Jezero Toba (, Toba Batak: ᯖᯀᯬ ᯖᯬᯅ; romanizirano: Tao Toba) je veliko naravno jezero v Severni Sumatri v Indoneziji, ki zaseda kaldero supervulkana Toba. Jezero je na sredini severnega dela otoka Sumatra, z nadmorsko višino približno 900 metrov, razteza pa se od do . Jezero je dolgo približno 100 kilometrov, široko 30 kilometrov in globoko do 505 metrov. Je največje jezero v Indoneziji in največje vulkansko jezero na svetu. Kaldera Toba je eden od dvajsetih geoparkov v Indoneziji, julija 2020 pa je bila priznana kot eden od UNESCO-vih globalnih geoparkov.

Jezero Toba je kraj supervulkanskega izbruha, ocenjenega na VEI 8, ki se je zgodil pred 69.000 do 77.000 leti, kar predstavlja dogodek, ki je spremenil podnebje. Nedavni napredek v metodah datiranja kaže na natančnejši datum izbruha pred 74.000 leti.Vogel, Gretchen, How ancient humans survived global 'volcanic winter' from massive eruption, Science, 12 March 2018 Gre za največji znani eksplozivni izbruh na Zemlji v zadnjih 25 milijonih let. Po teoriji katastrofe Toba je imel izbruh globalne posledice za človeško populacijo, saj je ubil večino ljudi, ki so takrat živeli, in naj bi ustvaril ozko grlo prebivalstva v osrednji vzhodni Afriki in Indiji, kar vpliva na genetsko sestavo svetovne človeške populacije do danes. Nedavna študija je podvomila v to teorijo in ni našla dokazov o bistvenih spremembah svetovnega prebivalstva.

Prav tako je bilo predlagano, da je izbruh kaldere Toba povzročil vulkansko zimo s svetovnim znižanjem temperature med 3 in 5 °C in do 15 °C na višjih zemljepisnih širinah. Dodatne študije v Malavijskem jezeru v vzhodni Afriki kažejo, da so se zaradi izbruhov kaldere Toba odložile znatne količine pepela, tudi na tako veliki razdalji, vendar malo znakov pomembnega podnebnega vpliva v vzhodni Afriki.

Geologija

Kaldera Toba v Severni Sumatri obsega štiri prekrivajoče se vulkanske kraterje, ki mejijo na sumatransko 'vulkansko fronto'. S 100 x 30 kilometri je največja kvartarna kaldera na svetu ter četrta in najmlajša kaldera. Seka tri starejše kaldere. Med enim največjih eksplozivnih vulkanskih izbruhov v novejši geološki zgodovini se je sprostilo približno 2800 km3 piroklastičnega materiala, enakovrednega gosti kamnini, znanega kot najmlajši tuf Toba. Po tem izbruhu se je znotraj nove kaldere oblikovala ponovno vzdignjena kupola, ki je združila dve polkupoli, ločeni z vzdolžnim grabnom.

V jezeru so vidni vsaj štirje stožci, štirje stratovulkani in trije kraterji. Stožec Tandukbenua na severozahodnem robu kaldere ima le redko vegetacijo, kar kaže na mladost, nekaj sto let. Tudi vulkan Pusubukit (Hill Center) (1971 m nadmorske višine) na južnem robu kaldere je solfatarno aktiven.

Zdi se, da je magmatski rezervoar supervulkana Toba sestavljen iz plasti zloženih magmatskih pragov, ki se raztezajo vsaj 7–30 kilometrov pod otokom Samosir, v središču jezera, in merijo 10–20 kilometrov v premeru, s plitvo magmatsko komoro, ki je na vrhu magmatskih pragov. Ta struktura je bila opisana kot 'magmatske palačinke' in podobne strukture naj bi potencialno obstajale tudi v supervulkanu Taupō in kalderi Long Valley. 'Magmatske palačinke' so odkrili s študijo, ki je vključevala seizmični hrup v okolju, in domneva se, da so gonilna sila preteklih superizbruhov supervulkana Toba.

Velik izbruh

Izbruh Tobe (dogodek Toba) se je zgodil na območju, ki je danes jezero Toba, pred približno 73.700 ± 300 leti. Bil je zadnji v seriji vsaj štirih izbruhov, ki so na tej lokaciji oblikovali kaldero, prej znana kaldera pa se je oblikovala pred približno 1,2 milijona let. Ta zadnji izbruh je imel ocenjeni VEI 8, zaradi česar je bil največji znani eksplozivni vulkanski izbruh v kvartarju.

