Stari bazar (; ) v Đakovici je najstarejši bazar na Kosovu (znan tudi kot Çarshia e Madhe ('Veliki bazar')). V zgodovinski soseski Mëhalla e Hadumit, kjer je, je tudi najstarejša mošeja v mestu, mošeja Hadum (Xhamia e Hadumit), ki izvira iz 15. stoletja.
Veliki bazar (iz , kar pomeni tržnica; ) je bil srce gospodarstva v Đakovici, mestu trgovine in blaga, ki je služilo vasem okoli občine Đakovice, območju Junik in višavju (Malësia e Gjakovës) na meji med Kosovom in Albanijo. Stari bazar je bil požgan in uničen in nato je obnovljen po poškodbah med vojno leta 1999 (zadnja vojna na Kosovu).
Okoli mošeje ležijo grobovi s kiparskimi okraski in napisi, vgraviranimi v starem osmanskem jeziku. V preteklosti so jo uporabljali za pokopavanje članov priljubljenih družin v Đakovici. V kompleksu mošeje so bili hamam (turška kopel), ki je bil uničen leta 2008, stavba stare knjižnice iz leta 1671 (ki so jo srbske sile požgale med vojno leta 1999 in jo popolnoma uničile leta 2000) ter mejtepi iz leta 1777.
Bazar je povezan s središčem mesta, ki je oddaljeno le pet minut, preko mostu IslamBegu. Bazar pokriva površino približno 35.000 m2, njegova glavna ulica pa je dolga 1 km, vzdolž nje pa je približno 500 trgovin. Vendar pa je še vedno dom aktivne mošeje, več tűrbetov in stolp z uro, ki je bil uničen med prvo balkansko vojno in bil nedavno obnovljen.Broshura për promovimin e Gjakovës, CBDC
Zgodovina
Veliki bazar v Đakovici je nastal s pojavom prvih obrtnikov, ki so predelovali pridelke; nastal je, ko je Đakovica dobila status kasabe (majhnega mesta), ko je leta 1003 po hidžri (1594/95) Selman Hadim Aga podaril nekaj javnih objektov, ki jih je sam zgradil, verskim ustanovam: mošejo Hadum, mejtep (osnovno versko šolo), knjižnico, muvakit-hane, »stavbo za merjenje časa in določanje koledarja s pomočjo astrolabičnih kvadratov«, javno kopališče (hamam), gostišče in nekaj trgovin. Za vzdrževanje teh objektov je od sultana zahteval, naj njegovemu vakifu doda nekaj zemljišč sultanovih posesti (hasov), katerih dohodek naj se uporabi za vzdrževanje omenjenih stavb in za plačilo osebja, ki bi tam delalo.
Vendar pa je prva neposredna dejstva o Velikem bazarju posredoval turški popotnik Evlija Čelebi, ki je leta 1662 obiskal Đakovico in je bil očitno navdušen nad lepoto in bogastvom mesta ter Đakovčani. Med drugim je zapisal: »Jakovo ima dva tisoč okrašenih hiš, ki so na prostranem polju. Ima dve čudoviti mošeji, mošejo brez minareta (mesjide), gostilne, prekrite s svincem. Ima čudovito javno kopališče (hamam), ki razveseli vaše srce in približno tristo trgovin s tisoč vrstami obrti«. Ko govori o vtisih, ki so jih nanj pustili Đakovčani, nadaljuje: »Ker ima lepo podnebje, so prebivalci lepi in prijazni«.
Kot je mogoče videti že od samega začetka, je bilo na Velikem bazarju veliko število trgovin, v katerih so se razvijale skoraj vse vrste obrti, katerih cilj je bil zadovoljiti vse potrebe prebivalstva regije Đakovica in izvoza, kot so predelovalci kovin, predelovalci usnja, predelovalci tekstila, kleparji, sedlarji, izdelovalci belih volnenih kap, izdelovalci preprog itd. Predelava kovin je vključevala nekaj zelo pomembnih obrti za tisti čas, kot so puškarji, srebrnarji, izdelava bakrene posode, kleparji itd. V 18. stoletju je bil slavni puškar Tush omenjen v Đakovici, ki se ni ukvarjal le z njihovo izdelavo, temveč tudi z okraševanjem. Kot mojster izdelave razkošnega orožja, ki so ga takrat brez razlikovanja zahtevali vsi družbeni sloji, mu je v tem stoletju uspelo ustvariti »ljudsko šolo« te obrti, ki je še danes znana po njegovem imenu.Grand Bazaar of Gjakova, Masar Rizvanolli, p.39
Obrt Obrt nožarjev, ki so jo nekoč izvajali tudi v Đakovici, je bila starejša od puškarstva. Obrtniki, ki so se ukvarjali s to obrtjo, so izdelovali različne nože, kot so "dimi", bodala, jatagani itd., katerih ročaje so okraševali s čudovitimi ornamenti.
