Adžari (gruzinsko: აჭარლები, romanizirano: Ačarlebi), včasih napačno imenovani muslimanski Gruzinci, so etnična skupina Gruzincev, avtohtonih v Adžarski regiji v jugozahodni Gruziji. Adžarska naselja so tudi v gruzinskih provincah Gurija, Kvemo Kartli in Kahetiji, pa tudi na več območjih sosednje Turčije.
Adžari so kljub dolgemu obdobju pod turško oblastjo ohranili svoje narečje gruzinskega jezika in gruzinske običaje.Gregory Jusdanis. "Belated Modernity and Aesthetic Culture". University of Minnesota Press: 1991, str. 17 V popisu prebivalstva leta 1926 so bili opredeljeni kot posebna etnična skupina. V popisu prebivalstva leta 1939 so bili vključeni v kategorijo Gruzincev. Od gruzinske neodvisnosti se ima večina Adžarov za Gruzince. Nekateri deli gruzijske družbe na Adžare še vedno gledajo kot na muslimanske Adžare in drugorazredne poturčene Gruzince.
Zgodovina alt=|left|thumb|200px|Zgodovinska adžarska moška oprava in orožje
Adžari so bili, tako kot druge etnične skupine Gruzincev, sprva večinoma kristjani. Po dvesto letih osmanske islamske vladavine, ki je izvajala diskriminatorno politiko proti kristjanom,Gregory Jusdanis. "Belated Modernity and Aesthetic Culture". University of Minnesota Press: 1991, str. 17Julie Crea Dunbar. "Exploring World History Through Geography From the Cradle of Civilization to a Globalized World", The Advance of the Ottomans, Bloomsbury Publishing, 2022 so se postopoma spreobrnili v islam. Najprej se je spreobrnilo plemstvo, do konca osemnajstega stoletja pa vsi.
Med krimsko vojno 1853–1856 in rusko-turško vojno 1877–1878 so se mnogi Adžari, tako kot drugi osmanski podložniki, borili na strani Osmanov. Med širjenjem Ruskega imperija je bilo Osmansko cesarstvo skladno z Berlinskin sporazumom leta1878 prisiljeno Adžarijo prepustiti Rusiji. Ruske oblasti so sprva spodbujale izseljevanje Adžarov in muslimanom dovolile, da prodajo svoje premoženje in zapustijo državo, zaradi česar se je veliko muslimanov preselilo v Osmansko cesarstvo. Ruske oblasti so nato z gradnjo mošej in medres poskušale pridobiti zvestobo lokalnih muslimanov, saj so menile, da je bolje, da te verske ustanove delujejo pod strogim nadzorom države. Muslimanom je bil kljub temu še vedno prepovedan študij v muslimanskih državah. Posledično se je veliko Adžarov vrnilo v Adžarijo.
Po oktobrski revoluciji je Adžarija leta 1918 postala del neodvisne Gruzijske demokratične republike. Aprila 1918 je Osmansko cesarstvo napadlo Gruzijo in zavzelo Batumi. 4. junija 1918 je bil podpisan Batumski sporazum, po katerem je bila Gruzija prisiljena prepustiti Adžarijo Osmanskemu cesarstvu. Kmalu po porazu v prvi svetovni vojni so se morali Osmani umakniti z zasedenega ozemlja. Adžarijo je začasno okupirala Velika Britanija. V tem času jo je vodil ugleden adžarski aktivist Memed Abašidze, ki je 31. avgusta 1919 organiziral Kongres predstavnikov muslimanskih Gruzincev. Kongres je sprejel resolucijo v podporo ponovni združitvi z Gruzijo in izvolil delegacijo gruzinskih muslimanov, ki je zastopala muslimanske Gruzince v odnosih do britanske uprave.