Bill Rose in Craig Chesner z Michiganske tehnološke univerze sta ocenila, da je bila skupna količina materiala, sproščenega med izbruhom, vsaj 2800 km3 – približno 2000 km3 ignimbrita, ki je tekel po tleh, in približno 800 km3, ki je padel kot pepel večinoma proti zahodu. Vendar pa je Toba, ko je na voljo več izdankov, verjetno izbruhnila 3200 km3 ignimbrita in ko-ignimbrita. Piroklastični tokovi izbruha so uničili območje najmanj 20.000 km2, z nanosi pepela debelimi do 600 m ob glavnem izbruhu. Izbruh je bil dovolj velik, da je po vsej Južni Aziji odložil plast pepela, debelo približno 15 cm; na enem mestu v osrednji Indiji je plast pepela Tobe danes debela do 6 m, deli Malezije pa so bili prekriti z 9 m pepela., noted by Weber.

Posledični udor je oblikoval kaldero, ki se je napolnila z vodo in ustvarila jezero Toba. Otok v središču jezera tvori ponovno nastajajoča kupola.

Natančno leto izbruha ni znano, vendar vzorec odlaganja pepela kaže, da se je zgodil med severnim poletjem, saj je le poletni monsun lahko odložil pepel Tobe v Južnokitajskem morju. Izbruh je trajal morda dva tedna, vulkanska zima, ki je sledila, pa je povzročila znižanje povprečnih svetovnih temperatur za 3,0 do 3,5 °C za več let. Ledena jedra iz Grenlandije beležijo impulz močno zmanjšanih ravni vezave organskega ogljika. Zelo malo rastlin ali živali v jugovzhodni Aziji bi preživelo in možno je, da je izbruh povzročil izumrtje celotnega planeta. Vendar sta o globalnem ohlajanju razpravljala Rampino in Self. Njun sklep je, da se je ohlajanje začelo že pred izbruhom Tobe. Ta sklep sta podprla Lane in Zielinski, ki sta preučevala jezersko jedro iz Afrike in GISP2. Sklenila sta, da po izbruhu Tobe ni bilo vulkanske zime in da visoke količine H2SO4 ne povzročajo dolgoročnih učinkov. Poleg tega so zaradi nizke topnosti žvepla v magmi emisije hlapnih snovi in ​​podnebni vplivi verjetno omejeni.

Dokazi iz študij mitohondrijske DNK kažejo, da so ljudje v tem času morda prestali genetsko ozko grlo, ki je zmanjšalo genetsko raznolikost pod pričakovano raven glede na starost vrste. Glede na teorijo katastrofe Toba, ki jo je leta 1998 predlagal Stanley H. Ambrose z Univerze v Illinoisu v Urbana-Champaignu, so učinki izbruha Tobe morda zmanjšali velikost človeških populacij na le nekaj deset tisoč posameznikov. Vendar ta hipoteza ni splošno sprejeta, ker podobnih učinkov na druge živalske vrste niso opazili, paleoantropologija pa kaže, da ni bilo ozkega grla populacije. Genetsko ozko grlo je zdaj prepoznano kot učinek ustanovitelja zunaj Afrike in ne kot dejansko zmanjšanje populacije.

Novejša aktivnost Od velikega izbruha pred približno 70.000 leti so se v Tobi zgodili tudi izbruhi manjšega obsega. Majhen stožec Pusukbukita se je oblikoval na jugozahodnem robu kaldere in lavnih kupol. Najnovejši izbruh se je morda zgodil v Tandukbenui na severozahodnem robu kaldere, kar nakazuje pomanjkanje vegetacije, ki bi lahko bila posledica izbruha v zadnjih nekaj sto letih.

Nekateri deli kaldere so pokazali dvig zaradi delnega polnjenja magmatske komore, na primer, kar je otok Samosir in polotok Uluan dvignilo nad površino jezera. Jezerski sedimenti na otoku Samosir kažejo, da se je od katastrofalnega izbruha dvignil za vsaj 450 m. Takšni dvigi so pogosti v zelo velikih kalderah, očitno zaradi pritiska magme pod zemljo. Toba je verjetno največja ponovno vzhajajoča kaldera na Zemlji. V bližini vulkana so se nedavno zgodili veliki potresi, zlasti leta 1987 ob južni obali jezera na globini 11 km. Takšni potresi so bili zabeleženi tudi v letih 1892, 1916 in 1920–1922.

Leta 2016 je študija pokazala, da ima supervulkan Toba magmatsko komoro, ki vsebuje 50.000 kubičnih kilometrov eruptivne magme, približno 30–50 kilometrov pod zemljo. Zaradi tega je magmatska komora supervulkana več kot štirikrat večja od prostornine jezera Superior v Severni Ameriki in tudi večja od magmatske komore pod Yellowstonom.

