Gavrilo Dožić – ali patriarh Gavrilo (, rojen kot Đorđe Dožić-Medenica, ), srbski pravoslavni duhovnik-menih, škof in patriarh, * 17. maj 1881, Vrujci pri Kolašinu, Kneževina Črna gora, Osmansko cesarstvo, † 7. maj 1950, Beograd, Jugoslavija.
Bil je 41. poglavar Srbske pravoslavne Cerkve in 3. patriarh Združene SPC, 1938-1950.
Življenjepis Poreklo Đorđe Dožić/Ђорђе Дожић se je rodil 17. maja 1881 v zaselku Vrujcih pri Kolašinu, v vasi Donja Morača v Črni gori, a blizu Samostana Morača. Njegova družina je pripadala bratovščini ali plemenu Medenica. Osnovno šolo je končal v samostanu Morači kot učenec svojega strica po očetovi strani, arhimandrita Mihaila.
Nekaj časa je bil novinec v Samostanu Lipovcu pri Aleksincu, nato pa v Samostanu Sićevo pri Nišu, kjer se je zamenišil 26. februarja 1900; naslednji dan ga je niški škof Nikanor Ružičić posvetil v čin hierodiakona, sedem dni kasneje pa v čin hieromonaha, tj. meniha-duhovnika.
Šolanje Obiskoval je Malo semenišče v Prizrenu. Ohranila se je ljubka anekdota, ki odkriva njegov kolerično bojevit in nepopustljiv značaj, pa tudi razkriva dejstvo, da je takrat med fanti prihajalo večkrat do pretepov — pa ne le na Kosovem. Odkriva njegovo ognjevitost, ki pa z leti ni pojemala, ampak se je pokazala večkrat tudi pozneje; med drugim pri neskriti podpori državnemu udaru, pa tudi v sporih z novimi komunističnimi oblastmi. O tistem dogodku pa obstaja naslednje izročilo: Момачка тучњава у Призрену Fantovski pretep v Prizrenu Као призренског ђака (Призренска богословија) напао га је један Шиптар. Како га је Гаврило оборио, а Шиптар је имао ножић, Гаврила је ранио у ногу. То га је пратило до смрти. Због тога га је ректор богословије Стеван Димитријевић изгрдио што се свађао и опалио му је шамар. Мали Гаврило му је рекао: Љубићеш ти ову руку.Стева је био декан Православног Богословског факултета у Београду 1938, када је Гаврило изабран за патријарха и позван је на ручак. Тада му је Гаврило рекао: "Сјећаш ли се што сам ти некада рекао?" Стева му је одговорио: Ма, Гашо, да ниси добио тај шамар не би данас био патријарх. Kot gojenca Prizrenskega semenišča ga je napadel kosovski deček. Ko ga je Gavrilo vrgel na tla, pa ga je deček, ki je imel nožek, ranil v nogo, kar ga je spremljalo do smrti. Zaradi tega, ker se je prepiral, ga je rektor semenišča Stevan Dimitrijević oštel, in mu prisolil klofuto. Mali Gavrilo pa mu je rekel: "Še poljubljal boš to roko".Stevan je bil 1938, ko je Gavrilo postal patriarh, dekan Beograjskega pravoslavnega bogoslovja in kot tak povabljen na kosilo. Tedaj mu je Gavrilo rekel: "Se spominjaš, kaj sem ti nekoč rekel?" Steva mu je odgovoril: "Oh, Gašа, če ne bi dobil te klofute, danes ne bi bil patriarh."
Učenje je nadaljeval na Prinčevih otokih, v Semenišču na Halki pri Carigradu. Leta 1905 je vstopil v Atensko bogoslovje kot srbski štipendist. Diplomiral je 1909 in malo kasneje na Atenski univerzi dokončal Bogoslovje z doktoratom.
Po tem je bil imenovan za tajnika srbskega samostana Hilandarja na Sveti Gori Atosu, od tod pa je prešel na mesto srbskega predstavnika v Carigradu.
Škof Potem, ko se je raško-prizrenski škof Nićifor Perić 1911 zaradi nesoglasja s srbsko diplomacijo umaknil s svojega položaja, je carigrajski patriarhat ustregel želji srbske vlade ter imenoval za njegovega naslednika Gavrila. Prišlo pa je do novih sporov: "Stari Srbi" (duhovniki s Kosova in Makedonije) so namreč želeli svojega kandidata, prejšnjega tajnika Skopske škofije, meniha Vasilija (Bogdana) Radenkovića, ki pa je medtem postal ustanovitelj zarotniške skupine Črna roka; na koncu je vendarle postal raško-prizrenski metropolit 1. decembra 1911 škof Gavrilo..
