Sumatranski orangutan (znanstveno ime Pongo abelii) je ena od treh vrst orangutanov. Je kritično ogrožen in ga najdemo le na severu indonezijskega otoka Sumatra. Je redkejši od bornejskega orangutana, vendar pogostejši od nedavno identificiranega tapanulskega orangutana, ki ga prav tako najdemo na Sumatri. Njegovo splošno ime temelji na dveh ločenih lokalnih besedah, orang 'ljudje; oseba' in hutan 'gozd', ki izhajata iz malajščine, in se prevaja kot 'gozdni človek'.
Opis
Samci sumatranskih orangutanov zrastejo do približno 1,7 m v višino in tehtajo 90 kg, medtem ko so samice manjše, v povprečju 90 cm in težke 45 kg. V primerjavi z vrstami z Bornea so sumatranski orangutani tanjši in imajo daljše obraze; njihova dlaka je daljša in je svetlejše rdeče barve.
Evolucija Fosilni orangutani na Sumatri iz pleistocena so imeli podobno prehrano kot današnji sumatranski orangutani, ki je bila sestavljena predvsem iz mehkega sadja, kar dokazujejo mikroobrazde na zobeh.
Vedenje in ekologija
V primerjavi z bornejskim orangutanom je sumatranski orangutan bolj sadnast in še posebej žužkojed. Med priljubljene sadove spadajo fige in nangka. Je tudi ptičja jajca in majhne vretenčarje. Sumatranski orangutani preživijo veliko manj časa s hranjenjem z notranjim lubjem dreves.
Divje sumatranske orangutane v močvirju Suaq Balimbing so opazili pri uporabi orodij. Orangutan odlomi drevesno vejo, ki je dolga približno 30 cm, očisti vejice in en konec pretrga z zobmi. Orangutan s palico koplje v drevesne luknje za termiti. S palico prebada tudi steno čebeljega gnezda, ga premika in lovi med. Poleg tega orangutani uporabljajo orodje za uživanje sadja. Ko plod drevesa Neesia dozori, se njegova trda, rebrasta lupina zmehča, dokler se ne odpre. V notranjosti so semena, ki jih orangutani radi jedo, vendar so obdana z dlačicami, podobnimi steklenim vlaknom, ki so boleče, če jih pojeste. Orodja so za različne namene izdelana različno. Palice so pogosto daljše ali krajše, odvisno od tega, ali se bodo uporabljale za žuželke ali sadje. Če se določeno orodje izkaže za uporabno, ga orangutan pogosto shrani. Sčasoma zberejo cele škatle z orodjem. Orangutan, ki je neesia, izbere pet centimetrov dolgo palico, olupi lubje in nato z njo previdno očisti dlake. Ko je sadje varno, opica poje semena s palico ali prsti. Čeprav podobna močvirja najdemo tudi na Borneu, divjih bornejskih orangutanov, ki bi uporabljali tovrstno orodje, še niso videli.
NHNZ Worldwide je za svojo oddajo Divja Azija: V kraljestvu rdeče opice posnela sumatranskega orangutana; prikazala je enega od njih, ki uporablja preprosto orodje, vejico, za izluščevanje hrane iz težko dostopnih mest. Posnet je tudi posnetek živali, ki v tropskem nalivu uporablja velik list kot dežnik.
Poleg tega, da se drevesne veje uporabljajo kot orodje, so za sumatranskega orangutana tudi prevozno sredstvo. Orangutani so najtežji sesalci, ki se premikajo po drevesih, zaradi česar so še posebej dovzetni za spremembe v drevesni skladnosti. Da bi se s tem spopadli, je njihovo gibanje značilno počasno, dolgo časa stika in uporablja impresivno širok nabor položajev gibanja. Dokazano je bilo celo, da orangutani izkoriščajo poslušnost navpičnih opor za znižanje energije gibanja z nihanjem dreves naprej in nazaj, poleg tega pa imajo edinstveno strategijo gibanja, saj se premikajo počasi in uporabljajo več opor za omejevanje nihanj v poslušnih vejah, zlasti na njihovih konicah.
Sumatranski orangutan je tudi bolj drevesni tip kot njegov bornejski bratranec; to bi lahko bilo zaradi prisotnosti velikih plenilcev, kot je sumatranski tiger. Po drevesih se premika s štiriročnim gibanjem in semibrahiacijo (gibanje z zamahom rok iz enega oprijema v drugega).
