Šipčenski prelaz ( – Šipčenski prohod) je gorski prelaz (sedlo) v osrednjem delu gore Šipčenska planina (del Srednje Stare planine, v občini Gabrovo, oblast Gabrovo, in občini Kazanlak, oblast Stara Zagora) v Bolgariji. Je ena najpomembnejših prometnih povezav med severno in južno Bolgarijo.

Na vrhu grebena stoji Spomenik svobode, posvečen uspešni rusko-bolgarski obrambi prelaza med rusko-turško vojno (1877–1878).

Zemljepis sličica|Razgled s Šipčenske planine Prelaz je dolg 29 km in doseže nadmorsko višino 1195 m. Povezuje dolino reke Jantre pri mestu Gabrovo na severu s severnim delom Kazanlaške kotline pri mestu Šipka na jugu.

Začne se na 464 metrih nadmorske višine v južnem delu Gabrova in se po številnih ovinkih in velikem naklonu po 14,9 km vzpne na sedlo severno od vrha Sveti Nikola na 1195 m nadmorske višine. Od tam se spusti po južnem pobočju Šipčenske planine, kjer je ovinkov in serpentin še več, in po 14,1 km se konča na 581 m nadmorske višine v severnem delu Kazanlaškega polja, zahodno od mesta Šipka.

Zgodovina Prvi pisni zapisi o prelazu segajo v 4. stoletje pred našim štetjem, ko ga je s svojo vojsko prečkal Aleksander Veliki na pohodu proti Tribalom. Nekaj ​​desetletij pozneje je prelaz prečkalo keltsko pleme Galatov. Leta 279–278 pr. n. št. so južno od prelaza, v Kazanlaški kotlini, ustanovili svojo državo s prestolnico Tile, nedaleč od današnjega Kazanlaka.

Prelaz je bil še posebej pomemben za rimski imperij; takrat je bila ozka gorska pot prvič spremenjena v cesto, zgrajeno z najboljšimi materiali in sredstvi svojega časa. V 1.–4. stoletju je od Donave čez Šipčenski prelaz potekala glavna cesta proti Augusti Traiani, Adrianoplu in prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva – Konstantinoplu.

Osmanski dokument iz let 1479–1480 priča o strateškem pomenu Šipčenskega prelaza za Osmansko cesarstvo. Nekaj ​​let pozneje sta bila Gabrovo in nato Šipka spremenjena v dervendžijski naselji, ki sta bili dolžni varovati prelaz.

Gospodarski pomen prelaza za Osmansko cesarstvo je bil še posebej velik leta 1700, ko je mesto Šipka postalo kuru skele (»suho pristanišče«) – pomembna točka za izmenjavo blaga med severno in južno Bolgarijo. Kljub velikemu gospodarskemu in vojaškemu pomenu prelaza Osmani niso skrbeli za cesto in leta 1826 je francoski veleposlanik v Carigradu Armand Charles Guilleminot prelaz opisal kot »cesto, prevozno le za konje, ki pa bi zlahka postala primerna za topništvo, saj ima gora rahla tla, ugodna za širitev«.

Ko je leta 1837 prelaz prečkal sultan Mahmud II., je bilo treba predhodno začrtati novo traso. Naslednje leto, 1838, je francoski geolog Ami Boué prelaz opisal kot dobro kolovozno cesto, ki pa je bila ponekod slabo označena, polna skalnih podorov in izpostavljena hudournikom, kljub temu pa prevozno za vse vrste vozov in celo za artilerijo, pod pogojem, da se ovinki utrdijo s podporniki iz lesa in kamna. Leta 1855 je bila cesta popravljena s prisilnim delom bolgarskega prebivalstva Gabrova in Kazanlaka pred prehodom sultana Abdula Medžida.

Pomen prelaza v gibanju za osamosvojitev Bolgarije Celotno obdobje osmanske vladavine so na območju Šipčenskega prelaza delovali razbojniki – hajduki. Leta 1622 je z oboroženim odredom 500 ljudi na pohodu proti Avstriji prelaz prečkal Evlija Čelebi, ki je v potopisu zapisal, da »Gabrovčani, zadolženi za varovanje prelaza, ne oklevajo napadati turških kurirjev, manjših skupin vojakov in drugih popotnikov, ki ga prečkajo«.

Leta 1810, med rusko-turško vojno 1806–1812, so uporniki iz Gabrova, Trjavne, Trnova in Elene, pripravljenih slediti zgledu uporniških Srbov, blokirali prehod čez prelaz. Po koncentraciji močnih vojaških sil so si osmanske čete omogočile prehod.

V začetku julija 1862 so prelaz zavzele skupine hajdukov, navdihnjene s prizadevanji Georgija Rakovskega in zgledom Panajota Hitova, a so se po prihodu rednih turških čet iz Donavske nižine razkropile.

V rusko-turški vojni 1877–1878 je bil Šipčenski prelaz prizorišče niza odločilnih bitk, v katerih so prodirajoče ruske sile ob pomoči bolgarskih prostovoljcev zasedle prelaz in ga nekajkrat uspešno obranile pred vnovičnim zavzetjem številčno močnejše turške vojske. Bitkam je Ivan Vazov posvetil pesem »Prostovoljci Šipke«.

V spomin na bitke med rusko-turško vojno so v 20. letih prejšnjega stoletja na vrhu Šipka zgradili Spomenik svobode, 31,5-metrski stolp v obliki prisekane piramide z medeninastim kipom leva nad glavnim vhodom. Stolp je osrednji element parka-muzeja, ki obsega 25 spomenikov, rekonstrukcij položajev, baterij in zemljank.

Promet sličica|Pogled na prelaz s spomenika Čez prelaz poteka ena izmed glavnih prometnih povezav med severno in južno Bolgarijo – republiška cesta prvega reda I-5 Ruse–Veliko Trnovo–Gabrovo–Stara Zagora–Haskovo– Krdžali–Makaza (od km 152,8 do km 181,8). Zaradi svojega pomena je prelaz prevozen za motorna vozila vse leto. Zaradi številnih ovinkov in velikega naklona je prepovedan promet težkim tovornim vozilom, ki lahko gorovje prečkajo čez Prelaz Republike vzhodno od Šipčenskega.

Na sedlu prelaza se proti vzhodu odcepi cesta proti vrhu Buzludža, znanemu po spominskem domu bolgarske komunistične partije in vrsti drugih spomenikov.

Sklici

Zunanje povezave

Uradno spletno mesto parka-muzeja Šipka

Kategorija:Prelazi Kategorija:Stara planina Kategorija:Geografija Bolgarije