Tambora

Gora Tambora ali Tomboro je aktivni stratovulkan v zahodnem delu otoka Nusa Tenggara v Indoneziji. Vulkanizem, ki je na Sumbavi v Malih Sundskih otokih, je posledica subdukcijskih con. Izbruh leta 1815 je bil največji v zabeleženi zgodovini, saj je izvrgel do 150 kubičnih kilometrov vulkanskega materiala, zaradi česar je dosegel VEI-7 na indeksu vulkanske eksplozivnosti. Zaradi tega je poletje 1816 zaradi globalnega ohlajanja, ki ga je povzročil izbruh, postalo znano kot »leto brez poletja«.

Geografija

Gora Tambora je na severnem delu otoka Sumbava, ki je del Malih Sundskih otokov. Je del Sundskega loka, verige vulkanskih otokov, ki sestavljajo južno verigo Indonezijskega otočja. Tambora na Sumbavi tvori svoj polotok, znan kot polotok Sanggar. Severno od polotoka je Floresovo morje, južno pa 86 kilometrov dolg in 36 kilometrov širok zaliv Saleh. Ob ustju zaliva Saleh je otoček, imenovan Mojo.

Poleg seizmologov in vulkanologov, ki spremljajo aktivnost gore, je gora Tambora zanimiva tudi za arheologe in biologe. Gora privablja tudi turiste za pohodništvo in dejavnosti, povezane z divjimi živalmi, čeprav v majhnem številu. Najbližji mesti sta Dompu in Bima. Ob gorskem pobočju so tri koncentracije vasi. Na vzhodu je vas Sanggar, na severozahodu vasi Doro Peti in Pesanggrahan, na zahodu pa vas Calabai.

Na kaldero vodita dve poti vzpona. Prva se začne v vasi Doro Mboha na jugovzhodu gore in sledi asfaltirani cesti skozi nasad indijskih oreščkov do nadmorske višine 1150 metrov. Cesta se konča na južnem delu kaldere, ki je na 1950 metrih dosegljiv le s pohodništvom. Ta lokacija je oddaljena le eno uro od kaldere in običajno služi kot bazni tabor, s katerega je mogoče spremljati vulkansko aktivnost. Druga pot se začne v vasi Pancasila na severozahodu gore in je dostopna le peš. 16-kilometrski pohod iz Pancasile na 740 metrih nadmorske višine do kaldere vulkana traja približno 14 ur z več postanki na poti do vrha. Pot vodi skozi gosto džunglo z divjimi živalmi, kot so Elaeocarpus, indijski pasasti varan (Varanus salvator), mrežasti piton (Malayopython reticulatus), Accipiter, Megapodius reinwardt, Coracina dohertyi, Lichmera indistincta in Lichmera lombokia, kakadu Cacatua sulphurea, Heleia wallacei, Philemon buceroides, divja svinja, javanski rusa (Rusa timorensis) in javanski makaki (Macaca fascicularis), ki se prehranjujejo z raki.

Zgodovina Geološka zgodovina Nastanek

Tambora leži 340 kilometrov severno od sistema Javanskega jarka in 180 do 190 kilometrov nad zgornjo površino aktivne severno padajoče subdukcijske cone. Otok Sumbava na severu in jugu obdaja oceanska skorja. Stopnja konvergence Avstralske plošče pod Sundsko ploščo je 7,8 centimetra na leto. Ocene za začetek vulkanizma na gori Tambora se gibljejo od 57 do 43 tisoč let. Slednja ocena, objavljena leta 2012, temelji na datiranju prvih predkaldernih tokov lave z argonom. Nastanek Tambore je izsušil veliko magmatsko komoro, ki je že obstajala pod goro. Otoček Mojo je nastal kot del tega procesa, v katerem se je zaliv Saleh prvič pojavil kot morski bazen pred približno 25.000 leti.

Visok vulkanski stožec z eno osrednjo odprtino se je oblikoval pred izbruhom leta 1815, ki sledi obliki stratovulkana. Premer ob vznožju je 60 kilometrov. Vulkan je pogosto bruhal lavo, ki se je spuščala po strmih pobočjih. Tambora je ustvaril trahibazaltne in trahiandezitne kamnine, ki so bogate s kalijem. Vulkani vsebujejo fenokristale apatita, biotita, klinopiroksena, levcita, magnetita, olivina in plagioklaza, pri čemer se natančna sestava fenokristalov razlikuje med različnimi vrstami kamnin. Ortopiroksen v trahiandezitih Tambore ni prisoten.Foden, 1979, p. 49 Olivin je najbolj prisoten v kamninah z manj kot 53 odstotki SiO2, medtem ko ga v vulkanskih kamninah, bogatejših s silicijevim dioksidom, ni, saj jih zaznamuje prisotnost biotitnih fenokristalov.Foden, 1979, p. 50 Mafična serija vsebuje tudi titanov magnetit, v trahibasaltih pa prevladuje plagioklaz, bogat z anortozitom. Rubidij, stroncij in fosforjev pentoksid so še posebej bogati v lavah iz Tambore, bolj kot v primerljivih lavah z gore Rinjani.Foden, 1979, p. 56 Lave Tambore so v primerjavi z lavami iz Rinjanija nekoliko obogatene s cirkonom.Foden, 1979, p.60