Leta 2017 je v populaciji sumatranskih orangutanov ostalo le še približno 13.846 članov. Svetovni sklad za naravo si zato prizadeva zaščititi vrsto tako, da jim omogoča razmnoževanje v varnem okolju ujetništva. Vendar to ogroža naravno vedenje sumatranskih orangutanov v divjini. V ujetništvu so orangutani ogroženi zaradi »učinka ujetništva«: živali, ki so dlje časa v ujetništvu, ne znajo več naravno ravnati v divjini. Ker imajo v ujetništvu na voljo vodo, hrano in zavetje ter nimajo vseh izzivov življenja v divjini, postane vedenje v ujetništvu bolj raziskovalno.
Identificiran je bil repertoar 64 različnih gest, ki jih uporabljajo orangutani, od katerih jih ima 29 poseben pomen, ki si ga lahko drugi orangutani večino časa razlagajo. Ugotovljenih je bilo šest namernih pomenov: pridruži se/igraj, ustavi dejanje, poglej/vzemi predmet, deli hrano/predmet, so-gibaj se in se umakni. Sumatranski orangutani ne uporabljajo zvokov kot del svoje komunikacije, kar vključuje pomanjkanje zvočnih signalov za nevarnost, temveč svojo komunikacijo temeljijo zgolj na kretnjah.
Leta 2024 so opazili divjega sumatranskega orangutana z imenom Rakus, ki je na rano na obrazu nanašal pasto iz prežvečenih listov Fibraurea tinctoria, kar je očitno rano po nekaj tednih zacelilo.
Življenjski cikel
Sumatranski orangutan ima pet življenjskih obdobij, za katere so značilne različne fizične in vedenjske značilnosti. Prvo od teh obdobij je dojenčkovo obdobje, ki traja od rojstva do približno 2,5 leta starosti. Orangutan tehta med 2 in 6 kilogrami. Mladiča prepoznamo po svetlih pigmentiranih območjih okoli oči in gobca v nasprotju s temnejšo pigmentacijo na preostalem delu obraza ter dolgih dlačicah, ki štrlijo navzven okoli obraza. V tem času mladiča med potovanjem vedno nosi mati, je zelo odvisen od matere za hrano in tudi spi v materinem gnezdu. Naslednja faza se imenuje mladostništvo in se zgodi med 2,5 in 5 letom starosti. Orangutan tehta med 6 in 15 kilogrami in se po videzu ne razlikuje bistveno od mladiča. Čeprav ga še vedno večinoma nosi mati, se mladič pogosto igra z vrstniki in opravlja manjše raziskovalne izlete v materinem vidnem polju. Proti koncu te faze orangutan preneha spati v materinem gnezdu in si v bližini zgradi svoje gnezdo. Od 5. do 8. leta starosti je orangutan v adolescentni fazi življenja. Orangutan tehta približno 15–30 kilogramov. Svetle lise na obrazu začnejo izginjati, sčasoma pa obraz popolnoma potemni. V tem času imajo orangutani še vedno stalen stik z materami, vendar med igro v skupinah razvijejo močnejši odnos z vrstniki. Še vedno so mladi in se obnašajo previdno v bližini neznanih odraslih, zlasti samcev. Pri 8 letih veljajo samice orangutanov za popolnoma razvite in začnejo imeti lastne potomce. Samci pa vstopijo v fazo, imenovano pododrasla odraslost. Ta faza traja od 8. do približno 13. ali 15. leta starosti, orangutani pa tehtajo približno 30 do 50 kilogramov. Njihovi obrazi so popolnoma temni in začnejo se jim razvijati lične obrobe. Začne jim rasti brada, dlake okoli obraza pa se krajšajo in namesto da bi bile usmerjene navzven, se obraz splošči vzdolž lobanje. Ta faza označuje spolno zrelost pri samcih, vendar so ti orangutani še vedno socialno nerazviti in se še vedno izogibajo stiku z odraslimi samci. Samci sumatranskih orangutanov dosežejo odraslost pri 13 do 15 letih. So izjemno velike živali, ki tehtajo med 50 in 90 kilogrami, kar je približno toliko kot odrasel človek. Imajo popolnoma zraslo brado, popolnoma razvite izrastke na licih in dolge lase. Ti orangutani so dosegli polno spolno in socialno zrelost ter zdaj potujejo le še sami.
Samice sumatranskih orangutanov v divjini običajno živijo 44–53 let, samci pa imajo nekoliko daljšo življenjsko dobo, 47–58 let. Samice lahko rodijo do 53 let, glede na študije menopavzalnih ciklov. Tako samci kot samice običajno veljajo za zdrave tudi ob koncu življenjske dobe in jih je mogoče prepoznati po redni obilici dlake in robustnih ličnicah.