Po mnenju angleškega avtorja Nighta je bila Đakovica eno najzanimivejših mest z zelo spretnimi prebivalci v obdelavi kovin. Izjavil je, da so »najlepša sedla, filigranski izdelki, izdelava zlatih ročajev mečev in okraski jataganov in pištol tukaj izdelovali pridni ljudje«. Nadaljeval je: »Albanci iz Skadra, Đakovice in Prizrena so znani mojstri v izdelavi pušk in drugih kovinskih predmetov. J. Mueller je leta 1838 o Đakovici trdil, da puške tega mesta, zlasti pištole, uživajo posebno spoštovanje tudi v Sarajevu.
Tukaj so izdelovali luksuzne osebne predmete in druge umetniške predmete, izdelane iz zlata, srebra in biserov. Dela srebrarjev niso ustrezala le okusu in zahtevam lokalnega prebivalstva, temveč tudi tujih držav. Zato so srebrarji s svojimi umetniškimi izdelki postali znani povsod. Theodor Anton Ippen je zapisal, da so se srebrni izdelki iz Đakovice prodajali povsod in so »znani po vsej Albaniji«. Angleški novinar Mehew je med drugim zapisal: »Albanci niso le pridni in sposobni različnih ročnih del, ampak ima država nekaj redkih izdelkov, ki sploh ne zaostajajo za nekaterimi umetniškimi izdelki naših zahodnih prestolnic. Ali lahko to trdimo za Črnogorce, Bosance ali Srbe? V mestih Peć in Đakovica nastajajo filigranski izdelki iz zlata in srebra, ki so veliko boljši od malteških, tako po umetniškem čutu, izraženem v njihovih motivih, kot tudi po tkanju in čudoviti finesi teh predmetov. Ta odlična đakovška dela, podobna čipkam, so iskana na vsakem trgu, prav tako pa tudi zelo dragocene »zlate skodelice, izdelane v filigranu, narejene za zaščito roke pred opeklinami« – kot jih je omenil Lord Byron v svojem delu Don Juan, ki jih običajno postavijo pod majhne skodelice za kavo, so vedno albanske izdelave. Med izdelki đakovških srebrnarjev za osebno dekoracijo so bili prstani, uhani, zapestni prstani, »fesi« itd., ki so jih uporabljale lokalne bogate družine in so jih izvažali v Carigrad. Srebrnarji so okraševali tudi pipe, okvirje ogledal, itd.Grand Bazaar of Gjakova, Masar Rizvanolli, p.41
Trgovina Po nekaterih statističnih podatkih je bilo v začetku 20. stoletja v Đakovici 400 obrtnikov. Živahen razvoj obrti je spodbudil tudi razvoj trgovine. »Prebivalci Đakovice so nagnjeni k kmetijstvu, vendar so bolj nagnjeni k trgovini. Odhajajo v oddaljene kraje, kjer odpirajo svoje trgovine, gostilne itd., da si zagotovijo preživetje,« je bilo zapisano v letopisu (salname) vilajeta Kosovo leta 1887. Đakovški trgovci in obrtniki so svoje izdelke prodajali ne le na Velikem bazarju, temveč tudi na številnih tržnicah v drugih mestih Osmanskega cesarstva, Srbije in Avstrije. Dejstva kažejo, da so v 1720-ih trgovci iz Prištine in Đakovice svoje blago najprej prevažali v Dubrovnik, nato pa v Italijo. Leta 1803 je trgovec iz Đakovice, Jonuz Spahiu, v Benetkah prodal 114 bal majhnega usnja. Leta 1827 sta Salih in Kërsto iz Đakovice v Sarajevo poslala smodnik, puške in kremen, leto kasneje pa sta Hasan in njegov nečak Hamza v Srbijo poslala tri bale pušk. Glede na zapisnike carinskih dajatev (cymrykov) Požege, Aleksinca, Kragujevca, Mokre Gore, Beograda itd. so trgovci iz Đakovice prodajali svoje blago, kot so svilene galone, tobak, riž, koruza, jegulje, britvice, podplati, dvocevne športne puške, pištole, dolge puške, naboji, smodnik, kremeni kamen, vosek, njuhanec, različno usnje, sol, olje, bombaž, bombažne trakove, srebrne galone, šale, fige itd. Ali Sulejmani iz Đakovice je leta 1837 prek Beograda v Avstrijo prepeljal 56 tovorov ovčjega usnja in drugega blaga v vrednosti 283,38 grošev, medtem ko je leta 1841 Halil Dobruna prek Srbije v Avstrijo prepeljal galone v vrednosti 1800 grošev in 21,5 tovora maroškega usnja (saftjan). V srbskih ljudskih pesmih se Đakovica omenja kot albanski trg (Arnaut Pazar v turščini). Po Muellerju: »Ovce so razvite, zlasti okoli Đakovice, in njihova volna predstavlja precejšen izvozni artikel. Med bolj znanimi trgovci se omenja bogata družina Hajdar, ki se je ukvarjala z zunanjo trgovino z volno. Imeli so svoje podružnice v Vidinu, Budimpešti, Dunaju, Solunu, Carigradu itd. Poleg tega so imeli velika posestva v okrožju Niš, Leskovac in Vranje, ki so jih obdržali do leta 1878.«