Magma, ki je bila udeležena v izbruhu leta 1815, je nastala v plašču in je bila nadalje spremenjena s talinami, ki izvirajo iz subduktiranih sedimentov, tekočinami, ki izvirajo iz subduktirane skorje, in procesi kristalizacije v magmatskih komorah. Razmerja 87Sr86Sr gore Tambora so podobna razmerjem gore Rinjani, vendar nižja od tistih, izmerjenih v Sangeang Apiju. Vsebnost kalija v vulkanskih kamninah Tambora presega 3 utežne odstotke, kar jih uvršča v območje šošonitov za alkalne serije.

Od izbruha leta 1815 najspodnejši del vsebuje usedline preplastenih zaporedij lave in piroklastičnih materialov. Približno 40 % plasti je predstavljenih v 1 do 4 m debelih lavinih tokov.] Debele plasti žlindre so nastale z drobljenjem lavinih tokov. V zgornjem delu je lava prepletena z žlindro, tufi, piroklastičnimi tokovi in ​​piroklastičnimi slapovi. Tambora ima vsaj 20 parazitskih stožcev in lavinih kupol, vključno z Doro Afi Toi, Kadiendi Nae, Molo in Tahe. Glavni produkt teh parazitskih odprtin so bazaltni lavni tokovi.

Zgodovina izbruhov Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da je vulkan Tambora v sedanjem holocenu pred izbruhom leta 1815 izbruhnil trikrat, vendar magnituda teh izbruhov ni znana. Njihovi ocenjeni datumi so 3910 pr. n. št. ± 200 let, 3050 pr. n. št. in 740 n. št. ± 150 let. Prejšnja kaldera je bila napolnjena s tokovi lave od leta 43.000 pr. n. št.; kasneje sta se zgodila dva piroklastična izbruha, ki sta oblikovala formacije Črni pesek in Rjavi tuf, zadnji od katerih se je pojavil med približno 3895 pr. n. št. in 800 n. št.

Leta 1812 je vulkan Tambora postal zelo aktiven, največja intenzivnost izbruhov pa se je zgodila aprila 1815. Magnituda je bila 7 na lestvici indeksa vulkanske eksplozivnosti (VEI), s skupno prostornino izvržene tefre do 1,8 × 1011 kubičnih metrov. Njegove eruptivne značilnosti so vključevale osrednji izbruh in eksplozivne izbruhe, piroklastične tokove, cunamije in porušitev kaldere. Ta izbruh je vplival na globalno podnebje. Vulkanska aktivnost je prenehala 15. julija 1815. Aktivnost se je nadaljevala avgusta 1819 – majhen izbruh s 'plameni' in bučnimi popotresnimi sunki je veljal za del izbruha leta 1815. Ta izbruh je bil zabeležen z magnitudo 2 na lestvici VEI.

Okoli leta 1880 ± 30 let so bili izbruhi na gori Tambora zabeleženi le znotraj kaldere. Ustvaril je majhne tokove lave in izbruhe lavnih kupol; to je bilo zabeleženo z magnitudo 2 na lestvici VEI. Ta izbruh je ustvaril parazitski stožec Doro Api Toi znotraj kaldere.

Gora Tambora je še vedno aktivna in v 19. in 20. stoletju so se na dnu kaldere izlile manjše lavne kupole in tokovi. Zadnji izbruh je bil zabeležen leta 1967. Bil je nežen izbruh z VEI 0, kar pomeni, da ni bil eksploziven. Še en zelo majhen izbruh je bil zabeležen leta 2011. Avgusta 2011 je bila stopnja opozorila za vulkan zvišana s stopnje I na stopnjo II, potem ko so poročali o povečani aktivnosti v kalderi, vključno s potresi in izpusti pare.

