Tongkonan je tradicionalna hiša prednikov ali rumah adat ljudstva Torajan v Južnem Sulaveziju v Indoneziji. Tongkonan ima značilno obliko čolna in preveliko streho v obliki sedla. Kot večina indonezijske tradicionalne arhitekture avstronezijskega izvora je tudi tongkonan zgrajen na pilotih. Njegova gradnja je zahtevna naloga in običajno se gradi s pomočjo vseh družinskih članov ali prijateljev. V prvotni družbi Toraja so imeli pravico graditi tongkonan le plemiči. Preprosti ljudje živijo v manjših in manj okrašenih domovih, imenovanih banua.
Ozadje Sulavezi (prej znan kot Celebes) je velik otok, izjemno ukrivljene oblike, ki leži med Kalimantanom (indonezijski Borneo) in skupino Molukov. Je otok, bogat z naravnimi viri, z bogato in raznoliko paleto kultur, vključno z nekaterimi najbolj značilnimi in antropološko pomembnimi v Indoneziji. Prevladujoči skupini na otoku so pomorski in nekoč piratski muslimanski Bugi in Makasarci, ki prebivajo na jugozahodu otoka, ter močno krščanski Minahasi s severnega polotoka. Toraje iz južnega Sulavezija pa so verjetno ena najbolj značilnih etničnih skupin v vsej Indoneziji.
Ime Toraja izvira iz Bugijev in se uporablja za ljudi iz divjega severnega dela južnega polotoka. Toraje so avstronezijska etnična skupina, ki govori različne sorodne malajsko-polinezijske jezike. Kot mnoge indonezijske etnične skupine so bili tudi Toraje lovci na glave in udeleženci medvaških napadov; vasi so bile tako strateško locirane na vrhovih hribov in močno utrjene. Nizozemski kolonialisti so pomirili Toradže in jih spodbudili k gradnji vasi v dolinah ter spremenili njihovo kmetijstvo iz sečnje in požiganja v gojenje riža z mokro metodo ter vzrejo prašičev in bivolov.
Domača vera je megalitska in animistična. Številne od teh domačih običajev so še vedno prisotne, vključno z žrtvovanjem živali, bahavimi pogrebnimi obredi in velikimi skupnimi pojedini. Njihova domača vera se je začela spreminjati šele, ko so leta 1909 z nizozemskimi kolonisti prvič prispeli protestantski misijonarji. Danes so Toraje 60 odstotkov protestantski kristjani in 10 odstotkov muslimani. Prepričanja preostalih so osredotočena na domače religije.
Toraje so razdeljeni v različne geografske skupine, najpomembnejši sta Mamasa, s središčem v izolirani dolini Kalumpang, in Sa'dan na južnih ozemljih Toraje. Sa'dan, znan kot 'Tana Toraja', ima tržna mesta Makale in Rantepao. Znotraj Toraj ni nikoli obstajala nobena močna trajna politična skupina. Do Tana Toraje zdaj vodijo dobre ceste iz Makasarja, največjega mesta na Sulavesiju. To prinaša sezonski pritok tujih turistov, ki sicer vlagajo svoj denar v lokalno gospodarstvo, vendar še niso imeli večjega trajnega vpliva na življenja domačinov.
Etimologija in zgodovina Beseda tongkonan izhaja iz torajske besede tongkon ('sedeti') in dobesedno pomeni kraj, kjer se srečujejo družinski člani.
Po torajanskem mitu je prvo hišo tongkonan v nebesih zgradil Puang Matua, Stvarnik. Zgrajena je bila na štirih drogovih, streha pa je bila iz indijske tkanine. Ko se je prvi prednik Torajanov spustil na zemljo, je posnemal nebeško hišo in priredil veliko slovesnost. Alternativna legenda opisuje Toraje, ki so s severa prispeli s čolni, a jih je ujela huda nevihta, njihovi čolni so bili tako močno poškodovani, da so jih uporabili kot strehe za svoje nove hiše.
Obstajajo tri vrste tongkonan. Tongkonan layuk je hiša najvišje oblasti in se uporablja kot središče vlade. Druga vrsta je tongkonan pekamberan, ki pripada članom družinske skupine, ki imajo v lokalnih tradicijah določene avtoritete (znane kot adat). Zadnja je tongkonan batu, ki pripada navadnim družinskim članom.
Gradnja
Tongkonani so običajno zgrajeni v smeri sever-jug. Celotni strukturi dominira sedlasta streha z dramatično navzgor usmerjenimi dvokapnicami. Notranji prostor je majhen v primerjavi z ogromno strešno konstrukcijo, ki jo pokriva. Notranjost je običajno utesnjena in temna z malo okni, saj se večina vsakdanjega življenja odvija zunaj domov, notranjost pa je namenjena le spanju, shranjevanju, sestankom in občasno zaščiti.
