Malcolm IV. (srednjeveška gelščina Máel Coluim mac Eanric, škotska gelščina Maol Chaluim mac Eanraig), z vzdevkom Devičnik, je bil od leta leta 1153 do svoje smrti kralj Škotske, * 23. april-24. maj 1141, † 9. december 1165.

Bil je najstarejši sin Henrika, grofa Huntingdona in Northumbrije in Ade de Warenne. Njegovo rojstno ime Malcolm Canmore,Magnusson, str. 61 ki se danes povezuje z njegovim pradedom Malcolmom III. (Máel Coluim mac Donnchada), je nasledil svojega starega očeta Davida I. in z njim delil anglo-normanski okus.

Kasnejši kronisti so ga imenovali Malcolm Devičnik, kar morda napačno nakazuje njegovo šibkost ali poženščenost. Znan je bil po svoji verski vnemi in zanimanju za viteštvo in vojskovanje. Večji del svojega vladanja je bil slabega zdravja in je umrl neporočen v starosti štiriindvajsetih let.

Pristop na prestol thumb|left|250px|David I. z mladim Malcolmom IV., upodobljen v Kelsojski opatiji

Grof Henrik, sin in dedič škotskega kralja Davida I., je bil vsa 1140. leta slabega zdravja in 12. junija 1152 v Newcastlu ali Roxburghu nepričakovano umrl. Obe omenjeni mesti sta v tistih delih Northumbrije, ki sta jih on in njegov oče v času angleške šibkosti po smrti angleškega kralja Henrika I. priključila škotski kroni. Za razliko od angleškega kralja, ki je po smrti svojega edinega zakonitega sina v brodolomu Bele ladje ostal brez moških dedičev, škotski kralj David I. po smrti grofa Henrika ni imel pomanjkanja neposrednih dedičev. Grof Henrik je namreč za seboj pustil tri sinove, ki so nadaljevali očetovo rodovno linijo.Oram, David I, str. 200.

Malcolm, najstarejši od sinov grofa Henrika, je postal oče, ko je bil star komaj enajst let. Stari oče ga je kljub temu v spremstvu Donnchada, Mormaerja iz Fifeja in velike vojske poslal na potovanje po kraljestvu. Donnchad je bil imenovan za rektorja, kar je morda nakazovalo, da bo po Davidovi smrti prevzel regentstvo za Malcolma.Oram, David I, str. 201. Te priprave so se izkazale za pravočasne, saj je kralj David svojega sina preživel za manj kot eno leto in umrl 24. maja 1153 v Carlisleu. Malcolm je bil inavguriran za kralja 27. maja 1153 v Sconeu, star dvanajst let.Duncan, str. 71. Donnchad, ki je resnično postal regent za mladega Malcolma, je poskrbel, da je bila inavguracija izvedena še preden je bil pokojni kralj pokopan. To se morda zdi neprimerno, vendar je bil za naglico dober razlog, ker Malcolm ni bil brez tekmecev za kraljevski naslov. Donnchad sam je umrl leto kasneje, leta 1154.

Prvi protikandidat za prestol, Domnall mac Uilleim, je imel precejšnjo podporo v provinci Moray. Drugi kandidat je bil Máel Coluim mac Alaxandair, nezakonski sin Aleksandra I. (vladal 1107–1124), od okoli leta 1130 zaprt v Roxburghu, njegovi sinovi so bili leta 1153 svobodni možje. Pričakovati je bilo, da bodo izpodbijali Malcolmovo vladavino, in to so tudi storili.

Kot nov in mlad kralj se je Malcolm soočal tudi z grožnjami svojih sosedov. Med njimi so bili najpomembnejši Somerled, kralj Argylla, Fergus, lord Gallowaya, in Henrik II., kralj Anglije. Rognvald Kali Kolsson, grof Orkneyski, je bil takrat na romanju, njegova smrt leta 1158 pa je na oblast na Orkneyjskih otokih pripeljala mladega in ambicioznega Haralda Maddadssona, ki se je izkazal za še eno grožnjo za mladega Malcolma.

Prvi odkriti odpor proti Malcolmu se je zgodil novembra 1153 s strani družinskih tekmecev, sinov Máela Coluima mac Alaxandairja, s podporo Somerleda iz Argylla. Grožnja je kmalu izginila, saj je bil Somerled obremenjen z bolj perečimi skrbmi: vojno z Guðrøðrjem Óláfssonom, kraljem otokov, ki je trajala do leta 1156, in morebitnim konfliktom z Gillejem Crístom iz Menteitha zaradi Cowala.

Malcolm IV. in Herik II. thumb|250px|Grad Peveril v Derbyshireju, kjer se je Malcolm leta 1157 poklonil Henriku II. Angleškemu

Malcolm ni bil le škotski kralj, ampak je podedoval tudi grofijo Northumbrijo, ki sta jo njegov oče in stari oče osvojila med vojnami s kraljem Štefanom in cesarico Matildo. Malcolm je Northumbrijo podelil svojemu bratu Viljemu, Kumbrijo pa je obdržal zase. Kumbrija je bila, tako kot grofiji Northumbrija in Huntingdon ter kasneje Chester, fevd angleške krone. Malcolm je zaradi teh posesti dolgo odlašal s poklonom Henriku II., leta 1157 pa je to le storil na gradu Peveril v Derbyshireu in kasneje v Chesterju. Henrik II. Malcolmu ni dovolil obdržati Kumbrije, niti Viljemu obdržati Northumbrije. Namesto tega je Malcolmu podelil grofijo Huntingdon, za katero se mu je Malcolm poklonil.Duncan, str. 72; Barrow, str. 47; William of Newburgh v SAEC, str. 239.