Po koncu Balkanskih vojn je bil njegov naziv preimenovan v "peškega metropolita in nadškofa" (Peć na Kosovem).
Metropolit Med Prvo svetovno vojno je bil interniran v Ceglédu na Madžarskem, kjer je proti koncu zbolel; zato so ga leta 1918 pod stražo premestili v toplejše podnebje Ulcinja, kjer je ostal do začetka premirja in tudi konca vojne. Bil je na čelu skupine 18 članov črnogorske skupščine, ki so novembra 1918 v Beograd morali prinesti odločitev o združitvi s Srbijo z ukinitvijo črnogorske državna in cerkvene samostojnosti.
Po smrti črnogorsko-primorskega metropolita Mitrofana Bana je bil 17. novembra 1920 izvoljen za novega metropolita, ki pa je bil odslej podrejen novonastalemu srbskemu patriarhatu v Beogradu. Vodil je poslanstvo Srbske pravoslavne cerkve na konferenci v Carigradu 1923, ki je bila posvečena reformi koledarja, ki pa med Srbi ni žela kakega uspeha; nekatere pravoslavne Cerkve so sprejele Gregorijanski koledar, medtem ko druge – tudi Srbska – še dandanes vztrajajo pri Julijanskem koledarju, kar pa je pri današnjem stanju znanosti in svetovni globalizaciji res pravi anahronizem.
Na tem položaju je ostal do 21. februarja 1938, ko je bil izvoljen za 51. srbskega patriarha oziroma vrhovnega poglavarja SPC.
Patriarh
Bil je tretji patriarh 1920. leta Združene SPC, ki je posrkala ne le Makedonsko, ampak tudi Črnogorsko avtokefalno pravoslavno Cerkev.
Nadpastirsko delovanje patriarha Gavrila obsega tri obdobja: od izvolitve do aprilske vojne (1938–1941), pripor in zapor med vojno (1941–1945) od osvoboditve iz ujetništva do smrti (1945–1950).
Državni udar
Podobno kot pri Konkordatni krizi, tako je tudi podpisovanje pakta z Veliko Nemčijo spodbujalo nezadovoljstvo z "nesposobnim" namestništvom in "premalo srbsko" vlado, saj je po Aleksandrovi smrti postala SPC takorekoč opozicija; sedaj se je ponudila priložnost za spremembo smeri. Gavrilo kot tudi celotno vodstvo SPC je bil nepomirljiv nasprotnik sporazuma s Hitlerjevo Nemčijo, ki ga je podpisal voditelj jugoslovanske delegacije knez namestnik Pavel, a je bil predstavljen javnosti kot pristopanje k Trojnemu paktu. Dožićeva dejavnost se je prve mesece leta 1941 skoraj popolnoma usmerila v politično delovanje in so Patrijaršijo redno obiskovale osebnosti iz opozicije ter sploh ni imel posluha za namestniške razloge.Mr Zvezdan Folić: KOSOVSKI MIT U PROJEKCIJAMA SRPSKE PRAVOSLAVNE CRKVE Podpisana pogodba pa je pravzaprav pomenila za jugoslovansko stran največ, kar se je dalo v tistih okoliščinah iztržiti in očitno manjše zlo. Mussolinijeva Italija je namreč stalno grozila z zasedbo Dalmacije; ta pogodba pa je jamčila nedotakljivost državnih meja in vojaško nevtralnost. Patriarh Gavrilo in škofje SPC so se enostransko postavili na stran opozicije in se niso dali prepričati tehtnim Pavlovim razlogom.MEMOARI PATRIJARHA SRPSKOG GAVRILA Ko je bila izredno ugodna pogodba, ki bi Jugoslaviji sredi vojne omogočala miren obstoj, podpisana, pa jo je onemogočil Vojaški udar 27. marca 1941. Ko se je delegacija vrnila z Dunaja, so nekateri zahtevali za "izdajalca" Pavla smrtno kazen, od česar jih je uspel odvrniti patriarh z besedami: "Izdaja je res bila, vendar ne zahteva smrtne kazni." Istega dne je Gavrilo sklical Sveti škofovski zbor in je državni udar blagoslovil z besedami: »Sinočnje dejanje je rešilo čast našega ljudstva in države, zato lahko to dejanje le blagoslovimo.«Milorad Tomanić, Srpska crkva u ratu i ratovi u njoj Ko da to ni bilo dovolj, je tega dne patriarh večkrat stopil k oknu patriarhata in hujskal številne demonstrante. Olja na ogenj vznemirjenega ljudstva je prilival in do vrelišča pripeljal Dožićev govor na beograjskem radiu, poln kosovskega mita, ki sta ga prenašali tudi zagrebška in ljubljanska postaja; v njem je odkrito priznal, da je na zborovanju Srbska pravoslavna cerkev soglasno podprla vojaški udar kot zavezo k »nebeški Srbiji« in »nebeškemu kraljestvu«, čeprav ni mogel svojih trditev teološko podpreti; mitov namreč ni lahko trezno utemeljiti.