Gostišča
Gost razvoj zunanje trgovine je nakazoval potrebo po objektih, kjer bi počivali trgovci in tovorne živali kot edino prevozno sredstvo blaga. Skoraj vse hiše meščanov Đakovice so imele ob velikih vhodnih vratih na koncu velikega dvorišča stanovanjski objekt, ki je obsegal sobo za znane in neznane goste s kaminom, kopalnico in ločenim straniščem; hlev za tovorne živali in senik nad njim za shranjevanje živalske hrane, nato leseni zaboj za pšenico (žitnica), zaboj za koruzo itd. V tem delu hiše so bili nastanjeni in nahranjeni gostje, ki niso uspeli opraviti vseh del med tržnim dnem, kar je v nekaterih primerih, ko je Veliki bazar dosegel vrhunec razvoja, trajalo do tri dni, včasih pa je bilo organizirano celo dvakrat na teden. Hiše begov, ag in srednjega razreda so bile v obliki stolpov z dvema ali tremi nadstropji, v lepšem slogu kot vaške, podobne trdnjavam z velikimi dvorišči, na koncu katerih je bil prostor za goste (selamllek). Takšno je bilo dvorišče hiše Avdi bega v središču mesta ob mošeji Hadum.
Po drugi strani pa so obstajali še drugi javni objekti – gostišča in karavanseraji. Gostišča so bila po funkciji podobna današnjim hotelom, medtem ko so karavanseraji, kot že sama beseda pove, služili za namestitev potnikov in njihovih tovornih živali, ki so sodelovale v karavani pri prevozu blaga. Leta 1835 je bilo v Đakovici znano gostišče Harakia. V 1870-ih in 1880-ih je imela Đakovica 16 gostišč. Mueller leta 1838 omenja velik karavansaraj v Đakovici, ki je sprejel do 100 gostov, trgovcev z živalmi in kjer so imeli svoje velike dvorane tudi armenski menjalci denarja (sarafi). V Đakovici je bil omenjen tudi hotel, ki je bil v državni lasti. Po stari bizantinski tradiciji, ki se je še bolj razvila v obdobju osmanske vladavine, je imela vsaka obrt ali trgovina svojo ulico ali cesto (trg). Ta slog ureditve so organizirali cehi, ki so uvedli strogo disciplino in strog nadzor nad proizvodnjo, tako glede kakovosti kot količine blaga, ki ga je bilo dovoljeno proizvajati, zlasti pa da bi omilili konkurenco med obrtniki in trgovci, člani ceha.Grand Bazaar of Gjakova, Masar Rizvanolli, p.55
Mošeja Hadum
Šejka Emina teke
Šejka Emina teke stoji v kompleksu Velikega bazarja v Đakovici, v delu, imenovanem 'glavna tržnica'. Zgrajena je bila v 17. stoletju. Stavba pripada sekti Saadi, graditelj pa je bil Šejk Emin. Tudi on je bil poklicni kadi, izobražen v centrih Osmanskega cesarstva. Dedič teke je zdaj Šejk Ruždi. Značilnost teke je, da je bila pri gradnji uporabljena tradicionalna metoda gradnje. Temelji in pritličje so bili zgrajeni iz klesanega kamna, prvo nadstropje pa iz opeke, streha je lesena konstrukcija z razširjenimi napušči, na stenah in stropu so okraski. Na njenih tleh je območje samahana, ki je molitveni prostor, kupola je izrezljana iz lesa. Arhitekturna zasnova objekta pripada meščanski ljudski arhitekturi in predstavlja kompleks stavb s tekijami, türbami (majhnimi mavzoleji), samahanami (obrednimi molitvenimi dvoranami), fontanami, hišami in drugimi spremljajočimi stavbami. Notranjost in zunanjost sta bogati z rezbarjenim lesom. Stavba je značilna po svoji sobi za goste v drugem nadstropju, ki ima obliko osmerokotnika. Z vidika spomeniške arhitekture je zelo zanimiva, saj predstavlja redek primer sakralne arhitekture, ki bo služila za proučevanje, kot turistična atrakcija, pa tudi kot verski objekt, obremenjen s številnimi oprijemljivimi in duhovnimi dediščinskimi vrednotami.Gjakova, Arten Hamza etc., p.43
Bektašijska tekija
Bektašijska tekija v Đakovici je bila ustanovljena leta 1790 in je edina stavba te vrste na Kosovu. Je sedež islamskega sufijskega reda v državi. Stavba je bila obnovljena po rušenju med zadnjim konfliktom na Kosovu.