thumb|300px|right|Sodobni koncept Združene Armenije kot ga zagovarja Armenska revolucionarna zveza
Zahodna Armenija (zahodnoarmensko: Արեւմտեան Հայաստան, Arevmdian Hayasdan) je izraz, ki se nanaša na zahodne dele Armenskega višavja v sedanji Turčiji. Ozemlje je zgodovinska domovina Armencev. Izraz Zahodna Armenija se lahko nanaša tudi na Bizantinsko Armenijo, ki je nastala po delitvi Velike Armenije med Bizantinskim cesarstvom (Zahodna Armenija) in Sasanidsko Perzijo (Vzhodna Armenija) leta 387.
Ozemlje Zahodne Armenije je bilo predmet sporov in osmansko-perzijskih vojn. Osmansko cesarstvo ga je osvojilo med vojnama leta 1532–1555 in 1623–1639. Ozemlje je po osvojitvi postalo znano kot Turška ali Osmanska Armenija. Razdeljena je bila na šest vilajetov. V 19. stoletju je dele Zahodne Armenije, vključno s Karsom, osvojilo Rusko carstvo.
thumbnail|300px|Načrtovana delitev Osmanskega cesarstva po Sevreški mirovni pogodbi, sklenjeni leta 1920
Armensko prebivalstvo Zahodne Armenije je bilo v 90. letih 19. stoletja žrtev obsežnih pobojev, med armenskim genocidom leta 1915 in v naslednjih letih pa žrtev sistematičnega iztrebljanja in deportacij. Sistematično se je uničevala tudi armenska kulturna dediščina, stara več kot 4000 let. Leta 1920 je Sevreška mirovna pogodba, podpisana med Osmanskim cesarstvom in zavezniškimi silami prve svetovne vojne, predvidela meje, po katerih bi bila Zahodna Armenija vključena v Republiko Armenijo. Razmejitev nikoli ni bila izvedena zaradi turške invazije na Armenijo in priključitev Karsa in Surmaluja k Turčiji. Te priključitve so bile formalizirane z Aleksandropolskim (1920), Moskovskim (1920) in Karskim spozumom (1921).
Armenci, tako v diaspori kot avtohtoni prebivalci sodobne Turčije, si od armenskega genocida in turške invazije prizadevajo za politično zastopanost ali združitev z Republiko Armenijo. V diaspori deluje Kongres potomcev preživelih v genocidu."About Government" . The Government of the Republic of Western Armenia (Armenia). Leta 2020 so tri tradicionalne armenske stranke – Armenska revolucionarna federacija (Dašnaki), Hunčaška socialdemokratska stranka (Hunčaki) in Armenska demokratsko-liberalna stranka (Ramgavarji) – izdale skupno izjavo ob stoletnici Sevreške pogodbe, v kateri so navedle, da je Sevreška pogodba edini veljavni pravni dokument, ki določa mejo med Armenijo in Turčijo. Prehod meje med zahodno in vzhodno Armenijo je zaradi nenehne turško-azerbajdžanske blokade Armenije prepovedan že od leta 1993.
Imena thumb|left|250px|Gora Ararat, zdaj v Turčiji, kot je vidna iz armenske prestolnice Erevan; Ararat v armenski javnosti simbolizira zahodno Armenijo
Regija ima več armenskih imen. V vzhodni armenščini, ki se govori večinoma v Armeniji, Rusiji, Gruziji in Iranu, je zdaj najpogostejše ime Arevmtjan Hajastan (Արևմտյան Հայաստան). V zahodni armenščini, ki se govori v diaspori v ZDA, Franciji, Libanonu, Siriji, Argentini in drugod, se imenuje Arevmdean Hajasdan (Արեւմտեան Հայաստան). Med arhaičnimi imeni, ki so se uporabljala pred 20. leti 20. stoletja, sta Tačkahajastan (Տաճկահայաստան) v vzhodni armenščini in Daǰkahajasdan v zahodni armenščini. V tistem obdobju sta se uporabljali tudi imeni T'urk'ahajastan (ֹուրքարքայաստան) in T'rk'ahajastan (ֹրքահայաստան), ki obe pomenita Turška Armenija.
