Španska monarhija (Monarquía Hispánica v španščini) ali hispaniška monarhija je bil skupek ozemelj, katerim je v času habsburške dinastije vladal španski kralj. V sodobnih dokumentih tistega časa se je uporabljal izraz “španska monarhija” ali “monarhija Španije”, medtem ko se izraz “katoliška monarhija” pojavlja zaradi povezave z nazivom “katoliški kralj”, ki so ga španski vladarji nosili od 16. stoletja.

Španska monarhija ni bila enotna država, temveč sestavljena skupnost različnih kraljestev, držav in gospostev, ki so imele lastne zakone, institucije in upravne sisteme. Vsa ta ozemlja je povezoval isti vladar, španski kralj, ki je v vsakem delu vladal z ustreznim nazivom in v skladu z lokalnimi pravnimi ureditvami. Sistem vladanja je temeljil na t.i. polisinodialnem sistemu svetov, zato se je kraljeva oblast med posameznimi ozemlji razlikovala, čeprav je bila formalno enotna.

V to monarhijo so spadala številna območja: Kastiljska krona (z Granado, Navaro in ameriškimi kolonijami), Aragonska krona (s Sicilijo, Neapljem, Sardinijo in Presidiji), Portugalska s kolonijami v obdobju 1580-1640, ozemlje Burgundskega kroga (Franche-Comte, Nizozemska in Charolais), Milansko vojvodstvo, markgrof Finale ter območja v Aziji (Španske Vzhodne Indije) in Afriki.

Začetek obdobja španske monarhije beležimo z letom 1479, z začetkom skupnega vladanja katoliških kraljev (začetek vladanja Filipa II.). Ključni prelom predstavljajo utrechtski in badenski mirovni sporazumi (1713-1714) ter dekreti Nove ureditve (1707-1716), ki so prinesli večjo centralizacijo oblasti in postopno ukinitev dodatnega polisinodialnega sistema.

Zgodovina in značilnosti Španska monarhija je nastala leta 1479 z dinastično združitvijo Kastiljske in Aragonske krone, ki sta jo s poroko sklenila Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski, znana kot katoliška monarha. Od tega trenutka naprej se je oblikovala t.i. katoliška monarhija (ime prejme leta 1494 od papeške bule Aleksandra VI.), ki je postopoma združevala različna kraljestva, države in gospostva na Iberskem polotoku, v evropi in v Ameriki. V času habsburške dinastije je postala ena najmočnejših monarhij svojega obdobja.

Leta 1580 je Filip II. priključil še Kraljevino Portugalsko, s čimer je pod enim vladarjem združil večji del Iberskega polotoka. Vendar je bila ta “združitev Španije” predvsem dinastična, ne pa pravno popolna. Francisco de Quevedo je leta 1609 zapisal, da Španijo v pravem pomenu sestavljajo tri krone: Kastilija, Aragon in Portugalska.

Španska monarhija je bila sestavljena monarhija. Temeljila je na načelu aeque princialiter (razločena zveza), po katerem so vsa kraljestva po združitvi ohranila svoje zakone, pravice in privilegije. Vsako ozemlje je bilo torej še najprej obravnavano kot posebna enota, ki jo je bilo treba upravljati, kot da bi bil kralj vladar vsake posebej. Kljub temu je obstajala skupna politična usmeritev, predvsem na področju diplomacije in obrambe, pri čemer je imela Kastiljska krona osrednjo in prevladujočo vlogo.

Že od časa katoliških kraljev, se je pojavila ideja o obnovi nekdanje rimske ali vizigotske Hispanije, ki so jo pred tem izrazili že leonski vladarji z imenom Imperator totius Hispaniae. Ta ideja je spodbujala predstavo o ponovni združitvi Hispanije pod enim vladarjem.

V času Habsburžanov je izvolitev Karla V. za cesarja prinesla usmeritev k univerzalnemu krščanskemu imperiju, kar pa je otežilo oblikovanje enotnega upravnega sistema. Posledično pa so posamezna ozemlja ohranila lastne uprave in upravne ureditve, zlasti ob odsotnosti vladarja. Po vrnitvi v Španijo leta 1522 je Karel uvedel reforme in utrdil polisinodialni (svetniški) sistem upravljanja. Med letoma 1555 in 1556 je abdiciral v korist Filipa II., ki je dokončno utrdil špansko usmerjeno politiko, zlasti po letu 1559, ko se je vrnil iz vojn v Franciji. Ta politika je temeljila na španskih interesih ter vlogi monarhije kot branilke katoliške vere.

Španski kralj je vladal tudi številnim drugim ozemljem, med njimi so bile Nizozemska, Burgundija in deloma Italija, zato je bila monarhija rzpršena po Evropi in Ameriki ter je imela izrazito nadnacionalni značaj. Kljub temu ni obstajala enotna pravna ureditev, zato je monarh spoštoval različne pravne sisteme posameznih ozemelj.

Katoliška monarhija je imela močno versko in politično komponento, njen osrednji center pa je bila Španija kot sedež dvora. Filipa II. je vzpostavil stalno prestolnico v Madridu in razvil trajen sistem vladanja s pomočjo svetov, kraljevih zaupnikov (validov), sekretarjev in veleposlanikov. Čeprav pravna enotnost ni bila dosežena in vladarji uradno niso nosili naslova “kralj Španije”, so jih v tujini že od 15. stoletja tako imenovali, zaradi njihove moči in vpliva.

Monarhija se je kasneje postopoma začela zmanjševati. Najprej ločitev Portugalske leta 1640 in izgube evropskih ozemelj po utrechtski pogodbi leta 1714 so zožile njen obseg in pomen izraza Španija. V 18. stoletju v času Burbonov, se je poimenovanje Španija in španska monarhija začelo pogosteje uporabljati in kasneje ta izraz dobi tudi ustavnopravni pomen v Ustavi iz Cadiza leta 1812, ki je nosila naslov Politična ustava španske monarhije.

Literatura

Álvarez, Manuel Fernández (1979-01-01). España y los españoles en los tiempos modernos. Universidad de Salamanca. ISBN 978-84-7481-082-0. Bernal, Antonio-Miguel (2005). España, proyecto inacabado: Los costes/beneficios del imperio. Marcial Pons Historia. T., Marino P. (1982). La Monarquía hispánica. ISBN 978-8425906701 Mínguez V. (2007). Visiones de la Monarquía hispánica. Universitat Jaume. ISBN 978-84-8021-593-0 Kategorija:Ustanovitve leta 1479 Kategorija:Ukinitve leta 1716 Kategorija:Zgodovina Španije