Petar Karpoš ( , ), makedonski hajduk in vojskovodja velikega protiosmanskega upora, * 17. stoletje, Vojnik, Osmansko cesarstvo, † konec novembra ali začetek decembra 1689, Skopje, Osmansko cesarstvo.
Leta 1689 je nastopil kot vodja velikega upora proti Osmanskemu cesarstvu v na območju Makedonije. Pred vstajo je bil Karpoš dolgoletni hajduk, kasneje pa hajduški arambaša. Z uporom je bil razglašen za "kralja Kumanova", ta naziv pa mu je priznal tudi sveti rimski cesar Leopold I. Habsburški, ki je pod suvereniteto Svetega rimskega cesarstva formaliziral svobodno ozemlje s Karpošem kot kraljem na čelu.
V makedonskem in bolgarskem izročilu velja za narodnega junaka.
Življenje pred vstajo O Karpošu je malo pisnega gradiva, podatki o njegovem življenju pred vstajo pa so zelo netočni in temeljijo predvsem na ljudskih legendah.
Znano je, da se je rodil v vasi Vojnik blizu Kumanova,Istoria na Bŭlgaria v chetirinadeset toma: Bŭlgarskiat narod pod osmansko vladichestvo, ot XV do nachaloto na XVIII v. Authors Velizar Ivl Velkov, Vladislav Paskalev, Edinen tsentŭr po istoria (Bulgaria), Institut za istoria (Bŭlgarska akademia na naukite), 1999, стр. 238. po ljudskem izročilu pa naj bi bil sin revnega mlinarja. Čas rojstva ni povsem znan.
O njegovem imenu obstajajo polemike. Njegovo krstno ime je bilo "Petar", bolje poznan pa je bil pod svojim vzdevkom "Karpoš", ki naj bi ga dobil po makedonski besedi "karpa" (skala) zaradi domnevne velike telesne moči. V nekaterih osmanskih dokumentih ga najdemo pod imenom Karpuz, kar v turškem jeziku pomeni "lubenica" z izpeljanimi pomeni "krogla z nečim rdečim".Кой кой е XV-XIX в., сборник под редакцията на проф. Илия Тодев. Абагар 2000 г.- 131 стр. Po mnenju drugih raziskovalcev je "Karpoš" hišna različica imena Karpa, ki se pojavlja v 14. stoletju.
Po izročilu ga je pomanjkanje v rodni regiji ga je prisililo, da si je preživetje poiskal kot rudar v kratovskih rudnikih. Čez nekaj časa se je vrnil v rodni kraj, kjer se je poročil in imel dva otroka. Kasneje je odšel iskat delo v Vlaško, kjer je živel kot potepuh. Po tem, ko si je nabral zaslužek se je odpravil domov, vendar so ga na poti prestregli Turki in ga oropali vseh prihrankov. Domnevno se zatem ni vračal domov, temveč se je znova odpravil v kratovske rudnike. Ko je izvedel za avstrijsko napredovanje proti Turkom, je mobiliziral kmete, ki so delali v rudnikih, postopoma povečal svoje sile in kmalu imel pod svojim nadzorom severni in severovzhodni del Makedonije.
Karpoš je vodil skupino hajdukov na planini Dospat v Zahodnih Rodopih.Петър Петров, Карпошовото въстание 1689 г., София, 1994. Do leta 1689 je že užival slavo priznanega vojskovodje.Кой кой е сред българите XV-XIX в. 2000 г. Абагар, 132 стр. Ko so ga osmanske oblasti začele iskati, mu je uspelo pobegniti in svoje dejavnosti prenesti v kazah Niš, Leskovac, Vranjan, Prizren in Pirot.
Istega leta je med avstro-turško vojno vodil upor proti osmanski oblasti v severnem in severovzhodnem delu Makedonije, v regijah Kumanovo in Kriva Palanka.
Karpoševa vstaja
Predvečer vstaje Leta 1683 so se Osmani drugič znašli pred dunajskim obzidjem. Avstrijo je tedaj skrbela agresivna politika francoskega kralja Ludvika XIV. in nerešeni problemi z ogrskimi plemiči. Po dvomesečnem obleganju mesta sta na pomoč priskočili avstrijska in poljska vojska pod vodstvom kralja Jana Sobieskega. Turške sile so bile poražene in prisiljene v obsežen in večletni umik. Marca 1684 je bila ustanovljena Sveta liga. Med dolgo vojno je leta 1688 avstrijska vojska osvobodila Beograd, septembra 1689 pa še Niš.