V turškem jeziku se dobesedni prevod imena Zahodna Armenija glasi Batı Ermenistan. Odkar je bilo na prvem turškem geografskem kongresu leta 1941 opredeljenih sedem geografskih regij Turčije, je bila Zahodna Armenija uradno opredeljena kot Vzhodna Anatolija (Doğu Anadolu). Skozi večji del zapisane zgodovine se za vzhodno mejo Anatolije ni štela reka Araks, ki označuje današnjo mejo med državama Armenijo in Iranom. Raba imena Armenija je bila v Osmanskem cesarstvu v 80. letih 19. stoletja prepovedana. Uradno preimenovanje regije v Vzhodno Anatolijo v 20. letih 20. stoletja Richard G. Hovannisian (2011). The Armenian Genocide: Cultural and Ethical Legacies, str. 3Cheterian, Vicken (2015). Open Wounds: Armenians, Turks and a Century of Genocide. Oxford and New York City: Oxford University Press. str. 65. ISBN 978-1-84904-458-5Galichian, Rouben (2004). Historic Maps of Armenia: The Cartographic Heritage. London and New York City: I.B. Tauris. str. 8–9. ISBN 978-1-86064-979-0Journal of the Society for Armenian Studies. Vol. 14–16. Los Angeles. 2005. str. 55Helft, Susan (2020). "The Past, Present and Future of the Canon of Ancient Anatolian Art". In Gansell, Amy Rebecca; Shafer, Ann (ur.). Testing the Canon of Ancient Near Eastern Art and Archaeology. Oxford University Press. str. 91. ISBN 978-0-19-067316-1Smith, Adam T. (december 2022). "Unseeing the Past: Archaeology and the Legacy of the Armenian Genocide". Current Anthropology. 63: 56–90. doi:10.1086/722380. ISSN 0011-3204 je bilo označeno kot poskus Turčije, da bi izbrisala armensko zgodovino regije. Hovannisian, Richard G. (1997). "Etiology and Sequelae of the Armenian Genocide". In Andreopoulos, George J. (ed.). Genocide: Conceptual and Historical Dimensions. University of Pennsylvania Press. str. 127. ISBN 978-0-8122-1616-5. Cheterian, Vicken (2015). Open Wounds: Armenians, Turks and a Century of Genocide. Oxford and New York City: Oxford University Press. str. 65. ISBN 978-1-84904-458-5Galichian, Rouben (2004). Historic Maps of Armenia: The Cartographic Heritage. London and New York City: I.B. Tauris. str. 8–9. ISBN 978-1-86064-979-0 Journal of the Society for Armenian Studies. Vol. 14–16. Los Angeles. 2005. str. 55
Zgodovina Osmanska zasedba Po osmansko-perzijski vojni (1623–1639) je Zahodna Armenija dokončno postala del Osmanskega cesarstva. Po rusko-turški vojni 1828–1829 se je izraz "Zahodna Armenija" nanašal na z Armenci naseljena območja Osmanskega cesarstva, ki so ostala pod osmansko oblastjo, potem ko so Kadžari po rusko-perzijski vojni (1804–1813) in rusko-perzijski vojni (1826–1828) vzhodni del Armenije prepustili Ruskemu carstvu.
Prva svetovna vojna in poznejša leta thumb|250px|Meje za delitev Osmanskega cesarstva, kot jih je po šestih tajnih sporazumih med Pariško mirovno konferenco leta 1923 povzel Ray Stannard Baker, tiskovni sekretar Woodrowa Wilsona 250px|thumbnail|Različica zemljevida iz leta 1927, ki ga je uporabljala Velika narodna skupščina Turčije
Armenski genocid
V letih 1894–1896 in 1915 je Osmansko cesarstvo izvajalo sistematične poboje in prisilne deportacije Armencev,Britannica kar je povzročilo armenski genocid. Množične deportacije in poboji Armencev so se začeli spomladi 1915. 24. aprila 1915 so bili iz Konstantinopla deportirani armenski intelektualci in voditelji armenske skupnosti. Po podatkih v razlišnih virih naj bi bilo ubitih približno 1.500.000 Armencev.