Izbruh leta 1815

Tambora je doživel vrsto silovitih izbruhov, ki so se začeli 5. aprila 1815 in dosegli vrhunec v največjem izbruhu v zabeleženi človeški zgodovini. Magmatska komora pod Tamboro je bila izčrpana zaradi prejšnjih izbruhov in je več stoletij mirovala, medtem ko se je ponovno polnila. Vulkanska aktivnost je tisto leto dosegla vrhunec, ki je dosegel vrhunec v eksplozivnem izbruhu, ki so ga slišali na otoku Sumatra, več kot 2600 kilometrov stran in morda več kot 3350 kilometrov stran na Tajskem in v Laosu. Močne padavine vulkanskega pepela so opazili celo na otokih Borneo, Sulavezi, Java in Molukih, najvišja nadmorska višina Tambore pa se je znižala s približno 4300 na 2850 metrov. Ocene se razlikujejo, vendar je bilo število smrtnih žrtev najmanj 71.000. Izbruh je v naslednjih letih prispeval k globalnim podnebnim anomalijam, leto 1816 pa je zaradi vpliva na severnoameriško in evropsko vreme postalo znano kot »leto brez poletja«. Na severni polobli so propadli pridelki in poginila je živina, kar je povzročilo najhujšo lakoto stoletja. + Primerjava večjih vulkanskih izbruhov Vulkan Lokacija Leto Stebervišina (km)  VEI  N. hemisferapoletna anomalija (°C) Smrtne žrtve Taupō (vulkan) 181 51 7 ? malo verjetno gora Paektu 946 25 7 ? ? Mount Samalas 1257 38–43 7 −1,2 ? Skrivnostni izbruh neznano 1452 ? 7 −0,5 ? Huaynaputina 1600 46 6 −0,8 ≈1,400 Tambora 1815 44 7 −0,5 >71.000 Krakatav 1883 80 6 −0,3 36,600 Santa María (vulkan) 1902 34 6 brez anomalije 7000–13.000 Novarupta 1912 32 6 −0,4 2 Sv. Helena 1980 24 5 brez anomalije 57 El Chichón 1982 32 5 ? >2000 Nevado del Ruiz 1985 27 3 brez anomalije 23.000 Pinatubo 1991 34 6 −0,5 1202Hunga Tonga–Hunga Haʻapai 2022 58 5–6 ? 6 Viri: Oppenheimer (2003), and Smithsonian Institution's Global Volcanism Program

Kultura

Človeško naselje, ki ga je uničil izbruh vulkana Tambora, so odkrili leta 2004. Tisto poletje je ekipa pod vodstvom Haraldura Sigurðssona skupaj z znanstveniki z Univerze Rhode Island, Univerze Severne Karoline v Wilmingtonu in indonezijskega direktorata za vulkanologijo začela arheološka izkopavanja na Tambori. V šestih tednih so odkrili dokaze o naselbini približno 25 kilometrov zahodno od kaldere, globoko v džungli, 5 kilometrov od obale. Ekipa je izkopala 3 metre usedlin plovca in pepela. Znanstveniki so z georadarjem našli majhno zakopano hišo, v kateri so bili ostanki dveh odraslih, bronaste sklede, keramični lonci, železno orodje in drugi artefakti. Testi so pokazali, da so bili predmeti zaradi vročine magme ogljeni. Sigurdsson je najdbo poimenoval »Pompeji Vzhoda«, medijska poročila pa so se sklicevala na »Izgubljeno kraljestvo Tambora«. Sigurdsson se je nameraval leta 2007 vrniti v Tamboro, da bi poiskal preostale vasi in upal, da bo našel palačo. Številne vasi na tem območju so se v 17. stoletju spreobrnile v islam, vendar doslej odkrite strukture ne kažejo islamskega vpliva.

Na podlagi najdenih artefaktov, kot so bronasta posoda in fino okrašen porcelan, verjetno vietnamskega ali kamboškega izvora, je ekipa sklepala, da so bili ljudje premožni trgovci. Ljudstvo Sumbava je bilo v Vzhodni Indiji znano po svojih konjih, medu, sapanovem lesu (za proizvodnjo rdečega barvila) in sandalovini (za kadilo in zdravila). Območje naj bi bilo kmetijsko zelo produktivno.

Jezik ljudstva Tambora se je z izbruhom izgubil. Jezikoslovci so preučili ostanke leksikalnega gradiva, kot so zapisi Zollingerja in Rafflesa, in ugotovili, da tambora ni bil avstronezijski jezik, kot bi pričakovali na tem območju, temveč morda jezikovni izolat ali morda član ene od družin papuanskih jezikov, ki jih najdemo 500 kilometrov ali več vzhodno.

Izbruh je zajet v novejšem ljudskem izročilu, ki katastrofo pojasnjuje kot božjo kazen. Lokalni vladar naj bi si nakopal Alahovo jezo, tako da je hadžiju nahranil pasje meso in ga ubil.

Ekosistem