sličica|Evropa kartografa Abrahama Orteliusa leta 1595 Zgodovina Evrope se tradicionalno deli na štiri časovna obdobja: prazgodovinska Evropa (pred približno letom 800 pr. n. št.), klasična antika (800 pr. n. št. do 500 n. št.), srednji vek (500–1500 n. št.) in moderna doba (od leta 1500 n. št.).
Prvi zgodnji evropski sodobni ljudje se v fosilnih zapisih pojavijo pred približno 48.000 leti, v paleolitiku. Naseljeno kmetijstvo je zaznamovalo neolitsko dobo, ki se je počasi širila po Evropi od jugovzhoda proti severu in zahodu. V poznejšem neolitskem obdobju so se pojavili zgodnja metalurgija, uporaba orodij in orožja na osnovi bakra ter gradnja megalitskih struktur, kot je primer Stonehengea. Med indoevropskimi migracijami so se ljudje v Evropo selili z vzhoda in jugovzhoda. Obdobje, znano kot klasična antika, se je začelo z nastankom mestnih držav antične Grčije. Pozneje je celotnemu sredozemskemu bazenu zavladal rimski imperij. Konec 4. stoletja našega štetja se je začelo obdobje selitev germanskih ljudstev.
Padec Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 n. št. tradicionalno označuje začetek srednjega veka. Medtem ko je Vzhodno rimsko cesarstvo obstajalo še 1000 let, so bila nekdanja ozemlja zahodnega cesarstva razdrobljena na številne države. Prvo veliko cesarstvo srednjega veka je bilo Frankovsko cesarstvo Karla Velikega, z islamsko osvojitvijo Iberskega polotoka pa je nastal Andaluz. V vikinški dobi se je zgodila druga velika selitev nordijskih ljudstev. Poskusi ponovnega prevzema Levanta od muslimanskih držav, ki so ga zasedale, so visoki srednji vek spremenili v obdobje križarskih vojn, vrhunec pa je dosegel politični sistem fevdalizma. Pozni srednji vek je zaznamoval velik upad prebivalstva, saj se je Evropa soočala z bubonsko kugo in vdori mongolskih ljudstev iz evrazijske stepe. Ob koncu srednjega veka je prišlo do prehodnega obdobja, znanega kot renesansa.
Zgodnja moderna Evropa se običajno datira v konec 15. stoletja. Tehnološke spremembe, kot sta smodnik in tiskarski stroj, so spremenile način vojskovanja ter način ohranjanja in širjenja znanja. Reformacija je privedla do razdrobljenosti verske misli, kar je vodilo do verskih vojn. Doba velikih odkritij je privedla do kolonizacije, izkoriščanje ljudi in virov kolonij pa je v Zahodno Evropo prineslo vire in bogastvo. Moderna znanost se je pojavila med znanstveno revolucijo v 17. stoletju. Po letu 1800 je industrijska revolucija v Zahodno Evropo prinesla kopičenje kapitala in hitro urbanizacijo, več držav pa je iz absolutistične vladavine prešlo v parlamentarne režime. V dobi revolucij so se porušili dolgo uveljavljeni politični sistemi. V 20. stoletju je preoblikovanje zemljevida Evrope povzročila prva svetovna vojna, saj so se veliki imperiji razdelili na nacionalne države. Dolgotrajna politična vprašanja so privedla do druge svetovne vojne, med katero je nacistična Nemčija zagrešila holokavst. V poznejši hladni vojni je železna zavesa Evropo razdelila na kapitalistične in komunistične države pod vodstvom Združenih držav Amerike oziroma Sovjetske zveze, ustanovitev Nata in Varšavskega pakta pa je privedla do razpada preostalih kolonialnih imperijev Zahoda. V zadnjih desetletjih so padle preostale diktature v Zahodni Evropi in prišlo je do postopne politične integracije, ki je privedla do Evropske skupnosti, pozneje Evropske unije. Po revolucijah leta 1989 so vse evropske komunistične države prešle v kapitalizem, leta 1991 pa je prišlo do konca Sovjetske zveze. 21. stoletje se je začelo s postopnim pridruževanjem večine nekdanjih komunističnih držav EU. V 2010. in 2020. letih se je Evropa spoprijemala s krizo evroobmočja, evropsko migrantsko krizo leta 2015 in rusko invazijo na Ukrajino.