Ukrajinska uporniška (vstajniška) vojska (UUV, , kratica UPA(ukr. УПА) ), po svojem vodji Stepanu Banderi znana tudi kot banderovci, je bila ultranacionalistično in antisemitsko partizansko krilo Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki se je v obdobju 1942–1949 ter lokalno do 1956, predvsem v zahodni Ukrajini, borilo proti sovjetskim in nacističnim okupacijskim silam ter Poljakom.Ukrainian Insurgent Army. encyclopediaofukraine.com. Pridobljeno 29. julija 2022 V zgodovino se je zapisala tudi z vojnimi zločini, kot je bil pokol v Voliniji.Prieskum: Podľa Poliakov by sa Zelenskyj mal ospravedlniť za volynský masaker. TASR, 8. julij 2023. Pridobljeno 11. julija 2023 Med žrtvami UUV so bile tudi druge narodnosti, ki so živele na Voliniji: Rusi, Armenci in volinski Čehi. Ubijali so tudi Ukrajince, ki se niso strinjali z njihovo politiko.
Izven zahodne Ukrajine UUV ni bila pomembna. Večina prebivalstva vzhodne Ukrajine je imela UUV za nemškega kolaboranta.
Ustanovitev 23. maja 1938 je bil v bombnem napadu ubit prvi predsednik Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN) Jevgenij Konovalet. Za njegovo smrt je bil odgovoren agent NKVD Pavel Sudoplatov. Ta dogodek je privedel do razkola OUN na dve frakciji. Prva, ki jo je vodil Andrij Melnik, je imela starejše in bolj konzervativno članstvo in se nagibala k sodelovanju z Nemci. Druga, pod vodstvom Stepana Bandere (OUN(b)), je imela mlajše in bolj radikalno članstvo. Zanašala se je na lastne sposobnosti in je sodelovanje z Nemci videla le kot orodje. Radikali, kot je bil Roman Šuhevič, ki so se nagibali k oboroženemu uporu, so bili blizu tej frakciji.
Paravojaška organizacija Karpatska sič je tesno sodelovala z OUN. Njeni borci so izkoristili razpad Češkoslovaške in v noči s 13. na 14. marec 1939 napadli vojašnico češkoslovaške vojske v Hustu v Podkarpatski Ruteniji. Napad je bil neuspešen in češkoslovaški vojaki so napadalce odbili.Tereza Richtáriková. Muž v čele všeho. Válka Extra - Vojska: 1942 - 1950 - Kontroverzní banderovci. Extra Publishing s. r. Brno, 25. januar 2024. str. 33-35 Po nekaterih virih je ukrajinske nacionaliste takrat podpiral nemški Abwehr.
Po padcu Poljske jeseni 1939 so Nemci zasedli Galicijo. Njihov načrt je bil izrabiti ukrajinske nacionaliste v boju proti Sovjetski zvezi, medtem ko so ukrajinski nacionalisti nameravali izrabiti Nemce za ustvarjanje lastne totalitarne in etnično čiste države, iz katere bi odstranili vse "Latvijce (Poljake), Moskovčane (Ruse in Rusom naklonjene domačine) in Jude".
Spomladi 1941 je Abwehr v Krakovu iz ukrajinskih nacionalistov oblikoval dve majhni enoti: Sonderformation Nachtigall pod poveljstvom Romana Šuheviča in Roland. Med invazijo na Sovjetsko zvezo sta se obe enoti obnašali zelo kruto, njihovo napredovanje skozi zahodno Ukrajino pa so spremljali pogromi. Poleti 1941 so ukrajinski nacionalisti v Lvovu razglasili neodvisno državo, na katero so se Nemci odzvali negativno. Bandero so aretirali in zaprli. Bataljon Nachtigall je bil poslan v Frankfurt na Odri, kjer je bil reorganiziran v policijski bataljon Schutzmannschaft 201. Po reorganizaciji je bil bataljon spomladi 1942 poslan v Belorusijo, kjer naj bi opravljal stražarsko službo in protipartizanske akcije. Akcije so pogosto vključevale poboje civilistov, kot se je zgodilo v beloruski vasi Hatin.
Konec leta 1942 se je začela oblikovati Ukrajinska uporniška vojska (UUV) kot oborožena veja OUN(b). Oficirski kader UUV so sestavljali borci, ki so služili v nemških oboroženih silah in so imeli izkušnje s protipartizanskim vojskovanjem. Zgodaj spomladi 1943 je na čelu uporniške vojske stal triumvirat Romana Šuheviča, Oleksandra Luckéga in Vasilija Sidorja.