Potek vstaje Z vstopom avstrijskih čet v osmanske posesti so izbruhnili upori v Plovdivu in Sofiji. Po tem se je veliko upornikov pridružilo Avstrijcem v Nišu in skupaj z njimi napadlo muslimanska mesta. Glede na osmanske dokumente se je lokalno prebivalstvo v Mariovu uprlo že pred avstrijskim zavzetjem Niša septembra 1689. Hajduki povsod so bili vznemirjeni ter se pridružili splošnemu uporu. Sam upor je izbruhnil sredi oktobra 1689 v severovzhodnem delu Makedonije, središče pa je bilo na območju Kratova in Krive Palanke. Vstajnike so vodili obrtniki, duhovniki, rudarji in hajduki, skupno 15.000 bojevnikov, ki jih je vodil hajduk arambaša Karpoš iz Zahodnih Rodopov, ki je iskal stik z Avstrijci ter ga nazadnje vzpostavil. Uporniki so avstrijskim silam nudili tudi logistično podporo. Kmalu so uporniki osvobodili Kratovo, Krivo Palanko in prelaz Kačak v Srbijo.
Avstrijske sile pod vodstvom generala grofa Silvia Piccolominija so se v spremstvu lokalnih prostovoljcev odpravile proti jugu proti Kosovu in zavzele Prokuplje in Grdeliško sotesko. Nekaj dni kasneje so zavzeli Prištino in od tam 22. oktobra odšli proti KačanikuИсторија на македонскиот народ, Книга прва, стр.280, Институт за национална историја-Скопје, НИП "Нова Македонија", Скопје, 1969 година. z namenom, da zavzamejo Skopje. 25. oktobra so vstopili v Skopje, ki je bilo polno zalog živine in trgovskega blaga, ki so ga zapustili turška vojska in lokalno prebivalstvo, ki je štelo okoli 60.000 ljudi.Macedonia:Its people and history, pg. 105, Stoyan Pribichevich, The Pennsylvania State University Press, 1982.
Glavna trdnjava svobodnega uporniškega ozemlja je bila Kriva Palanka, ki je bila prej najtrdnejša turška utrdba na tem območju. Uporniki so v bližini Kumanova zgradili tudi povsem novo utrdbo. Ker niso bili zadovoljni z osvojenimi položaji, so si prizadevali razširiti svobodno ozemlje in se pripravljali na pohod v smeri Kjustendila. Delovali so skupaj z avstrijskimi odredi, zlasti med njihovimi akcijami v Makedoniji. levo|sličica|Nalog za Karpošev umor Karpoš je dosegel Znepole , kjer je ustvaril svoje neodvisno svobodno ozemlje s središčev v Krivi Palanki,Историја на македонскиот народ, Книга прва, стр. 283, Институт за национална историја-Скопје, НИП «Нова Македонија», Скопје, 1969 година. nakar je sultan osebno izdal ukaz, naj Karpoša ujamejo in kaznujejo. Verjetno so bili storjeni tudi določeni koraki k zunanjemu priznanju in potrditvi svobodnega uporniškega ozemlja kot neodvisnega in suverenegaИсторија на македонскиот народ, Книга прва, стр. 283, Институт за национална историја-Скопје, НИП "Нова Македонија", Скопје, 1969 година.. Sodobne turške kronike in lokalno ljudsko izročilo Karpoša imenujejo "kralj Kumanova", naziv, ki ga je kasneje priznal sveti rimski cesar Leopold I. Po avstrijskih dokumentih je Piccolominija, ko je leta 1689 vstopil v Prištino, pozdravilo 5000 upornikov, med katerimi je bila največja enota Karpoševa. Po istih virih se je tedaj že imenoval "kralja Kumanova".
Kljub vsemu je Karpoš konec septembra ali v začetku oktobra od turških oblasti prejel amnestijo in bil imenovan za martoloz-bašijo martolozov v kazah Kjustendil, Sirišnik in Radoviš ter za vodjo martoloz-bašije v desetih kazah na makedonskem ozemlju.Историја на македонскиот народ, Книга прва, стр. 282, 283, Институт за национална историја-Скопје, НИП "Нова Македонија", Скопје, 1969 година. Namen velike naklonjenosti centralne vlade nekdanjemu sovražniku je bil v tem, da bi ga pridobila na svojo stran in s tem ohromila hajduško gibanje, ki je imelo v teh krajih grozljivo razsežnost. Kljub vsemu tudi ta poteza ni bila uspešna, saj je bil Karpoš sredi oktobra že na čelu ljudskega upora proti osmanski nadvladi.Иван Войников и Стоян Антонов, Титулни гербове на България sličica|Pismo Leopolda I. Karpošu