Sumatranski orangutan je bolj družaben kot njegov bornejski dvojnik; skupine se zbirajo, da bi se hranile z ogromnimi količinami sadja na figovcih. Skupnost sumatranskih orangutanov je najbolje opisati kot ohlapno, ki ne kaže socialne ali prostorske ekskluzivnosti. Skupine so običajno sestavljene iz skupin samic in prednostnega samca. Vendar se odrasli samci običajno izogibajo stiku z drugimi odraslimi samci. Pododrasli samci se bodo poskušali pariti s katero koli samico, vendar večinoma neuspešno, saj jih zrele samice zlahka odbijejo. Zrele samice se raje parijo z zrelimi samci. Običajno je v skupini določen samec, ki mu zrele samice pokažejo prednost. Samci sumatranskih orangutanov imajo včasih večletno zamudo pri razvoju sekundarnih spolnih značilnosti, kot so ličnice in mišična masa.
Samci kažejo bimaturizem, pri katerem so tako popolnoma raztegnjeni odrasli samci kot manjši samci brez raztegnjenih okončin sposobni razmnoževanja, vendar za to uporabljajo različne strategije parjenja.
Povprečna stopnja medrojenosti pri sumatranskih orangutanih je 9,3 leta, kar je najdaljša zabeležena življenjska doba med velikimi opicami, vključno z bornejskim orangutanom. Mladiči orangutanov ostanejo blizu svojih mater do tri leta. Tudi po tem se mladiči še vedno družijo z materami. Tako sumatranski kot bornejski orangutani verjetno živijo več desetletij; ocenjena življenjska doba je več kot 50 let. Povprečna starost prvega razmnoževanja samca P. abelii je približno 15,4 leta. Ni znakov menopavze.
Nonja, ki naj bi bila v času svoje smrti najstarejša orangutanka na svetu v ujetništvu ali divjini, je umrla v živalskem vrtu Miami MetroZoo v starosti 55 let. Puan, orangutanka v živalskem vrtu Perth, naj bi bila v času smrti stara 62 let, s čimer je najstarejša zabeležena orangutanka. Trenutno najstarejša orangutanka na svetu naj bi bila Bella, samica orangutanke v živalskem vrtu Hagenbeck, ki je stara 61 let.
Prehrana Sumatranski orangutani so predvsem sadjejedci, ki se prehranjujejo s sadjem, ki ima veliko seme in je obdano z mesnato snovjo, kot so durian, liči, nangka, navadni kruhovec (Artocarpus altilis) in sadeži figovcev. Žuželke so prav tako velik del prehrane orangutanov; najpogosteje porabljene vrste so mravlje, predvsem iz rodu Camponotus (vsaj štiri vrste so znane). Njihovo glavno prehrano lahko razdelimo v pet kategorij: sadje, žuželke, listje, lubje in druga različna hrana. Študije so pokazale, da so orangutani na območju Ketambe v Indoneziji jedli več kot 92 različnih vrst sadja, 13 različnih vrst listov, 22 vrst drugega rastlinskega materiala, kot so vrhnji poganjki in psevdočebulice orhidej. V prehrani je bilo vsaj 17 različnih vrst žuželk. Občasno so v majhnih količinah zaužili tudi zemljo iz termitnjakov. Ko je na voljo malo zrelega sadja, sumatranski orangutani jedo meso čokatega lorisa (Nycticebus coucang), nočnega primata. Vodo so orangutani zaužili iz naravnih posod, ustvarjenih v drevesih, okoli katerih so živeli. Ob močnem deževju so pili vodo celo iz dlak na rokah.
Mesojedstvo
Mesojedstvo se pri sumatranskih orangutanih pojavlja redko in orangutani ne kažejo nagnjenosti samcev k uživanju mesa. Raziskave na območju Ketambe so poročale o primerih uživanja mesa pri divjih sumatranskih orangutanih, od tega v devetih primerih, ko so orangutani jedli čokate lorije. V letih rasti ni bilo zabeleženih nobenih primerov, kar kaže na to, da orangutani uživajo meso kot nadomestilo za sezonsko pomanjkanje sadja; plenjenje čokatih lorijev se pogosteje dogaja v obdobjih nizke razpoložljivosti sadja. Podobno kot večina vrst primatov si tudi orangutani meso delijo le med materjo in mladiči.
Ohranjanje
Grožnje Sumatrani se soočajo z grožnjami, kot so sečnja (tako zakonita kot nezakonita), množična pretvorba gozdov v kmetijska zemljišča in nasade oljnih palm, ter razdrobljenost zaradi cest. Naftne družbe uporabljajo metodo krčenja gozdov za ponovno uporabo zemljišč za palmovo olje. Ta zemljišča so odvzeta gozdu, v katerem živijo sumatranski orangutani. Ocena izgube gozdov v 1990-ih je pokazala, da se samo v ekosistemu Leuser vsako leto izgubijo gozdovi, ki podpirajo vsaj 1000 orangutanov.