Največji živeči srbski pisatelj, pravnik in politik Vuk Drašković pa ima o tem predrznem dejanju čisto drugačno mnenje. 2020 je namreč napisal roman z značilnim naslovom: „Bolje grob nego rob!“ („Boljše grob kot suženj!“) — ki je pravzaprav nadaljevanje njegovega romana „Aleksandar od Jugoslavije“ („Aleksander Jugoslovanski“). Sam pisatelj je svoj zgodovinski spis predstavil takole: »Bolje grob nego rob!« »Boljše grob kot suženj!« „Kralj Aleksandar je ubijen u Marselju 9. oktobra 1934, a država koju je on stvorio ubijena je u Beogradu 27. marta 1941. Poklič ’Bolje grob nego rob!’ doneo je oboje: stotine hiljada grobova i milione robova. Tragedija pokrenuta toga dana još traje i ne nazire joj se kraj.“ "Kralj Aleksander je bil umorjen v Marseillu 9. oktobra 1934; država pa, ki jo je ustvaril, je bila umorjena v Beogradu 27. marca 1941. Krik 'Bolje grob kot suženj!' je prinesel oboje: sto tisoče grobov in milijone sužnjev. Žaloigra, ki se je začela tistega dne, še vedno traja in ji ni videti konca."
Naslednjega dne je v Patrijaršiji srbski verski poglavar Gavrilo pozdravil vstajnika generala Dušana Simovića in ob tej priložnosti dejal: Vidovdan leta 1389, Vidovdan leta 1914 in 27. marec 1941 so isto bistvo in motivi. Vsi ti veliki datumi vodijo v nebeško kraljestvo skozi preteklost, utelešeni v duhu viteštva. Kar pa je sledilo, vsekakor ni bil prihod nebeškega kraljestva – prej bi lahko rekli, da se je odprl pekel.
Podpora zaveznikov je bila le v besedah; ko je namreč Jugoslavija ob vedno večjem oboroževanju Nemčije kako leto prej prosila Francijo in Britanijo za vojaško pomoč, je naletela na gluha ušesa. Britanija je poleg tega stalno silila Jugoslavijo v vojno, Italija pa je vedno bolj grozila z zasedbo Dalmacije; tako jugoslovanska vlada ni videla drugega izhoda, ko da se opre na močno Nemčijo; čeprav so mnogi to obsojali kot nesposobnost in napako, je v danih okoliščinah pomenilo trezno presojo. 24. marca 1941 je bila na Dunaju podpisana pristopna izjava, ponoči pa je Anglija, kateri je Pavel brezmejno verjel, s podporo vojaškemu udaru izdala tako njega kot Jugoslavijo; dvojne igre „zaveznikov” — Kraljevina Jugoslavija namreč ni sklenila nikakršnh obvezujočih sporazumov niti z Anglijo niti s Francijo niti s kom drugim — ni sprevidel niti vrh SPC niti patriarh Gavrilo, ki je še spodbujal nahujskano ljudstvo k vpitju: „Bolje rat nego pakt!“ „Rajši vojno kot sporazum!“ Pavle je morao sa ostalim namesnicima da potpiše abdikaciju, da se spakuje sa porodicom i ode. Znali su da odlaze u izgnanstvo. Olga je bila očajna, napolju je izmanipulisan narod uzvikivao „Bolje rat nego pakt, bolje grob nego rob!“ Pavel je moral podpisati odstop skupaj z drugimi namestniki, pospraviti svoje stvari in oditi z družino; vedeli so, da gredo v izgnanstvo. Njegova žena Olga je bila obupana, ko so zunaj zapeljani ljudje vpili "Bolje vojna kot sporazum, bolje grob kot suženj(stvo)!" Ta nora želja se je izpolnila že čez deset dni.
Med Drugo svetovno vojno
Izzivalno geslo »Bolje rat nego pakt«, uničevanje nemških trgovin ter strmoglavljenje že podpisanega sporazuma s takratno nemško velesilo so imeli strašne posledice.