Čarovniški procesi v Ribnici

Ribniški čarovniški procesi se nanašajo na sojenja osumljenkam čarovništva v letih 1700–1701. Širše spadajo procesi v območje takratne dežele Kranjske v čas množičnih čarovniških procesov, ki so svoj vrh dosegli v 90. letih 17. stoletja.

Čarovniški proces v Ribnici pred 1700 Pred letom 1700 je za Ribnico znan en sam proces, in sicer v letu 1562.Košir 1998, str. 67. Na podlagi pričevanja pijanega hlapca so na grmadi sežgali dve ženski. Obtožil ju je, da sta leteli na sodu na Klek in plesali s hudičem. Ovadil naj bi ju zaradi zavrnitve na praznovanju neke poroke. Za obe, Margareto in Marijo, pa naj bi se že prej govorilo, da znata čarati. Dekleti sta izjavo najprej zavrnili, po mučenju 19. aprila na čarovniški klopi in kapljanju razbeljene smole nanju pa sta priznali hlapčevo izjavo. 26. aprila se je sodišče odločilo za kazen, ki je bila obglavljanje in sežig. Na dan izreka kazni sta tako hlapec in njegov gospodar preklicala izjavo, a do spremembe sodbe ni prišlo, ker sta obe že priznali. Hlapec ju je namreč obtožil, da sta leteli na sodih, gospodar pa je izjavil, da je sode premaknil on.Jakopin 2016, str. 59.

Čarovniški procesi v Ribnici 1700–1701 Ribniški čarovniški procesi oz. čarovniški procesi proti Marini Češarek in Luciji Kersnič velja za bolj znan čarovniški proces na Kranjskem in na Slovenskem. Kot tak se je uveljavili zaradi izvirnega sodnega zapisnika in literarnih upodobitev, ki so v ospredje postavile Marino Češarek. Vsi čarovniški procesi pa so trajali skozi leti 1700 in 1701 in so zahteval vsaj sedem žrtev. Marina Košir, ki umrla v zaporu zaradi mučenja, in Jera Šober, ki je bila sežgana, sta gotovo umrli v letu 1700. Ana Zbašnik, Neža Rus sta bili sežgani ali v drugi polovici leta 1700 ali pa v začetku leta 1701, Marina Češarek, Lucija Kerznič oz. Kersnič in Anka Končar pa so bile sežgane gotovo v letu 1701.Košir 2018, str. 510.

Proces v letu 1700

Val čarovniških procesov je na spomlad zajel tudi ribniško področje. Kdo je naznanil prve obdolžene, ni znano.Košir 2024, str. 65. Najprej sta pred sodišče prišli Marina Košir in Jera Šobar. Slednja je priznala, da se je udeležila srečanja v kraju Rafenberg, kar bi nakazovalo na nemško besedo za krokarja ali vrano, a ni nato priznala ničesar drugega, zato so nadaljevali z mučenjem. Za slovenski prostor in tudi za ribniški proces sta pomembna vira Das Verbrechen der Zaubere iz leta 1902 in Hexenglaube und Hexenverfolgung in den österreichischen Alpenländern iz leta 1934 Fritza Byloffa.Byloff 1902 Ta v delu Das Verbrechen der Zauberei navaja, da so stradanje uporabljali za način mučenja. Jera naj bi za posledicami tega in mučenja umrla v ječi. Za datum njene smrti Byloff navaja 25. marec 1700. Zaradi mučenja pa naj bi umrla tudi Marina Košir, in sicer 2. marca 1700. Iz tega izhaja, da je bila ena obsojena na grmado, druga pa je umrla zaradi mučenja. Jero Šobar naj bi v zaporu ubile njene sojetnice, iz česar izhaja, da je morala biti tedaj zaradi obtožb čarovništva zaprta vsaj še ena oseba. Morda je šlo za Marjeto Gnidico, mati Marine Češarek. V prid temu priča tudi dejstvo, da jo je med zaslišanjem naznanila sama Marina Češarek. Ob njej pa tudi Lucija Kersnič. Po izjavah Marine Češarek naj bi umrla aprila 1700. To podpira tudi dejstvo, da Gnidice ne najdemo vpisane v mrliški knjigi, saj tiste, ki so bili usmrčeni kot čarovniki, niso zapisovali vanjo. Branje samega zapisnika tudi govori temu v prid, saj je sodnik Hočevar rekel, da je bila tudi mati Češarkove udeležena v »tej pregrehi«. Rodovno povezavo pa najdemo tudi z obtoženo čarovništva v letu 1701, in sicer z Ano Zbačnik, ki naj bi ji bila krstna botra.Košir 2024, str. 65–67.