Jezero Toba leži v bližini Velikega sumatranskega preloma, ki poteka vzdolž središča Sumatre v območju prelomne cone. Vulkana na Sumatri in Javi sta del Sundskega loka, ki je posledica severovzhodnega premikanja Indo-avstralske plošče, ki se premika pod vzhodno premikajočo se Evrazijsko ploščo. Subdukcijsko območje na tem območju je zelo aktivno: morsko dno blizu zahodne obale Sumatre je od leta 1995 prizadelo več večjih potresov, vključno s potresom v Indijskem oceanu z magnitudo 9,1 leta 2004 in potresom Nias-Simeulue z magnitudo 8,7 leta 2005, katerih epicentra sta bila približno 300 km od Tobe.

Ljudje

Večina ljudi, ki živijo okoli jezera Toba, so etnično Bataki. Tradicionalne bataške hiše so znane po svojih značilnih strehah (ki se na obeh koncih ukrivijo navzgor, kot trup čolna) in barvitem dekorju.

Promet

Parapat je na robu jezera, ki je tranzitna točka za potovanje med jezerom in otokom Samosir. Medan je od mesta oddaljen približno 173 km po cesti in je s Pematang Siantarjem povezan s 48 km dolgo cesto preko Transsumatranske ceste. Mednarodno letališče Sisingamangaraja XII je od Parapata oddaljeno približno 76 km.

Rastlinstvo in živalstvo Rastlinstvo jezera vključuje različne vrste fitoplanktona, nadzemne makrofite, plavajoče makrofite in potopljene makrofite, okoliško podeželje pa je deževni gozd, vključno z območji sumatranskih tropskih borovih gozdov na višjih pobočjih gora.

Živalstvo vključuje več vrst zooplanktona in bentoških živali. Ker je jezero oligotrofno (revno s hranili), je avtohtona ribja favna relativno redka, edina endemita pa sta Rasbora tobana (strogo gledano skoraj endemična, saj jo najdemo tudi v nekaterih pritokih, ki se izlivajo v jezero) in Neolissochilus thienemanni, lokalno znana kot riba Batak. Slednjo vrsto ogrožajo krčenje gozdov (ki povzroča zamuljevanje), onesnaževanje, spremembe gladine vode in številne vrste rib, ki so bile vnesene v jezero. Druge domorodne ribe so vrste, kot so Aplocheilus panchax, Nemacheilus pfeifferae, Homaloptera gymnogaster, Channa gachua, Channa striata, Clarias batrachus, Barbonymus gonionotus, Barbonymus schwanenfeldii, Danio albolineatus, Osteochilus vittatus, Puntius binotatus, Rasbora jacobsoni, Tor tambra, Betta imbellis, Betta taeniata in Monopterus albus.FishBase (2012). Species in Toba. Accessed 25 January 2012 Med številnimi vnesenimi vrstami so Anabas testudineus, Oreochromis mossambicus, Oreochromis niloticus, Ctenopharyngodon idella, Cyprinus carpio, Osphronemus goramy, Trichogaster pectoralis, Trichopodus trichopterus, Poecilia reticulata in Xiphophorus hellerii.

Potop ladje MV Sinar Bangun 18. junija 2018 je bilo jezero Toba prizorišče nesreče trajekta, v kateri se je utopilo več kot 160 ljudi. MV Sinar Bangun je bilo nepravilno delujoče plovilo na jezeru, ki se je prevrnilo s številnimi potniki na krovu. V incidentu je umrlo 167 ljudi, številni drugi pa so bili poškodovani. Predhodna poročila so pokazala, da je plovilo delovalo nepravilno. Ugotovljeno je bilo, da sta glavna razloga za nesrečo neupoštevanje preobremenitve plovila in delovanje v težkih vremenskih razmerah.

V popularni kulturi Izvor jezera Toba je ljudska zgodba o jezeru, v katerem je nekoč živel ribič, ki je ujel zlato ribico. Otok Samosir naj bi bil sin zlate ribice.

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Toba, Sumatra, Indonesia – Volcano.oregonstate.edu Accessed 11 December 2005 Stanley H. Ambrose, Volcanic Winter, and Differentiation of Modern Humans Accessed 11 December 2005 Joel Achenbach, Who Knew, National Geographic Accessed 11 December 2005 (Lake Toba Ecosystem Management Plan) From laketoba.org Magma 'Pancakes' May Have Fueled Toba Supervolcano

Kategorija:Jezera v Indoneziji Kategorija:Vulkanski kraterji Kategorija:Sumatra Kategorija:Geoparki Indonezije Kategorija:Ognjeniki v Indoneziji