Po drugem srečanju Malcolma in Henrika v Carlisleu leta 1158 "sta se kralja vrnila domov, ne da bi postala dobra prijatelja, in tako škotski kralj še ni bil povišan v viteza".Roger of Hoveden v SAEC, str. 240. Leta 1159 je Malcolm spremljal Henrika v Francijo, kjer je sodeloval pri obleganju Toulousa in bil končno povišan v viteza.Duncan, str. 72.

Malcolm se je leta 1160 vrnil iz Toulousa. Roger Hovedenski poroča, da se je v Perthu soočil z uporom in obleganjem šestih grofov, ki jih je vodil Ferchar, mormaer (grof) Strathearna.Gesta Annalia, III; SAEC, str. 241–242; Duncan, str. 72–73. Glede na to, da je bil na čelu upornikov grof Ferchar, se domneva, da med uporniki ni bilo Donnchada II,, grofa Fife.Duncan, str. 72–73. Vse kaže, da se je upor mirno končal. Domneva se, da je bil upor povezan z odpravo v Galloway, ki se je Malkolm verjetno ni želel udeležiti.Brooke, str. 91–95; McDonald, Outlaws, str. 89–91.

Nekaj pred julijem 1163, ko se je poklonil Henriku II., je Malcolm v Doncasterju hudo zbolel.SAEC, str. 242.

Po sklenitvi miru s Henrikom, zamenjavi Fergusa Gallowayskega z njegovimi sinovi in ponovni naselitvi Moraya, je od Malcolmovih sovražnikov do leta 1160 ostal le še Somerled, kralj Otokov in Argylla. Leta 1164 je Somerled povedel veliko vojsko otočanov in Ircev v napad na Glasgow in Renfrew, kjer je Valter Fitzalan ravno dokončal gradnjo novega gradu. Somerled in njegov sin Gillebrigte sta bila ubita v bitki z lokalnimi naborniki, ki jih je vodil glasgowski škof, verjetno Herbert Selkirški. Kronike tistega časa pripisujejo zmago posredovanju svetega Kentigerna.McDonald, Kingdom of the Isles, str. 61–67.

Poroka thumb|200px|Srebrni peni Malcolma IV.

Leta 1160 se je razmišljalo o Malcolmovi poroki s Konstanco Penthièvre. Konstancin brat Conan IV., vojvoda Bretanje, se je istega leta poročil z Malcolmovo sestro Margareto. Konstanca je poroko s škotskim kraljem zavrnila in upala, da se bo namesto z njim poročila s francoskim kraljem Ludvikom VII. Načrti se ji niso uresničili, ker se je Ludvik poročil z Adelo Šampanjsko.Roujoux, Prudence Guillaume. Histoire des rois et des ducs de Bretagne, Volume 2 (1828), str. 426–429.

Smrt in potomci Malcolm IV. je umrl 9. decembra 1165 v Jedburghu, star štiriindvajset let. Njegovo prezgodnjo smrt je morda pospešila Pagetova bolezen kosti, pri kateri kosti nenormalno rastejo, se povečajo in zmehčajo.Duncan, str. 74–75. Njegovi sodobniki so menili, da je imel lastnosti velikega kralja, kasnejši avtorji pa so bili v to manj prepričani.

Malcolm ni imel otrok. Na škotskem prestolu ga je nasledil Aleksander I., vnuk kralja Davida I..

Opomba

Sklici

Viri

Alan Orr Anderson; Scottish Annals from English Chroniclers A.D. 500–1286, D. Nutt, London, 1908. Anon.; A Medieval Chronicle of Scotland: The Chronicle of Melrose, ur. in pr. Joseph Stevenson. Reprinted Llanerch Press, Lampeter, 1991. Anon.; Orkneyinga Saga: The History of the Earls of Orkney, tr. Hermann Pálsson and Paul Edwards. Penguin, London, 1978. Barrell, A. D. M.; Medieval Scotland, Cambridge University Press, Cambridge, 2000. Geoffrey Barrow; The Kingdom of the Scots, Edinburgh University Press, Edinburgh, 2003. Brooke, Daphne; Wild Men and Holy Places: St Ninian, Whithorn and the Medieval Realm of Galloway, Canongate, Edinburgh, 1994. Duncan, A. A. M.; The Kingship of the Scots 842–1292: Succession and Independence, Edinburgh University Press, Edinburgh, 2002. John of Fordun; Chronicle of the Scottish Nation, ur. William Forbes Skene, pr. Felix J. H. Skene, 2 vols. Reprinted, Llanerch Press, Lampeter, 1993. McDonald, R. Andrew; The Kingdom of the Isles: Scotland's Western Seaboard, c. 1100–1336, Tuckwell Press, East Linton, 1997. McDonald, R. Andrew; Outlaws of Medieval Scotland: Challenges to the Canmore Kings, 1058–1266, Tuckwell Press, East Linton, 2003. Oram, Richard; David I: The King Who Made Scotland, Tempus, Stroud, 2004. Oram, Richard; The Canmores: Kings and Queens of the Scots 1040–1290, Tempus, Stroud, 2002.

Scott, W. W.; "Malcolm IV (1141–1165)", Oxford Dictionary of National Biography, Oxford University Press, 2004 accessed 27 May 2007

Kategorija:Rojeni leta 1141 Kategorija:Umrli leta 1165 Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Škotski kralji