Za gradnjo velikega tongkonana lahko desetčlanska ekipa potrebuje približno tri mesece, še en mesec pa izrezlja in pobarva zunanje stene. Bambusov oder se postavi med gradbeno fazo. Tradicionalno se uporablja spojna tehnika z utori in mozniki brez žebljev. Številne komponente so vnaprej izdelane, končna montaža pa se izvede na kraju samem. Čeprav so zgrajeni na podkonstrukciji v slogu brunarice, so tongkonani postavljeni na velike navpične lesene pilote z zarezi, vrezanimi na njihove konce, da se oprimejo vodoravnih veznih tramov. Vrhovi pilotov so zarezani za vzdolžne in prečne nosilce, ki podpirajo zgornjo konstrukcijo. Preostanek podkonstrukcije se sestavi na kraju samem. Prečni nosilci so nameščeni v zarezane pilote in nato zarezani, da se prilegajo vzdolžnim nosilcem. Na teh glavnih vodoravnih nosilcih se nato oblikujejo stranske plošče, ki so pogosto okrašene. Značilna ukrivljena oblika strehe se doseže z vrsto navpičnih visečih prečk, ki podpirajo navzgor nagnjene nosilce. Navpični prostostoječi drog podpira tisti del slemenskega droga, ki sega čez slemensko lego. Bambusove palice, vezane z ratanom, so prečno sestavljene v plasteh in vzdolžno privezane na špirovce, ki tvorijo streho. Spodnja streha je iz bambusovega stebla. Lesene deske, položene na debele trde tramove, tvorijo tla. Dandanes se vse pogosteje uporabljajo cinkove strešne pločevine in žeblji.
V večjih vaseh Tana Toraja so hiše razporejene v vrsti, druga ob drugi, s strehami v smeri sever-jug, sprednji zatrep pa je obrnjen proti severu. Nasproti vsake hiše stoji družinski rižev hlev ali alang, ki je običajno simbol družinskega bogastva, in skupaj tvorita drugo vrsto vzporednih stavb. Hiše Mamasa Toraja pa so usmerjene proti reki, njihovi riževi hlevčki pa so poravnani pravokotno na hišo.
Tongkonan v Ke'te' Kesu' naj bi bil star 500 let; prestar, da bi izsledili neposrednega potomca ustanovitelja, ki bi ohranil naziv, ki gre s hišo. Stavbe same pa se nenehno vzdržujejo in obnavljajo, zato se ta starost nanaša na dolžino časa, v katerem se je določeno območje uporabljalo kot prostor za srečanja.
Družbeni pomen
Skupna značilnost vseh religij Torajev je kulturna osrednjost tongkonana kot domov prednikov. Domovi so središče družinske identitete in tradicije ter predstavljajo potomce ustanovnega prednika. Kis Jovak in sod. (1988) opisujejo tongkonan kot ne le hišo, temveč simbol mikrokozmosa Torajanov.cf.
Kot središče identitete prednikov se Torajani skozi tongkonan štejejo za povezane s starši, starimi starši in bolj oddaljenimi sorodniki. Torajani pripadajo več kot eni hiši, saj sledijo bilateralno – torej po moški in ženski liniji. Po poroki moški Toraja običajno živijo v domu svojih žena. Če se ločijo, posest hiše preide v roke žene, čeprav je mož lahko odškodnino dano v obliki riževega hleva, ki ga je mogoče razstaviti in ponovno sestaviti. Vendar pa tongkonan nikoli ni odstranjen, deloma zaradi velikega števila posteljic, zakopanih na vzhodni strani hiše (vzhod je povezan z življenjem).
Tongkonan tradicionalno velja za popek vesolja in miniaturni kozmos; v nekaterih regijah pa je stičišče osi sever-jug in vzhod-zahod. Obrnjen je proti severu, proti 'glavi neba', kjer prebiva Puang Matua. Alang ali riževe žitnice na drugi strani dvorišča so obrnjene proti jugu ali nazaj, saj je to smer, iz katere izhajajo težave in bolezni. V nekaterih regijah se v hišo vstopi skozi vrata na severnem koncu vzhodne stene, v drugih pa na zahodnem koncu severne stene. Oseba torej hodi proti jugozahodu ali jugovzhodu, ko vstopi. Tongkonan je navpično razdeljen na tri ravni: podstrešje, kjer se hranijo regalije in družinske dediščine; bivalni prostor; in prostor pod tlemi, kjer se hranijo udomačene živali. To je mogoče primerjati z zgornjim svetom, srednjim svetom in podzemnim svetom.
