thumb|Karta skupine Brenta Skupina Brenta ali Dolomiti Brenta () je gorovje in podgorje Retijskih Alp v gorski skupini Južnih apneniških Alp. Se v pokrajini Trentino v severovzhodni Italiji. Je edina skupina dolomitov zahodno od reke Adiže. Zato geografsko niso bili vedno obravnavani kot del gorske verige Dolomitov. Geološko pa zagotovo soFranco de Battaglia e Luciano Marisaldi, Enciclopedia delle Dolomiti, Zanichelli Editore, Bologna 2000, – in se zato včasih imenujejo Zahodni Dolomiti. Kot del Dolomitov je bila skupina Brentaas "Component Site 9." uradno priznana kot del Unescove svetovne dediščineUNESCO Decision 33COM 8B.6 - Natural properties - Properties deferred or referred back by previous sessions of the World Heritage Committee - The Dolomites (Italy), Appendix 1.2, Component Site 9 v skladu s Konvencijo o svetovni dediščini.
Geologija in glaciologija Geološko se skupina Brenta zelo razlikuje od sosednjih gorskih skupin, ki jih tvorijo graniti, kot so Ortlerjeve Alpe in Adamello-Presanella Alpe. Glavni vrhovi so sestavljeni iz trdega kompaktnega dolomita, medtem ko so obrobne podskupine pogosto sestavljene iz bolj apnenčastega dolomita ali apnenca. Trdi dolomit (dolomia principale) je bil prvotno oblikovan v mezozoiku, pod površino plitvega oceana Tetida, pred približno 200 milijoni let. Trdi kompaktni dolomit z visoko vsebnostjo magnezija je nastal v zgornjem triasu. Mehkejši, bolj apnenčast material se je odložil pozneje, v poznem triasu in zgodnji juri. Razlika je jasno opazna za plezalca, ki na vrhovih osrednjega dela skupine Brenta najde veliko bolj kompaktno in zanesljivo kamnino kot v obrobnih podskupinah. Sčasoma so te plasti potisnjene navzgor zaradi tektonske aktivnosti, ki je privedla do nastanka Alp v eocenu, ki se je začela pred približno 66 milijoni let in je povzročila nastanek gub in narivnih prelomov. Kasnejša erozija je izdolbla dolomitno pokrajino s strmimi navpičnimi vrhovi, kot jo poznamo danes.Castiglioni-Buscaini, CAI Guida dei Monti d'Italia: Dolomiti di Brenta, CAI-TCI (1977), page 26-29. Čeprav ostanki ogromnih moren kažejo, da je bila skupina Brenta nekoč obdana z velikimi ledeniki, so ti ostanki zdaj zelo skromni in se v zadnjih sto letih vztrajno krčijo. Tradicionalno so bili ledeniki Brenta relativno majhni in so se imenovali vedrette.Castiglioni, page 29-30 V zadnjih sto letih se je njihova velikost okoli leta 1900 pogosto zmanjšala na manj kot polovico prvotne velikosti. Zdi se, da so glavni razlog podnebne spremembe.
Geografija Skupino Brenta sestavljajo: Ortlerjeve Alpe na severu z dolino Noce skupini Adamello-Presanella Alpe na zahodu s prelazom Campo Carlo Magno in reko Sarca gore Fiemme na vzhodu z dolino Adiže.
Skupina Brenta pokriva relativno veliko območje. Lahko se razdeli na: Južni sektor, ki obsega masiv Tosa, gorovje Ambiez in podskupine Vallon, Fracingli in Ghez; Osrednji sektor, ki obsega gorovje Sfulmini in masiv Cima Brenta ter podskupine Monte Daino, Gaiarda/Altissimo in Grostè. Severni sektor, ki obsega severno gorovje in podskupino La Campa.
Tehnično gledano bi bilo treba gorovje, ki se dviga na vzhodni strani Cima Paganella, Monte Gazza in na zahodni strani Doss del Sabion, šteti za del skupine Brenta, vendar so zelo obrobne. Skupina Brenta vsebuje številna jezera, med katerimi sta najpomembnejši jezero Molveno in jezero Tovèl.
Vrhovi
Pomembni vrhovi skupine Brenta so: Vrh Višina (m) Cima Tosa 3173 Cima Brenta 3155 Crozzon di Brenta 3123 Pietra Grande 2935 Campanile Basso 2883 Croz dell'Altissimo 2339
Recent research je predlagal, da Cima Tosa ni tako visoka kot 3173 metrov in je verjetno nižja od Cima Brenta.