V drugi polovici leta 1700 ali v začetku leta 1701 je bilo sojeno Ani Zbašnik in Neži Rus iz Dolenje vasi. Med udeleženkami ostaja navezava. Jera Šobar in Marina Košir sta najverjetneje naznanili Ano in Nežo. Obe pa sta kot svoji sodelavki naznanili Marino Češarek in Lucijo Kersnič. Najprej je bila poklicana na sojenje leta 1701 Lucija Kersnič, ta pa je naznanila Marino Češarek. Ta pa Anko Končar.

Proces v letu 1701 desno|sličica|Prva stran zapisnika čarovniškega procesa proti Marini Češarek, gospostvo Ribnica, 1701 »Leta 1701. tridesetega aprila, se je začela kriminalna pravda zoper nekatere čarovniške osebe, ki so bile zaprte v ribniški graščini.«Skubic 1976, str. 405. S temi besedami se začenja sodni zapisnik za proces v letu 1701.

Drugi proces proti trem obtoženim se je začel 30. aprila 1701. Povod za privedbo pred sodišče je bil, da je bila opažena na Kleku, na čarovniškem shodu. Čarovniške združbe so se imenovali sabati. Značilni so bili čarovniški vrhovi ali križpotja.

Zasliševanje Marine Češarek

Ob začetku zasliševanja je bila Marina Češarek stara 40 let. Na začetku je izjavila, da ne ve, zakaj so jo zabrila, da ve, da »jo hočejo imeti za čarovnico«. Takrat je v Ribnici vladalo vznemirjenje zaradi procesov, saj so potekali že eno leto, v gospostvih okoli nje pa desetletja. Sodišče obdolženim sprva ni razkrilo, česa so obtoženi, Češarkova pa je že na začetku izjavila, da ni čarovnica. Vedela je, da sodišče nosečih obdolženk ne obravnava do rojstva otroka, velikokrat pa v tem času opusti obtožbo. Tako je Marina Češarek naznanila, da je noseča in čez teden dni so jo pregledale ženske iz Goriče vasi, ki pa niso ustregle njeni prošnji po laganju zanjo. Proti njeni nosečnosti pa so pričali njene štiri bližnje osebe. Iz zapisnika sledi, da je pri tem, da bi se rešila obtožb, pokazal veliko naporov.Košir 2024, str. 68–69.

Sodnik Janez Jurij Hočevar je takoj, v skladu s svojo prakso, odredil posaditev na čarovniški stol. Tega so predvidoma izdelali leto prej. V ribniškem gradu, kjer je edina stala razstava o čarovništvu na Slovenskem, je na ogled replika takega stola.

»Ker Marina Šušarkova ob tolikih dokazih noče prostovoljno priznati svojega hudodelstva, naj se posadi na navaden čarovniški stol in potem naj se dalje izprašuje.«Skubic 1976, str. 406.

Mučenje Marine Češarek se je začelo 6. maja. Po treh urah mučenja priznala, da sta jo v čarovništvo zapeljale Ana Zbašnik in Neža Rus po srečanju ob žegnanju pri kapeli svete Marjete. Ta kraj je omenila tudi Lucija Kersnič. Njeno priznanje bilo podobno tistim iz Poljan, na njene odgovore pa sta vplivala tudi sodnik in pisar.Košir 2024, str. 69. Izpraševanje je pogosto potekalo tako, da je med mučenjem sodnik v usta polagal detajle, ki so jih že prej povedale druge obtoženke. Pomemben element pa so predstavljali tudi prisedniki, ki so mučenju prisostvovali, podatke, povedane med mučenjem, pa širili med ljudmi.Jakopin 2016, str. 62. Priznala je letenje na Klek, kjer naj bi bili pojedina in ples. Priznala je spolni odnos s hudičem (hudi duh je imel človeško podobo in se je imenoval Hanzelj) in da je z njim sklenila pakt. Ta pa naj bi jo zaznamoval s čarovniškim znamenjem (znamenje je dobila na levi pleči s krempljem) in vpisal v register.Jakopin 2016, str. 61. Priznala je čaranje, delala naj bi točo iz kvartnega pepela, spremenila naj bi se v ptiča in pobirala zrnje pri sejalcu, priznala pa je tudi krajo hostij za izdelavo čarovniškega mazila. V mazilo naj bi dajale tudi žensko maslo in otroška srca.Jakopin 2016, str. 60. Med drugim je po mučenju naznanila še 14 oseb, ki naj bi jih videla na Kleku. Pri tovrstnem naznanjevanju so bili obtoženi podvrženi hudemu pritisku. Naznanila je vse tri, obsojene čarovništva v letu 1700, ter druge sebe, ljudi, ki jih je poznala ali bila z njimi povezana. Med njimi je naznanila precej moških. Med drugim Anžeta Benčino in Gregorja Arka. Češarkovi Arkovi in Benčinovi so bili med seboj denimo povezani, ker so bili drug drugemu krstni botri. Kot prisotnega na sabatu je Marina Češarek naznaila tudi duhovnika pri Novi Štifti Mihaela Lamuta, ki pa je zato preventivno pobegnil v Črnomelj. Obtožila ga je hudega neurja, ki je pred leti na Dolenjskem naredil veliko škodo, ter da je poškodoval ribniškega kaplana Jurija Fabra zaradi prepira, ki sta ga imela.Jakopin 2016, str. 60.