Kot dejanje priznanja avstrijskega vladarja je Karpoš od Leopolda I. prejel knežjo kapo ali kalpak, grb, odlikovanje in cesarski patent, ki je priznaval Karpoševo oblast (kot "Kiral von Kumanova" oziroma "kralj Kumanova") nad ozemlji pod cesarjevo suvereniteto. Podelil mu je tudi čin avstrijskega generala.Macedonia: Its people and history, стр. 105, Stoyan Pribichevich, The Pennsylvania State University Press, 1982. Turški kronist o tem piše tako:V zadnjih nekaj letih se je pojavil neki nevernik po imenu Karpoš, vodja roparjev in razbojnikov, ki se je razglasil za kumanovskega kralja, na njegovo prošnjo pa mu je avstrijski vladar poslal kapo.Карпошовото въстание (1689 г.) — Петър Петров,София, 1994 (доступна электронная версия )Na pomoč mu je bil poslan avstrijsko-ogrski odred, ki je bil pod njegovim poveljstvom.Карпошевото востание — Драган Ташковски. Prestolnica Karpoševega kraljestva se je iz Krive Palanke prestavila v Kumanovo, tedaj pomembno gospodarsko središče makedonske regije.Историја на македонскиот народ, Книга прва, стр. 280, Институт за национална историја — Скопје, НИП «Нова Македонија», Скопје, 1969 година. Deloval je skupaj z znanim bolgarskim voditeljem, vojvodo Strahilom, ki je prav tako imel čin generala v avstrijski vojski in je postal niški vojvoda ter poveljeval prostovoljnim upornikom in bolgarskim razbojnikom. Kralj Karpoš je ustanovil oborožen odred 5000 kristjanov ter okoli Kumanova zgradil nove utrdbe. Pod njegovim poveljstvom so bila izvedena utrjevalna dela v Kumanovu in Krivi Palanci. Sosednja mesta Tabanovce, Nagoričane, Strezovce in Klečovce so priznala njegovo oblast. S skupnimi prizadevanji Karpoševih upornikov in Avstrijcev je bilo zavzeto Skopje, zatem pa je šlo vstaji na slabše.
Zadušitev upora in Karpoševa smrt Proti koncu oktobra so Osmani sprejeli vrsto ukrepov, namenjenih utrjevanju svojih vojaških vrst. Najprej je bil imenovan novi veliki vezir, Mustafa paša Köprülüzade. Eden njegovih prvih ukrepov je bila odločitev o odpravi številnih izrednih davkov. Vzporedno s temi ukrepi so se začele priprave na napad na makedonske upornike in avstrijsko vojsko. Enotam Halila paše ter janičarjem Mohameda paše je na pomoč prišel še krimski kan Selim I. Geraj je Turkom s svojo borbeno 30.000-glavo tatarskimo hordo, ki bi bili udarna sila v prihajajočih spopadih z uporniki.
Zaradi številnih dejavnikov, med drugim oddaljenost od glavnine avstrijske vojske in neugodne vremenske razmere, predvsem pa zaradi kuge, ki je divjala v mestu, se je Piccolomini odločil umakniti iz mesta in ukazal, da ga požgejo. Požar je divjal dva dni, 26. in 27. oktobra, in uničil večino mestaИсторија на македонскиот народ, Книга прва, стр. 280, Институт за национална историја-Скопје, НИП "Нова Македонија", Скопје, 1969 година.. Zatem se je Piccolomini s svojimi četami umaknil v Prištino in na poti v Prizren, kjer bi se moral sestati s pećkim patriarhom Arsenijem III. Černojevićem glede preselitve dela lokalnega prebivalstva v Vojvodino, zbolel za kugo. Umrl je 9. novembra 1689 v Prizrenu.Macedonia: Its people and history, pg. 106, Stoyan Pribichevich, The Pennsylvania State University Press, 1982.
Po Piccolominijevi smrti in umiku avstrijske vojske se je Karpoš poskušal sam upreti osmanski oblasti. 20. novembra, potem ko se je avstrijska vojska umaknila v zimska bivališča, se je proti vstajnikom skoncentrirala ogromna vojaška sila. Izveden je bil izveden napad na Krivo Palanko, kjer se je nahajalo več tisoč upornikov ter avstrijskih in ogrskih vojakov, ki so se pripravljali na napad na Kjustendil. levo|sličica|Karpošev spomenik v Kratovu Ko so izvedeli za veliko premoč sovražnika, so uporniki požgali in zapustili Krivo Palanko ter se umaknili v Kumanovo, po drugih podatkih pa so se spopadli z veliko muslimansko vojsko in bili poraženi. Že naslednjega dne so se pred Kumanovim pojavili turške in tatarske čete. Uporniki so sklenili, da se bodo s sovražnikom soočili zunaj novozgrajene trdnjave. Nasprotnikova vojska je bila mnogo večja od uporniške, sestavljena iz posameznikov z vseh koncev cesarstva pod osebnim vodstvom seraskerja Mohameda paše.
Karpoš je bil v spopadu ujet skupaj z velikim številom svojih borcev. Vstajniki so iz trdnjave še zadnjič udarili, nakar so jo zavzeli osmani, njene branilce pa usmrtili. Osmanska vojska se je nato odpravila proti Skopju in s seboj vzela ujete upornike. Skopje je bilo takrat pod nadzorom hajdukov, verjetno Karpoševih mož, vendar ko so slišali za poraz pri Kumanovu in približevanje osmanskih vojsk, so pobegnili. Turki so Kumanovo in sosednja mesta opustošili.