Kavkaška kampanja Med kavkaško kampanjo v prvi svetovni vojni je Rusko carstvo okupiralo večino z Armenci naseljenih območij Osmanskega cesarstva. Med letoma 1915 in 1918 je bila na okupiranih območjih ustanovljena začasna pokrajinska vlada.
Kaos, ki ga je povzročila ruska revolucija leta 1917, je ustavil vse ruske vojaške operacije in ruske sile so se začele umikati. V Erevanu sta leta 1917 in 1919 potekaka Prvi in Drugi kongres Zahodnih Armencev.
Sporazum Sazonov-Paleologue Sporazum Sazonov-Paleologue, sklenjen 26. aprila 1916 med ruskim zunanjim ministrom Sergejem Sazonovom in francoskim veleposlanikom v Rusiji Mauriceom Paleologueom, je predlagal, da se Zahodna Armenija izroči Rusiji v zameno za rusko privolitev v Sykes-Picotov sporazum. Slednji je bil tajni dogovor med vladama Združenega kraljestva in Francije izleta 1916, v katerem sta državi z vednostjo Ruskega imperija določili svoja interesna območja v Zahodni Aziji po pričakovanem razpadu Osmanskega cesarstva.
Ozemlje Zahodna Armenija je razdeljena na šest vilajetov (vilâyat-ı sitte), ki so obstajali že v Osmanskem cesarstvu: Erzurum, Van, Bitlis, Diyarbekir, Kharput in Sivas. V Cicernakaberdu, spominskemu kompleksu, posvečenemu armenskemu genocidu, se Zahodna Armenija imenuje "12 izgubljenih provinc": Kars, Batum, Trebizond, Sivas, Kayseri, Adana, Haleb, Harpert, Diyarbekir/Amed, Bitlis, Erzerum in Van.
Sedanje stanje thumb|Zastava Zahodne Armenije, ki jo je privzel Narodni svet Zahodne ArmenijeDecree on the flag of Western Armenia
Usoda Zahodne Armenije, običajno imenovana armensko vprašanje, velja za ključno vprašanje v sodobni zgodovini armenskega naroda. Armenija trenutno nima nobenih ozemeljskih zahtev do Turčije, čeprav ena od političnih strank, Armenska revolucionarna federacija, največja armenska stranka v diaspori, zahteva ozemlje, ki je bilo v Sevreškem sporazumu iz leta 1920 označeno kot del Republike Armenije (1918–1920). Ozemlje je znano tudi kot Wilsonova Armenija. Od leta 2000 je v armenski diaspori dejaven organizacijski odbor kongresa dedičev Zahodnih Armencev, ki so preživeli armenski genocid.
V anketi, opravljeni v Armeniji leta 2014, so anketirance spraševali, kakšne zahteve bi bilo treba postaviti Turčiji. Približno 80 % jih je menilo, da bi Armenija morala postaviti teritorialne zahteve. 30 % jih je odgovorilo, da le teritorialne, 50 % pa teritorialne, moralne, finančne in lastniške. Samo 5,5 % vprašanih je menilo, da ne bi smelo biti nobenih zahtev.
V raziskavi leta 2012 se je 36 % vprašanih Armencev strinjalo ali delno strinjalo, da bi turško priznanje armenskega genocida povzročilo teritorialno odškodnino, medtem ko jih je 45 % menilo, da ne. Spletna publikacija Barometer.am je ob tem zapisala: "Zdi se, da naše pragmatično prebivalstvo meni, da bi bilo treba vse možne zahteve posredovati Turčiji [...], vendar relativna večina meni, da je praktična uresničitev teritorialnih zahtev do Turčije nerealna."
Galerija
Sklici
Dodatno branje
Arman J. Kirakosian, "English Policy towards Western Armenia and Public Opinion in Great Britain (1890–1900)", Yerevan, 1981 (armensko in rusko) Armen Ayvazyan, "Western Armenia vs Eastern Anatolia", Europe & Orient – n°4, 2007
Kategorija:Zgodovina Armenije Kategorija:Zgodovina Turčije