Kraljevina Bosna ( / Kраљевина Босна) ali Bosansko kraljestvo (Bosansko kraljevstvo / Босанско краљевство) je bilo srednjeveško kraljestvo, ki je trajalo skoraj stoletje, od 1377 do 1463, in se je razvilo iz Banovine Bosne, ki je sama trajala vsaj od leta 1154.
Kralj Tvrtko I. (vladal 1353–91) je pridobil dele zahodne Srbije in večino jadranske obale južno od reke Neretve. V poznem delu njegove vladavine je Bosna postala ena najmočnejših držav na Balkanskem polotoku. Vendar je ostala pomembna fevdalna razdrobljenost v Bosni in bosansko plemstvo je imelo veliko moč, ki jo je vršilo na sestankih Stanak, kjer so člani razpravljali o zadevah, kot so izvolitev novega kralja ali kraljice in kronanja, o zunanji politiki, prodaji ali odstopu ozemlja, sklepanju in podpisovanju pogodb s sosednjimi državami ter vojaška vprašanja.
Osmansko cesarstvo si je v letih med 1440-1450 priključilo dele vzhodne Bosne in nato osvojilo Hum, ki se je takrat preimenoval v Hercegovino, zadnja trdnjava Novi pa je padla decembra 1481. Končno so Osmani leta 1463 Stjepana Tomaševića, zadnjega bosanskega kralja, ujeli in ubili.
Velika večina prebivalstva je bila podeželska, saj je bilo malo pomembnih urbanih središč. Med pomembnejšimi mesti so bili Doboj, Jajce, Srebrenik, Srebrenica, Tešanj in Podvisoki. Rudarstvo, zlasti srebra, je bilo glavni vir dohodka za bosanske kralje.
Ozadje Banovina Bosna je bila srednjeveška država, ki je na svojem vrhuncu obsegala večino današnje Bosne in Hercegovine, pa tudi dele Dalmacije (na Hrvaškem), Srbije in Črne gore. Čeprav je nominalno pripadala kronskim deželam Kraljevine Ogrske, je bila dejansko skoraj neodvisna država. Po vladavini bana Kulina so bosanski vladarji uživali praktično neodvisnost od Ogrske. Čeprav so večino tega obdobja formalno imeli vazalni položaj, jim je v resnici uspelo ohraniti neodvisne funkcije in celo razširiti svojo oblast v Srbiji, na Hrvaškem in v Dalmaciji.
Banovina Bosna je obstajala do leta 1377, ko je bila povzdignjena v kraljestvo s kronanjem Tvrtka I., ki je potekalo v srbskem pravoslavnem samostanu Mileševa pred relikvijami svetega Save Srbskega, po smrti zadnjega srbskega cesarja iz dinastije Nemanjić, Štefana Uroša V., ki je leta 1371 umrl brez otrok in dediča.
Kronanje Tvrtka Tvrtko je imel takrat najmočnejše zahteve po kraljevem nazivu in čeprav ni imel praktičnih sredstev za vladanje Srbiji, mu je to omogočilo, da je Bosno povzdignil v kraljestvo, saj bi to pomenilo večjo formalno neodvisnost. Tvrtko se je tako razglasil za prvega kralja Bosne in zahteval polno legitimnost, saj je krono, ki jo je prevzel, papež Honorij III. poslal Štefanu Prvokronanemu leta 1217. Srbski logotet po imenu Blagoje, ki je našel zatočišče na Tvrtkovem dvoru, je Tvrtku pripisal pravico do "dvojne krone": ene za Bosno in druge za srbske dežele njegovih prednikov Nemanjića. Bil je tudi kralj Srbije in na ta način je bila dosežena pravna podlaga za kronanje, ki jo je spodbujal celo njegov formalni suveren Ludvik I. Tvrtkov kraljevski naziv je odobrila tudi Ludvikova naslednica in Tvrtkova sestrična Marija, ogrska kraljica. Benetke in Dubrovniška republika sta Tvrtka dosledno imenovali kralja Raške, Dubrovnik pa se je leta 1378 celo pritoževal nad Tvrtkovo preokupacijo z novim kraljestvom. Tvrtkovo kronanje za kralja Bosne in Srbije je bilo jeseni 1377 (verjetno 26. oktobra, na praznik svetega Dimitrija) in je zaznamovalo pomemben dogodek v bosanski srednjeveški zgodovini, čeprav so sodobni viri o kronanju zelo redki. Kraljeva listina, izdana dubrovniški komuni 10. aprila 1378, je eden ključnih virov za razumevanje položaja srednjeveške bosanske banovine in njene preobrazbe v kraljestvo. Daje pa tudi informacije o gospodarski dejavnosti med Bosno in Dubrovnikom ter dokazuje bosansko neodvisnost.