thumb|upright|Adžarka Fadiko Gogitidze, pionirka gruzinskega letalstva
Britanska administracija je 20. julija 1920 Adžarijo prepustila Demokratični republiki Gruziji. Po napadu Rdeče armade na Gruzijo je bila Adžariji podeljena avtonomija, skladna z gruzinsko ustavo, sprejeto februarja 1921. Adžarija je bila kasneje v skladu s Karskim sporazumom, sklenjenim leta 1921 med Sovjetsko zvezo in Osmanskim cesarstvom, priključena Sovjetski Gruziji. Sporazum je zahteval, da imajo Adžari upravno avtonomijo in pravico do razvoja lastne kulture, lastne vere in lastne agrarne politike. Versko prakso je sovjetska ateistična ideologija ne glede na to zavirala. V dvajsetih letih 20. stoletja so se Adžari uprli sovjetskim protiislamskim dejavnostim in kolektivizaciji. Aprila 1929 se je v gorskih predelih Adžarije začela oborožena vstaja, ki jo je sovjetska vojska hitro zatrla.Peter Malcolm Holt, Ann K. S. Lambton, Bernard Lewis (1977), The Cambridge history of Islam, str. 639. Cambridge University Press,
Gruzinsko prebivalstvo Adžarije so na splošno imenovali muslimanski Gruzinci, dokler jih sovjetski popis prebivalstva leta 1926 ni navedel kot Adžare, ločene od ostalih Gruzincev, saj jih je so jih našteli kar 71.426. V poznejših sovjetskih popisih so jih šteli skupaj z drugimi Gruzinci. Vprašanje o veri je bilo po letu 1937 v sovjetskih popisi preivalstva izpuščeno.A. G. Volkov Census of 1937 Facts and Fictions, originally published in Перепись населения СССР 1937 года. История и материалы/Экспресс-информация. Серия «История статистики». Выпуск 3–5 (часть II). М., 1990/ str. 6–63
Med razpadom ZSSR je ponovno postalo aktualno vprašanje adžarske verske identitete. Islamska verska praksa je postala kulturna norma, ponovno so se odprle medrese in iz mošej se je spet razlegal poziv k molitvi. Lokalni voditelj Aslan Abašidze je izkoristil islamski preporod za doseganje svojih političnih ciljev. Po vzpostavitvi gruzinske neodvisnosti je prvi gruzinski predsednik Zviad Gamsahurdija leta 1991 imenoval Abašidzeja za predsednika adžarskega parlamenta. Abašidze je izkoristil nemire, ki jih je povzročila gruzijska državljanska vojna, vojna v Abhaziji in Južni Osetiji, ter enostransko prevzel oblast brez formalnega dogovora in začel zadrževati davčne prihodke ter si prisvajati precejšnje adžarsko bogastvo. Hadži Mahmud Kamašidze, glavni mufti Adžarije, je podpiral Abašidzeja v njegovem boju za oblast, ko je slednji dosegel svoje cilje pa je prenehal uporabljati muslimansko gibanje v svojo korist. Adžarska kriza leta 2004 je privedla do odstopa Aslana Abašidzeja, potem ko je maja 2004 v Batumiju na tisoče Adžarov protestiralo proti njegovi vladavini. Gruzijski predsednik Mihail Sakašvili je ob tem simbolično izjavil: "Abašidze je pobegnil, Adžarija je svobodna".
Religija V 16. stoletju so bili prebivalci Adžarije večinoma kristjani. Do konca 18. stoletja so bili večinoma muslimani. Po sklenitvi Berlinskega sporazuma leta 1878 je Adžarija v skladu s sporazumom pripadla Ruskemu carstvu. Adžari muslimanske veroizpovedi so imeli možnost oditi v Turčijo. Sledil je pritok kristjanov iz Kahetija, kar je povzročilo spremembo verske slike pokrajine.
Ruske oblasti so podpirale misijonarska prizadevanja Ruske pravoslavne cerkve, a so si hkrati prizadevale pridobiti zvestobo muslimanskih Adžarov z gradnjo mošej in medres ter podporo lokalne muslimanske duhovščine. Posledično so se nekateri adžarski izseljenci, imenovani Muhadžirji, vrnili v Adžarijo.
Razpad Sovjetske zveze in gruzijska neodvisnost sta privedla do ponovnega zanimanja za vero, vključno z islamom. Med vlado Zviada Gamsakurdija se je pojavil pritisk za pokristjanjevanje muslimanskih Adžarov, zlasti med mladimi.George Sanikidze and Edward W. Walker (2004), Islam and Islamic Practices in Georgia. Berkeley Program in Soviet and Post-Soviet Studies. University of California, Berkeley Institute of Slavic, East European, and Eurasian Studies.
Po popisu prebivalstva leta 2014 je bilo takrat 54,5 % Adžarov pravoslavnih kristjanov.National Statistics Office of Georgia. Population Census 2014: Population by Regions and Religion . Pridobljeno 6. maja 2016 V nekaterih občinah so večino tvorili muslimani. V občini Khulo jih je bilo 94,6 %, v občini Šuahevi 74,4 %, v občini Keda 62,1 % in v občini Helvačauri 56,3 %. V občinah Batumi in Kobuleti so muslimani predstavljali manjšino s 25,4 % oziroma 28,8 %.
Jezik Adžari govorijo adžarščino, gruzijsko narečje, sorodno tistemu, ki ga govorijo v sosednji provinci Gurija, vendar s številnimi turškimi izposojenkami. Adžarščina ima veliko skupnih značilnosti z mingrelščino in lazščino, ki sta sestrski gruzijščini in sta vključeni v kartvelsko jezikovno skupino.
Opomba
Sklici
Viri
Kategorija:Etnične skupine Kategorija:Gruzija Kategorija:Turčija