Zasliševanje Lucije Kersnič

Tri dni pred zasliševanjem Češarkove se je začelo zasliševanje Lucije Kersnič. Ob začetku zasliševanja je bila stara 60 let. Tudi njo sta naznanili Ana Zbašnik in Neža Rus. Poleg tega pa so jo bremenile tudi obtožbe zeta, ki ji je večkrat rekel, da je vešča. Tudi pri njej se je pojavilo vprašanje, kaj je počela okoli kapelice sv. Marjete. Tega kraja in tamkajšnja bližina jame je pripomoglo, da se je kraja držal slab glas. Morda je na to vplivalo dejstvo, ki ga sicer zapisnik ne omenja, da naj bi po ljudskem izročilo imel svoj vhod v jamo zmaj, pot do tam pa naj bi potekala mimo kapelice. Nobena ob prič, ki jih je sodišče pozvalo, med njimi tudi zeta, ni hotela pričati proti Luciji.Košir 2024, str. 70–71.

Zasliševanje se je nadaljevalo 4. maja, istega dne je bila poslana k rablju na mučenje, ker je obtožbe zanikala. Tudi ona je bila posajena na čarovniški stol. Mučenje na stolu je navadno trajalo štiri ure in ne več kot 12 ali 14. Lucija je bila na njem mučena 22 ur. Priznala je čarovništvo ter njen polet na Klek in sodelovanje na sabatu. V zapisniku je ohranjena podrobnost, ki pravi, da je sabat potekal v gradu na Kleku, kjer pa je Lucija: »Morala [je] stati na glavi in držati svečo v zadnjici, ter tako svetiti drugim pri mizi.«Košir 2024, str. 88. Priznala je spolni odnos s hudičem v človeški podobi po imenu Urban. Hudič pa je tudi njo s krempljem opraskal po hrbtu in jo s tem zaznamoval. Priznala je čaranje istih neurij kot Češarkova ter izdelavo čarovniškega mazila. Sledila je naznanitev sodelavk, naznanila je 13 oseb, med drugim Marino Češarek, njeno sestro, hči in že usmrčeno mamo. Iz tega sklepamo, da je to družino dobro poznala. Za posledicami mučenja je 5. maja v ječi umrla.

Obsodba

Marina Češarek je 8. maja brez mučenja pred sodiščem ponovno vse priznala. 9. maja pa so ji izrekli sodbo, torej usmrtitev. 11. maja je morala svoje priznanje pritrditi pred sodiščem in poroto ob javni razglasitvi obsodbe. Sodbe so bile tajne, razglasitve obsodb pa javne. Marino Češarek so obsodili s sklicevanjem na cesarski zakon, ob tem pa so navedli še podrobnosti obsodbe. Obsojeno so spremljali na običajno sodno mesto deželnega sodišča. Tovrstni dogodki so bili javni spektakel in tudi celotna pot nekakšna oblika kazni. Sprevod, v katerem so Češarkovo najverjetneje peljali na vozu, ob njej pa je sedel rabelj, so spremljali še duhovnik, sodnik, pisar, člani sodnega zbora in krajani. Usmrtitev je na sodnem mestu opravil rabelj, ta je bil od leta 1700 pri kranjskem vicedomu zaposleni Hans Christoph Hoffstetter. Po obglavljanju so njeno truplo skupaj s truplom že umrle Lucije Kersnič, ki so ga pred tem izkopali, sežgali na grmadi.Košir 2024, str. 71–72.

Končna obsodba se je v zapisniku glasila: "Po postavi božji in po cesarskih zakonih je Marina Šušarkova, ker je vse, kar se je izvedelo po natančni preiskavi, ki se je vodila po udih krvave sodnije, sama priznala, da je namreč kriva mnogih hudodelstev, kakor čarovništva, da je božje in cerkvene zapovedi zaničevaje prelomila in imetje svojega bližnjega poškodovala, presveto Rešnje Telo zasramovala in se celo hudiču zapisala ... drugim v zgled obsojena: Da naj se pelje na navadno morišče in ondi s cesarskim mečem obglavi. Njeno truplo kakor tudi truplo Lucije Kerzničevke, ki se ima iz zemlje izkopati, naj se vrže na grmado, popolnoma sežge, da bo prah in pepel. Trdovratna Skončarica pa naj se obdrži v ječi, da se bo o nji dalje preiskavalo. Dano v ribniškem gradu 11. maja 1701. Janez Jurij Gottscheer, m. p., krvavi sodnik".Skubic 1976, str. 412.

Sodno mesto