Stanak ("Stanovi") Fevdalna razdrobljenost je ostala pomembna značilnost Bosne. Bosansko plemstvo je imelo pomembno moč, ki jo je izvajalo na sestankih Stanka. Stanak ali tudi Stanovi je najpogostejše ime, ki se uporablja za označevanje plemstva v srednjeveški Bosni, in je prvič potrjen v listini Tvrtka I. iz leta 1354. Njegov vpliv je dosegel vrhunec med 1390-imi in 1420-imi leti. Obstoj stanka je dokazoval enotnost in občutek pripadnosti bosanski identiteti in integriteti, hkrati pa je ponazarjal šibkost monarha in decentralizacijo države.
Pravico do sodelovanja na zasedanjih stanka je imel vsak bosanski knez, od magnatov do malih gospodov, skupaj znani kot vlastela, vendar je končna avtoriteta pripadala najvišjemu plemstvu. Stanak je bil sklican po potrebi, običajno s strani vladarja, ki mu je predsedoval in vodil zasedanja.Radušić, Edin (2010). "Istorija parlamentarizma u BiH". Parlamentarna skupština Bosne i Hercegovine. Parliamentary Assembly of Bosnia and Herzegovina. Archived from the original on 25 May 2016. Retrieved 29 December 2019.</ref> Če je bil moški, se je lahko udeležila njegova žena, otroci pa ne. Tudi duhovščina bosanske cerkve, ki ni pripadala vlasteli, ni bila deležna sodelovanja, vendar je vplivala na odločanje v stanku prek velikih gospodov, ki so bili z njimi povezani. Magnati države so stanke sklicali sami, ko je država imela večja notranja vprašanja, kot so kriza nasledstva ali odstavitev vladarja, domači spori ali vojne. Običajno se je odvijal povsod, kjer je imel monarh dvor: v Miletah, Milodražu, Bobovcu, Kraljevi Sutjeski in Jajcu.
Stanak je užival moč in avtoriteto v vseh zadevah, vključno z izvolitvijo novega kralja ali kraljice in kronanjem, zunanjo politiko, prodajo ali odstopom ozemlja, sklepanjem pogodb in podpisovanjem pogodb s sosednjimi državami ter vojaškimi vprašanji. Charters issued by monarchs reflected the decisions made by the stanak; as the royal power weakened, that of stanak increased. Listine, ki so jih izdali monarhi, so odražale odločitve stanka; ko je kraljeva moč slabila, se je moč stanka povečevala.
Mednarodno priznanje Ogrski vladarji so v srednjem veku Bosno dojemali kot državo pod svojo suverenostjo. Bosanski vladarji so delovali popolnoma neodvisno pri opravljanju državnih in diplomatskih zadev, upravljanju pravosodnega sistema, podeljevanju mest in posesti, kovanju kovancev, izkoriščanju naravnih virov ter sklepanju trgovinskih sporazumov z drugimi državami in neodvisnimi mesti.
Dubrovniška republika je kot glavna trgovinska partnerica bosanske države Bosno jemala kot ločeno državo ("rusag"), na primer v listini, izdani Sandalju Hraniću novembra 1405, kjer je zapisano, da bodo dubrovniški trgovci varni čez "bosanski rusag" ali 1451, med vojno s Štefanom Vukčićem, kot "Sveto kraljestvo". Dubrovčani so svetemu Demetriju plačevali tudi dohodek v višini 2000 dubrovniških perperjev. Ladislav Neapeljski je 26. avgusta 1406 na zahtevo Tvrtka II. priznal ozemlje kraljestva.
Zgodovina
Vzpon Tvrtka I. in vladavina alt=|levo|sličica|Zlati kovanec, kovan v času vladavine Tvrtka I. alt=Bosnian Kingdom at the time of Tvrtko's death in 1391.|sličica|Bosansko kraljestvo v času Tvrtkove smrti leta 1391. Bosna je dosegla vrhunec pod Tvrtkom I., članom dinastije Kotromanić, ki je prišel na oblast leta 1353. Leta 1372 je Tvrtko sklenil zavezništvo s knezom Lazarjem Hrebeljanovićem, enim od regionalnih gospodarjev na ozemlju razpadlega Srbskega cesarstva. Naslednje leto sta Tvrtko in Lazar napadla posest Nikole Altomanovića, takrat najmočnejšega srbskega plemiča. Po zmagi nad Altomanovićem sta si razdelila njegovo zemljo, razen njegovih primorskih okrožij Dračevica, Konavle in Trebinje, ki jih je zasegel Đurađ I. Balšić, gospodar Zete. Tvrtko je prejel dele Zahumlja, zgornjega toka rek Drine in Lima ter okrožij Onogošt in Gacko. Ta pridobitev je vključevala pomemben srbski pravoslavni samostan Mileševa, v katerem so hranili relikvije svetega Save, prvega srbskega nadškofa.
