Marija Hladnik Berden, znana tudi kot Mimi Hladnik, slovenska učiteljica, organistka in skladateljica, * 30. marec 1892, Novo mesto, † 10. maj 1924, Novo mesto. Veljala je za eno glasbeno najbolj nadarjenih predstavnic svoje generacije na Dolenjskem, kjer je delovala kot učiteljica, cerkvena organistka, sopranistka in pianistka. Skladala je predvsem cerkveno glasbo, nastopala kot solistka, ter poleg službe poučevala tudi klavir. Njeno življenje se je tragično končalo, ko je bila pri dvaintridesetih zastrupljena.
Otroštvo in izobraževanje
Rojena je bila 30. marec 1892 v slovenski družini v Novem mestu, kjer je bila v 2. aprila krščena v kapiteljski cerkvi. Godovala je na Marijino Vnebovzetje. Njena mati je bila Marija Knaus (1865–1948) iz Goriče vasi, njen oče pa Ignacij Hladnik (1865–1932) iz Križ. V času njenega rojstva je njen oče opravljal zelo slabo plačano službo kapiteljskega organista. Zaradi tega mu je pripadala pravica do uporabe manjšega kmetijskega zemljišča v cerkveni lasti, ki sta ga obdelovala z njeno materjo, katere starši so bili kmetje. Imela je šest bratov in sester, od katerih sta dva umrla v otroštvu. Od preživelih sester se je ena prav tako kot ona posvetila učiteljskemu poklicu, druga, Štefanija Hladnik Hanak je bila zaposlena kot učiteljica klavirja in bila pobudnica ustanovitve glasbene šole Ignacija Hladnika v Novem mestu, še ena pa je bila modistka. Od vseh otrok je bila najbolj glasbeno nadarjena in zato očetova ljubljenka. Pri očetu se je učila klavirja in orgel. Leta 1907 je postala gojenka učiteljišča pod vodstvom uršulink v Ljubljani. Tam je bila njena sošolka tudi kasnejša doktorica filozofije in slikarka Frančiška Pija Garantini. Med počitnicami je v novomeški kapiteljski cerkvi velikokrat orglala namesto svojega očeta. Leta 1911 je maturirala.sličica|Pesem Hrepenenje po Jezusu, ki jo je Marija Hladnik Berden skomponirala leta 1916
Delo
Po maturi je dobila službo učiteljice v Kostanjevici na Krki, kjer je delala do leta 1923. Dne 17. novembra 1913 je na učiteljišču v Ljubljani opravila usposobljenostni izpit za učiteljico na ljudskih šolah s slovenskim in nemškim učnim jezikom.
Bila je tudi odlična sopranistka in večkrat nastopala kot solistka. Ukvarjala se je tudi s skladanjem, predvsem cerkvenih pesmi. Njena cerkvena skladba z naslovom Hrepenenje po Jezusu je bila objavljena leta 1916 v Cerkvenem glasbeniku. Pogosto je nastopala tudi na klavirju. Veljala je za eno najboljših pianistk na Dolenjskem. V cerkvi svetega Jakoba na Kostanjevici je sedem let opravljala službo organistke. Poleg službe je zasebno poučevala klavir. Med njenimi učenci je bila tudi kasnejša operna pevka Milena Trost.