Druga svetovna vojna UUV je od leta 1943 operirala tudi proti Nemcem. 7. februarja 1943 je napadla nemško posadko v Volodimirki, ki je štela 30 Nemcev, 70 Uzbekov in približno 200 pripadnikov različnih organov pregona in policije. Boji so trajali vso noč in vojaki osi so morali zapustiti svoje položaje. Februarja je UUV iz zapora Kremenec izpustila vse zapornike. Marca 1943 so njeni borci napadli tovarno vezanega lesa. Med akcijo, v kateri so Nemci po podatkih UUV izgubili 60 mož, je bil ubit poveljnik akcije Sergij Kačinski. Aprila je četa Grigorija Jurčenka v diverzantski akciji razstrelila nemški vojaški vlak.
Marca in aprila 1943 so se vrste UUV okrepile za približno 5500 pripadnikov pomožnega policijskega korpusa (Schutzmannschaft). Slednji so dezertirali iz svojih enot in v UUV prinesli svoje izkušnje, zlasti iz brutalnih protipartizanskih akcij.
28. marca se je dogajala bitka za Ludvipol, ki ga je UUV obvladovala od začetka leta. Tistega dne je mesto napadlo približno 1000 nemških vojakov s podporo baterije havbic in minometov. Mesto sta branili Skirdijeva četa in Šavulova enota, sestavljena iz 3-4 čet. Borci UUV so odbili odbili tri nemške napade.
Do sredine leta 1943 je UUV obvladovala znatne dele ukrajinskega podeželja, kjer so po ukrajinski historiografiji ustanovili tri tako imenovane uuvejevske republike. Vse tri so si lastile Banderovo zapuščino in se predstavljale kot delna izpolnitev ukrajinske državnosti, razglašene 30. junija 1941 v Lvovu. Dejanje je bilo v razmerah nemške okupacije zgolj simbolično.
Z razvojem dogodkov na frontah druge svetovne vojne je postalo jasno, da bo Nemčija vojno izgubila. Leta 1944 je bila kot del Waffen-SS ustanovljena še ena divizija, 14. prostovoljna SS divizija Galicija, sestavljena iz ukrajinskih nacionalistov in fašistov. V divizijo je vstopilo tudi nekaj banderovcev, ki so imeli raje redno vojsko in so se zanašali na podporo Nemcev.
Pomemben uspeh UUV je bila zaseda v bližini vasi Miljatin, v katero je padla kolona s skupino sovjetskih častnikov. V skupini je bil tudi general Nikolaj Fjodorovič Vatutin, takrat poveljnik 1. ukrajinske fronte. Med strelskim spopadom je bil Vatutin težko ranjen in je zato kasneje umrl.
Leta 1943 se je v drugi svetovni vojni zgodil odločilen preobrat. Rdeča armada je začela napredovati proti zahodu in pritiskati na ozemlja, ki jih je nadzorovala UUV. Konec leta 1943 in v prvih mesecih leta 1944 se je UUV borila proti vsem: proti Nemcem, domobranski armadi, sovjetskim partizanom, enotam Rdeče armade in NKVD.
Sovjetske protibanderovske operacije so se začele v začetku leta 1944. Posebne enote NKVD so sistematično napredovale in eliminirale vsak odpor UUV. Med opreracijami je bil ubit tudi Dmitro Kljačevski z vzdevkom Klim Savur.
Volinski pokol Po razpadu Ruskega imperija ob koncu prve svetovne vojne je na ozemlju današnje Ukrajine nastal kaos, v katerem so Poljaki zasedli zahodne regije Ukrajine, vključno z Volinijo, in Belorusijo, in jih priključili obnovljeni poljski državi. Politika Poljske na teh ozemljih je bila ostro kolonialna. Vlada je tja naselila na tisoče Poljakov in Judov, da bi zmanjšala delež ukrajinskega in beloruskega prebivalstva ter ustvarila poljsko hegemonijo. Preseljevanje je spremljala ostra polonizacija. Asimilacijska politika poljske vlade je vzbudila nasprotovanje ukrajinskih nacionalistov.