Leta 1377 je Tvrtko Balšiću odvzel primorske okraje. Istega leta, 26. oktobra, je bil kronan za kralja "Srbov, Bosne, Primorja in zahodnih dežel". Pridobitev srbskega ozemlja, vključno s pomembnim samostanom Mileševa, skupaj z dejstvom, da je bila Tvrtkova babica članica dinastije Nemanjić, je Tvrtka spodbudila, da se je dal kronati za srbskega kralja in s tem utrdil svoje pretenzije na srbski prestol. To je omogočilo izumrtje kraljeve linije Nemanjićev z Urošem leta 1371. Krono mu je poslal ogrski kralj Ludvik Anžujski. Sama slovesnost je bila opravljena v Milah pri Visokom v cerkvi, ki je bila zgrajena v času vladavine Štefana II. Kotromanića, kjer je bil tudi pokopan skupaj s svojim stricem Štefanom II. Mile declared as national monument . 2003. Nekateri zgodovinarji pa menijo, da ga je v pravoslavnem samostanu Mileševa Dr. Željko Fajfric: Kotromanići . kronal mileševski metropolit.
Po porazu Altomanovića je bil Lazar najmočnejši gospodar na ozemlju nekdanjega Srbskega cesarstva. Želel je ponovno združiti srbsko državo, Srbska pravoslavna cerkev pa ga je videla kot najprimernejšega za naslednika dinastije Nemanjić. Cerkev, ki je bila takrat najmočnejša povezovalna sila med Srbi, Tvrtkovih teženj v tem pogledu ni podpirala.
Do leta 1390 je Tvrtko razširil svoje kraljestvo na del Hrvaške in Dalmacije in razširil svoj naziv na "kralj Srbov, Bosne, Dalmacije, Hrvaške in Primorja". Tvrtkov polni naziv je navajal podložna ljudstva in geografske odvisnosti, v skladu z bizantinsko normo. Na vrhuncu svoje moči je bil "kralj Bosne, Srbije, Hrvaške, Huma, Usore, Soli, Dalmacije in Spodnjih Krajev ".
V zadnjih mesecih svojega vladanja se je Tvrtko posvetil utrjevanju svojega položaja v Dalmaciji in načrtom za zavzetje Zadra, edinega dalmatinskega mesta, ki se je izognilo njegovi oblasti. Benetkam je ponudil obsežno zavezništvo, vendar to ni ustrezalo interesom republike. Medtem je Tvrtko gojil tudi odnose z Albertom III., avstrijskim vojvodo. Do poznega poletja 1390 naj bi bila sklenjena poroka med nedavno ovdovelim kraljem in članico vladarske rodbine Habsburžanov. Kljub temu je ogrsko kraljestvo ostalo v središču Tvrtkove zunanje politike. Čeprav se nista priznala za kralja, sta se Tvrtko in ogrski kralj Sigismund septembra začela pogajati o miru, januarja 1391 pa so na njegov dvor prispeli veleposlaniki. Pogajanja verjetno niso bila nikoli zaključena, saj je Tvrtko 10. marca umrl.
Smrt Tvrtka I. in upad kraljevine sličica|Kraljevi in sodniški sedež kraljice Helene, ki je upodobljena na njegovi strani Medtem ko je Bosna takoj po Tvrtkovi smrti ohranila svoj položaj med sosednjimi državami, so se med Dabišino vladavino razmere v državi začele slabšati. Uspešno se je upiral svojim vladarjem iz Ogrske, Neaplja in celo osmanskim Turkom. V prvih letih svoje vladavine je Dabiša uspešno ohranjal celovitost kraljestva.
V drugem delu njegove vladavine pa so se razmere zelo spremenile. Plemstvo se je okrepilo in prvič delovalo neodvisno od kralja, začenši z zahumljsko plemiško družino Sanković. Dabiša je omejil moč Sankovićev, vendar je bil ta trend nepovraten in je sčasoma privedel do oslabitve kraljeve oblasti. Hrvoje Vukčić Hrvatinić, vodilni magnat kraljestva, se je dogovoril s Sigismundom in Marijo, vendar je ostal zvest Dabiši. Do junija 1394 je bil Dabiša v odprtem konfliktu z Ivanom Horvatom, gorečim Ladislavovim podpornikom in Sigismundovim sovražnikom. Ukazal je, naj možje z njegovih otokov Brača, Hvara in Korčule pomagajo pri obleganju Omiša, mesta, ki mu je vladal Horvat. Sigismund, ki je od aprila zbiral vojsko, je izkoristil nesoglasja.
V bitki pri Doborju je bil Horvat poražen in usmrčen, Sigismundove čete pa so uničile istoimensko mesto ob reki Bosni. Kmalu zatem se je Dabiša podredil Sigismundu in prepustil Hrvaško in Dalmacijo ogrskemu kralju ter ga s soglasjem svojih vazalov priznal za svojega fevdalnega gospodarja in naslednika bosanskega prestola. Ni jasno, kaj je Dabišo spodbudilo k strinjanju s tako ostrimi pogoji. V zameno je Sigismund, kot je razvidno iz pogodbe, izdane julija 1394, Dabišo uvrstil med najvišje ogrske uradnike in ga imenoval za ispána (grofa) Šomođskega.