653 krstil škof Finan iz Lindisfarna v Ad Murumu vzhodno od Hexhama. Pedi so bili dodeljeni misijonarji Cedd, Adda, Betti in Diuma z nalogo, da spreobrnejo Srednje Angle v krščanstvo. Poganski Penda je toleriral misijonarska prizadevanja, ki so bila precej uspešna.
Južni sosedje Okoli leta 640Richard Hoggett: The Archaeology of the East Anglian Conversion (Anglo-Saxon Studies). Boydell & Brewer, 2010, ISBN 978-1-84383-595-0, str. 31–32 je Penda napadel Vzhodno Anglijo. Da bi spodbudili vojsko v bitki, ki je sledila, so Vzhodni Angli so iz samostana poklicali Sigeberta, ki je slovel kot pogumen vojskovodja in je nekaj let prej abdiciral. Pravijo, da se je Sigebert zaradi svoje zaobljube v bitko odpravil z odporom in oboržen samo s palico. Sigebert in Egrik (ok. 637–ok. 640) sta v bojih padla, vzhodnoangleška vojska pa je bila bodisi uničena bodisi pobegnila.Beda Venerabilis: Historia ecclesiastica gentis Anglorum 3,18. Vzhodna Anglija je poraz preživela in prešla pod oblast kraljice Ane (vladala ok. 640–654). Ana se je morala med svojo vladavino spopadati z ekspanzionističnimi ambicijami Pende Mercijskega.
Leta 645John Allen Giles. The Anglo-Saxon Chronicle. G. Bell and sons. London, 1914, str. 18 je Penda ponovno napadel Wessex, ker se je po besedah Bede Častitljivega Kenvalh Wesseški ločil od svoje žene, Pendove sestre. Kenvalh je pred Pendo pobegnil v Vzhodno Anglijo in tri leta živel z Ano, ki ga je spreobrnila v krščanstvo.Beda Venerabilis: Historia ecclesiastica gentis Anglorum 3,7 Leta 648 je Kenvalhu uspelo ponovno prevzeti oblast nad Wessexom, Penda pa se je zdaj znova obrnil proti Vzhodni Angliji in jo okoli leta 650 osvojil. Ana je morala pobegniti, a ji je kasneje uspelo ponovno prevzeti vzhodnoangleški prestol.Anna Foundation for Medieval Genealogy.