UUV je od prvih dni svojega obstoja pozivala k čiščenju svojega ozemlja, zlasti Poljakov. V začetku leta 1943 je poveljnik severnega odseka UUV Klim Savur sprožil etnično čiščenje v Voliniji. Akcijo je aprila 1943 odobrilo poveljstvo UUV. Sledili so vedno hujši napadi na poljske vasi in mestno prebivalstvo, kar je privedlo do spopadov z enotami poljske nacionalistične odporniške organizacije Armija Krajove (AK). AK, ki se je pripravljala na upor proti Nemcem, je sprva poskušala z Ukrajinci doseči premirje, vendar so se ti poskusi končali 10. julija 1943, ko so bili v vasi Kustycze brutalno umorjeni trije poljski pogajalci. Že naslednji dan so borci UUV izvedli brutalno akcijo, ki je za desetletja zaznamovala odnose med Ukrajinci in Poljaki. Ondřej Varaďa. Volynská řež. Válka Extra - Vojska: 1942 - 1950 Kontroverzní banderovci. Extra Publishing s. r. o., Brno, 25. januar 2024. str. 36-39. ISSN 1805-7187
Nedelja, 11. julij 1943, velja za dan, ko so se zgodili najbolj brutalni napadi v tako imenovanem Volinskem pokolu. UUV je prodirala od vasi do vasi in brez razlikovanja sistematično pobijala vse poljske prebivalce. Ravnali so izjemno brutalno, žrtve so iznakazili in postavili v groteskne položaje. Prvi dan dogodkov je bilo napadenih skoraj 100 vasi. Brutalni pokol je trajal do 16. julija, a so se izgoni in poboji Poljakov dogajali tudi kasneje. Julija je UUV napadla več kot 500 vasi in pomorila več kot 10.000 ljudi. Konec avgusta so napadli tudi Ukrajinci, ki so pod vodstvom Ivana Klimčuka Lisija ponovno napadli več sto vasi. Lokalno poljsko prebivalstvo je bilo varno le v mestih in zelo dobro utrjenih vaseh, ki so se hitro spreminjale v begunska taborišča. Nastala je paradoksalna situacija: ko so Nemci poslušali pripovedi zgroženih preživelij Poljakov, so oborožili več poljskih enot, da bi izenačili razmere na bojišču. Nekatere enote AK so se kljub prepovedim nadrejenih poveljnikov same odpravile na povračilne kazenske ekspedicije, na katerih je spet umiralo civilno prebivalstvo, tokrat ukrajinsko.
Po ocenah so enote UUV med pogromi umorile med 70.000 in 100.000 lokalnih prebivalcev poljskega porekla, med njimi veliko žensk, otrok in starejših. Volinija je bila skoraj popolnoma očiščena poljskega prebivalstva. Na prelomu med letoma 1943 in 1944 so se poboji preselili v sosednjo Galicijo.
Povojno obdobje V okviru nove povojne ureditve Evrope so bile vzhodne meje Poljske premaknjene proti zahodu. Regije zahodne Ukrajine, ki so bile od začetka dvajsetih let 20. stoletja pod poljsko oblastjo in jih je Sovjetska zveza okupirala po 17. septembru 1939, so bile priključene Sovjetski Ukrajini. Na teh ozemljih so se po drugi svetovni vojni nadaljevale operacije UUV proti sovjetski oblasti in ustrezne sovjetske protipartizanske operacije, ki so skupaj z NKVD postopoma odpravile zadnja žarišča odpora UUV. Leta 1950 je bil ubit Roman Šuhevič, poveljnik UUV. NKVD je na teh območjih začel tudi obsežno operacijo Zapad, v kateri je bilo v Kazaško SSR preseljenih približno 114.000 Ukrajincev, večinoma žensk in otrok.
Aprila 1947 so Poljaki na jugovzhodu svoje države sprožili obsežno operacijo Visla,VARAĎA, Ondřej. Kdo se směje naposled? Válka Extra - Vojska: 1942 - 1950 Kontroverzní banderovci (Brno: Extra Publishing s. r. o.), 2024-01-25, roč. 2024, čís. 68, s. 8. ISSN 1805-7187. uradno usmerjeno proti skupinam UUV. Že od samega začetka operacije je bilo jasno, da gre za notranje preseljevanje, med katerim je bilo več kot 141.000 Ukrajincev in pripadnikov karpatskih etničnih skupin, kot so Lemki in Bojki, preseljenih z vzhoda na prvotno nemška ozemlja v zahodni Poljski, pridobljena po drugi svetovni vojni.
Po razselitvi ukrajinskega prebivalstva iz karpatskih regij je UUV izgubila podporo in njen položaj je postal nevzdržen. Poveljstvo UUV se je odločilo, da se preostale vojaške enote prebijejo na Bavarsko. Pot je vodila preko ozemlja Češkoslovaške.
Leta 1955 je bila v Sovjetski zvezi uvedena obsežna amnestija, ki je osvobodila tudi številne ukrajinske nacionaliste. Mnogi od njih so dobili položaje, zlasti v regijah zahodne Ukrajine.Амнистия 1955 года: почему Хрущёва выпустил из ГУЛАГа всех военных преступников [online]. dzen.ru, 2022-12-21, [cit. 2024-08-11].Почему Хрущев решил освободить бандеровцев из тюрем [online]. dzen.ru, 2024-04-29, [cit. 2024-08-11].
UUV na Češkoslovaškem "Odprave" borcev UUV na vzhodno Slovaško so se začele sredi leta 1945. Bile so dobro pripravljene in organizirane. Njihov glavni cilj je bil izvajanje protikomunistične in protisovjetske propagande med civilnim prebivalstvom.