Leta 1919 je vstopila v Slomškovo zvezo, ki sta jo leta 1900 skupaj z še dvema učiteljema ustanovila Marija Štupca in Fran Jaklič. Dne 2. februarja 1923 se je v Novem mestu poročila z učiteljem Francem Berdnom (1895–1971) iz Filovcev. Po poroki se je preselila v Stopiče, kjer je dobila službo učiteljice, ki jo je opravljala do smrti. Novembra 1923 je rodila svojega edinca, sina Vasilija Berdena (1923–2009), ki je kasneje postal odvetnik. Smrt
Dne 2. aprila 1924 je njena služkinja dvaintridesetletna Marija Golobič iz Plemberka za večerjo napravila palačinke z marmelado. Ko je Marija Hladnik Berden jedla, je rekla, da imajo nek čuden okus kot po žveplu. Služkinja ji je dejala, da ji je padlo v mleko, ki ga je uporabila za palačinke par vžigalic, in da je za varnost stresla v jed nek odvajalni prašek, kar je njeno gospodarico pomirilo, da je palačinke pojedla. Služkinja in gospodar sta palačinke le poskusila. Po polnoči se je Marija Hladnik Berden zbudila s hudimi bolečinami v želodcu in začela začela kazati zgodnje znake zastrupljenja s fosforjem. Naslednji dan je še učila, a bolečine so se ji ponovile in šla je v mesto k zdravniku ter mu povedala, kaj čuti in da so bile v jedi vžigalice. Zdravnik je menil, da ne bo imela hujših posledic. Kmalu so se ji bolečine še povečale, in že čisto oslabljena je šla čez en teden v novomeško žensko bolnišnico, kjer so ji takoj izpraznili želodec. A bilo je prepozno; drugi dan, 10. maja 1924 je v bolnišnici umrla. Za sabo je postila komaj pet mesečnega sina. Na novomeškem pokopališču jo je 12. maja 1924 ob petju učiteljskega zbora pokopal skladatelj in kanonik-kurat kolegijatnega kapitlja v Novem mestu Fran Ferjančič.
Sojenje Mnenje zdravnikov v novomeški bolnišnici je bilo, da je Marija Hladnik Berden umrla od zastrupitve s fosforjem. Njena služkinja je tedaj dejala, da ji je v mleko po nesreči padla celotna škatlica vžigalic in se notri kuhala, za kar gospodarici ni povedala. Dejala je, da je s tem mlekom pripravila omleti, ki ju je njena gospodarica pojedla. Sodna obdukcija je dokazala, da je bila v njenem telesu večja količina strupa, kot bi lahko bila od škatlice vžigalic. Policija je sumničila služkinjo in jo dala opazovati. Nekaj dni po Marijinem pogrebu je Marija Golobič povedala sestri rajne, da je sanjala, da ji je pokojna gospodarica izročila v varstvo svojega sina, ter ji naročila, da mora ostati pri hiši. Soprogu rajne naj bi dejala, da ji je gospodarica v sanjah naročila, da se morata poročiti. Zaradi njenih izjav je policija preiskala njen kovček. V njem je našla dva zavitka strupa za podgane. Marija Golobič je najprej zatajila uporabo strupa, pozneje pa dejala, da je 2. aprila zjutraj namazala fosforjevo pasto na koruzne žgance, da bi jih nastavila podganam in zvečer z istim nožem, ki ga ni obrisala, ker se ji je zdel popolnoma čist, namazala marmelado na palačinke. Policija jo je aretirala in jo odpeljala v zapor v Novo mesto. Decembra 1924 je bila pred novomeško poroto obsojena za zastrupljenje svoje gospodarice. Ker ji dejanja niso mogli z gotovostjo dokazati, saj se je preiskava želodca rajne v Ljubljani predolgo zavlekla, je bila obsojena samo na deset mesecev zapora zaradi malomarnega ravnanja s strupom. Pod to se ji je že vštelo sedem mesecev preiskovalnega zapora. Nekaj let kasneje se je z vdovcem Marije Hladnik Berden poročila njena sestra Milka Hladnik (1900–1974), modistka.
V literaturi O njenem življenju in smrti je pisateljica in skladateljica Nina Dragičević napisala poetično kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije, ki je leta 2025 izšla pri založbi Beletrina v zbirki pisateljičinih kratkih zgodb o slovenskih skladateljicah z naslovom Nemogoče. Za to kratko zgodbo v za radio prirejeni obliki je avtorica leta 2025 dobila nagrado Lastovka Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo. Celotna knjiga je bila med desetimi nominiranci za Veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma 2025.
Sklici
Kategorija:Slovenski učitelji Kategorija:Slovenski organisti Kategorija:Slovenski skladatelji Kategorija:Rojeni leta 1892 Kategorija:Umrli leta 1924 Kategorija:Slovenski pianisti Kategorija:Slovenske sopranistke Kategorija:Umorjeni ljudje Kategorija:Umorjeni glasbeniki