Gorski prelazi Glavni gorski prelazi skupine Brenta so: Prelaz LegaTip Višina (m) Bocca di Tuckett Madonna di Campiglio to Molveno sneg 2656 Bocca di Brenta Pinzolo to Molveno sneg 2553 Passo del Grostè M. di Campiglio to Cles pešpot 2440 Zgodovina raziskovanja Skupino Brenta so verjetno pogosto raziskovali lokalni lovci, vendar se je znanstveno in alpinistično raziskovanje začelo leta 1864,Silvio Girardi: Molveno, Andalo, Fai della Paganella, Manfrini 1973, page 193; Castiglioni, page 32. ko je John Ball, (irsko-)britanski raziskovalec in ustanovitelj Britanskega alpskega kluba, opravil vzhodno-zahodni prehod skupine Brenta čez Bocca di Brenta. Leto kasneje je dosegel vrh Cima Tosa, le da je ugotovil, da je nekaj dni prej, 20. julija 1865, vrh osvojil Bepi Loss iz Primiera in njegovi spremljevalci. Ball je o svojih prizadevanjih pisal v Alpine Journalu"From Riva to Pinzolo by Molveno" Alpine Journal I, page 442-444, 1864, See also: "A Guide to the Eastern Alps" in The Alpine Guide Longmans, London, 1868 in k skupini Brenta privabil druge britanske raziskovalce. Douglas Freshfield, kasnejši predsednik prestižnega alpskega kluba, je prispel leta 1871. On in njegovi spremljevalci Francis Fox Tuckett in francoski vodnik François Devouassoud so prišli iz Chamonixa. Ti možje, ki so vsi postali glavne osebnosti zlate dobe alpinizma, so bili aktivni v skupinah Brenta in Presanella v letih 1871 in 1872. Leta 1871 so dosegli vrh Cime Brenta.Douglas Freshfield, "Italian Alps", Longmans Green&Co, London, 1875 (reprinted 1972 by the SAT "Le Alpi Italiane") Drugi britanski alpinisti tistega obdobja, ki so prispevali k raziskovanju skupine Brenta, so bili Arthur John Butler (med drugim 1884: Cima degli Armi, 1885: Campanile Alto), Albert de FalknerDe Falkner was actually of Swiss noble descent, becoming an avid Garibaldino in the 1860s. in Edward Theodore Compton (1881: Crozzon di Brenta)."Expeditions in the Brenta Group", Alpine Journal XI, page 413-414, 1874 Slednji si je v Nemčiji zgradil umetniško kariero in se popolnoma vključil v vrste Deutsch-Oestereichische Alpen Verein (DÖAV), za katero je ustvaril veliko serijo slik in ilustracij, na katerih je skupina Brenta predstavljena tudi na nekaterih izjemnih slikah.Examples of his work available in Wikimedia Commons: E.T. Compton. Trentino je bil do leta 1918 del Avstro-Ogrske, imenovan »Welshtirol«,A beautifully illustrated contemporary description of Welschtirol in: Prof Dr Max Haushofer: "Tirol", Velhagen und Klasing, Leipzig/Bielefeld (1899) page 170-192 zato je bilo povsem naravno, da se je DÖAV začel zanimati za raziskovanje teh gora. Potem ko je Karl SchulzEduard Richter, u.a. "Die Erschliessung der Ostalpen", Band III, page 297-349 "Die Brentagruppe", Berlin : Verl. DÖAV, 1893-94 dosegel tretji in najvišji vrh Crozzon di Brenta in poročal o svojih ugotovitvah, so se v skupino Brenta odpravili tudi drugi nemški in avstrijski alpinisti.