Obstajajo tri vrste tongkonanov, ki so razvrščeni glede na njihovo funkcijo v družbi. Tongkonan layuk ('veliki tongkonan') ali tongkonan pesio' aluk ('izdelovalec alukov') je prvotni dom prednikov, v katerem so bili ustanovljeni aluki določenega adat ozemlja. Tongkonan je v dobesednem prevodu kraj 'za sedenje' in je tradicionalno središče upravljanja. Običajno so se ljudje zbirali, da bi sedeli na mestu zgodovinskega pomena, da bi razpravljali in reševali zadeve skupnega pomena. To mesto je bilo sedež prebivališča najbolj spoštovanega člana skupnosti. Ta dom se je tako razvil v veličastno stavbo.
Druga vrsta je tongkonan pekamberan ali tongkonan pekaindoran, ki pripada članom družinske skupine in potomcem ustanovitelja. Njihova dolžnost je, da izvajajo lokalne tradicije (znane kot adat). Zadnja je tongkonan batu, ki pripada navadnim družinskim članom. Tradicionalno si je le plemstvo lahko privoščilo gradnjo velikih tongkonanov in dovršene slovesnosti, povezane z njimi.
Navadna prebivališča, znana kot banua, so manjše, manj okrašene različice tongkonana, skozi katere se je sledilo tudi poreklo družin. Na splošno so njihovi stanovalci družine nižjega družbenega statusa, družine, ki so nekoč bile del fevda večje družine. Te domove je mogoče preurediti v tongkonan, potem ko v njih živi več generacij iste linije in so bili opravljeni ustrezni obredi, vendar je bilo to zaradi previsokih stroškov tradicionalno redko. Tudi nekdanja ekskluzivnost tongkonana se zmanjšuje, saj mnogi prebivalci Toraje najdejo zaposlitev v drugih delih Indonezije in nakažejo sredstva svojim družinam, kar v nekaterih primerih omogoča gradnjo večjih tongkonanov s strani prebivalcev.
Okrasje
Zatrepi in zunanje stene tongkonana so pogosto okrašeni z rdečim, črnim in rumenim lesom, z vklesanimi vzorci. Družba Toraja pa je zelo hierarhična in tradicionalno so vaščani lahko okrasili svoje hiše le glede na svoj družbeni status, pri čemer je bila edina elita, ki je lahko izrezljala celotno zunanjost svoje hiše z vrezanimi vzorci. Večina rezbarij na tongkonanu predstavlja blaginjo in plodnost, posamezni vzorci pa predstavljajo tisto, kar je pomembno za določeno družino, nekateri pa predstavljajo tudi družbeni status družine, povezane s tongkonanom. Druge hiše nimajo rezbarij ali poslikav; njihove površine so preprosto goli, od vremena obrabljeni tramovi.
Krožni motivi predstavljajo sonce, simbol moči. Zlati motivi kris ('bodala') simbolizirajo bogastvo. Uporabljajo se geometrijski spiralni vzorci in motivi, ki vključujejo bizonske glave – predstavljajo blaginjo in obredno žrtvovanje. Petelini so predstavljeni v barvah rdeče, bele, rumene in črne; barvah, ki predstavljajo avtohtono vero ljudstva Toraja, Aluk To Dolo (Pot prednikov). Črna simbolizira smrt in temo; rumena, božji blagoslov in moč; bela, barva mesa in kosti, simbolizira čistost; in rdeča, barva krvi, simbolizira človeško življenje. Pigmenti so pridobljeni iz običajnih materialov; črna iz saj; bela iz apna; rdeča in rumena iz obarvane zemlje; za okrepitev barv pa se uporablja tuak (palmovo vino).
Številni motivi so enaki tistim na kotlih Dong Son. Drug vir motivov naj bi bil hindujsko-budistični, zlasti motivi kvadratnega križa, ki so morda bili kopirani iz indijskih trgovskih tkanin. Krščanski ljudje Toraja uporabljajo križ kot dekorativni simbol svoje vere. Plačilo za umetnike, ki so okrasili, je tradicionalno v obliki bizonov. Voda je prav tako pogosta tema v dizajnih in predstavlja življenje, plodnost in rodovitna riževa polja.
Bivolji rogovi, obešeni v navpični vrsti na sprednjem zatrepu, so znak prestiža in se običajno uporabljajo za označevanje bogastva gospodinjstva. Poleg tega je na fasadah nameščena bivolja glava iz pobarvanega lesa in bivoljega gnoja, okronana s pravimi rogovi.
Sodobni tongkonan