Pomembno raziskovalno in opisno delo sta opravila Alfred von Radio-RadiisAlfred von Radio-Radiis (1875-1957) was actually of Italian birth and descent, belonging to a prominent family from Gorizia. He became a founding member of the prestigious Club Alpino Accademico Italiano (CAAI) in 1904. But as CEO of the Saurer Truck Company, he always remained loyal to his Austrian allegiances. See: http://www.saurer-mein-laster.at in Hanns Barth.They jointly published their findings in the course of three years in an extensive report "Die Brentagruppe" in the Zeitschrift des DÖAV 1906, page 327-361, Zt. 1907, page 324-364, Zt. 1908, page 361-398. A treasure! with gorgeous photographic images by Radio-Radiis himself, as well as illustrations by E.T. Compton. Nemško govoreči alpinisti, kot so Gottfried Merzbacher, Steck, Mayr, Adang, HeinemannAn exhaustive overview of particulars about all these early alpinists is to be found on http://www.angeloelli.it/index.htm in drugi, so pustili svoj pečat v Dolomitih Brenta. Okoli preloma stoletja se je med italijanskimi in nemško govorečimi alpinisti razvil tekmovalni duh, ki se je navdihoval predvsem v nastajajočih nacionalističnih čustvih v regiji. Poleg tega je raziskovalni značaj alpinizma odstopil vzponu plezanja kot športa. Zaključek združitve Italije leta 1870 je sprožil pričakovanja v italijansko govoreči Tirolski. Duh iredentizma je bil vse bolj prisoten med lokalnimi alpinisti, ki so leta 1872 ustanovili svoje lastno združenje alpinistov Tridentini (Società degli Alpinisti Tridentini). Leta 1882 so zgradili prvo planinsko kočo v skupini Brenta, blizu Bocca di Brenta: Rifugio Tosa, na 2439 m. Lokalni alpinisti, kot sta Carlo in Giuseppe Garbari ter Nino Pooli, so začeli slediti lokalnim vodnikom Matteu in Bonifaciu Nicolussiju ter Antoniu Dallagiacomu, ki sta vse tujce vodila na vrhove. Antagonizem z germanskimi plezalci je še poslabšala domnevna praksa izkoriščanja italskih prizadevanj. Sekcija DÖAV Bremen se je leta 1897 odločila zgraditi veliko planinsko kočo na skalnatem sedlu tik nad hribom Tosa.The legal procedure to reclaim the property of this building for the SAT actually succeeded before the Vienna Supreme Court in 1914. After the war it was named after Trentino wartime volunteer Tommaso Pedrotti. Castiglioni, page 65; Girardi, page 201-203. Podobna situacija je nastala na prelazu Tuckett, kjer je SAT leta 1905 zgradil majhen hrib Sella, sekcija DÖAV Berlin pa je tik ob njem zgradila večjo kočo.The building was turned over to the SAT after the war and was named after the British alpinist and explorer Francis Fox Tuckett. Castiglioni, page 52. Ko sta Berger in Ampferer leta 1899 končno osvojila zadnji nemoteni večji vrh v skupini Brenta, Campanile Basso, se je zdelo, da sta se močno zanašala na delo Garbarija in Poolija, ki sta se ustavila le 35 m od vrha.see main article: Campanile Basso Med prvo svetovno vojno skupina Brenta ni bila motena zaradi vojskovanja in upravičeno je sklepati, da je bilo raziskovanje skupine Brenta po tem, ko je bil Trentino po mirovni pogodbi iz Saint-Germain-en-Laye dodeljen Italiji, v veliki meri končano. Začela se je doba športnega plezanja in na navpičnih stenah teh gora so skozi leta zarisali nešteto plezalnih smeri vseh možnih težavnostnih stopenj.
Via delle Bocchette Dostop do vrhov in vršajev osrednjega dela skupine Brenta je bil olajšan z gradnjo – po naročilu SAT – ferate, ki bi se spoštljivo izognila vrhovom, vendar bi povezala prelaze in prevale, imenovane bocchette, med vrhovi. Dela na Via dell Bocchette Centrali so se začela leta 1935. Velik del dela v tej fazi sta opravila brentska vodnika tistega časa: Bruno Detassis in Enrico Giordano. Pot, dokončana dve leti pozneje, je plezalcem omogočila, da so dosegli vrh Campanile Basso Via Normale. Dela je prekinila druga svetovna vojna, vendar so se leta 1948 nadaljevala, predvsem s prizadevanji Celestina Doninija, dokler niso dosegli svoje dokončne točke pri Bocca dei Armi. Kasneje, v letih 1968–69, je bila pot podaljšana proti Bocca del Tuckett s potjo, imenovano Via delle Bocchette Alte, zahtevno potjo, ki doseže 3002 m višine in prečka vzhodno steno Cima Brenta tik pod vrhom. Kasneje je bila pot po ferati podaljšana proti prelazu Passo del Grostè preko Sentiera Benini in še kasneje čez Severno verigo proti Rifugio Peller: Sentiero Costanzi.See also: Extensive overview of the Via delle Bocchette in Castiglioni's CAI TCI Guide, as well as Enzo Gardumi, Fabrizio Torchio: "Dolomiti di Brenta", Casa editrice Panorama, Trento 1999, page 144-145, . An English guidebook: Graham Fletcher & John Smith:"Via Ferratas of the Italian Dolomites: Vol.2 Southern Dolomites, Brenta and Lake Garda", Cicerone, In German: Mark Zahel: "Rother Klettersteigfuhrer Dolomiten, Brenta, Gardasee", Bergverlag Rudolf Rother, München, 2013.
Rastlinstvo in živalstvo