sličica|Kip Bermuda I. na severni fasadi glavnega nadstropja kraljeve palače v Madridu. Bermudo I. (tudi Vermudo ali Veremund), () imenovan tudi Diakon ali Menih () ( 750–797), je bil kralj Asturije od leta 788 ali 789 do svoje abdikacije leta 791. Bil je sin Fruele Kantabrijskega, nečak Alfonza I. in brat Avrelija. Konec njegove vladavine je napovedal novo obdobje v asturijsko-arabskih odnosih.
Bermuda so izvolili palatinski uradniki (plemstvo kraljeve palače) za zamenjavo Mavregata, ki je leta 788 preminil naravne smti. Mavregat je leta 783 s podporo lokalnega plemstva zasedel prestol v državnem udaru. Ker je Bermudovo nasledstvo potekalo brez incidentov, je verjetno, da je Mavregat dosegel spremembo v sestavi palatinskega plemstva in da je bil Bermudo tako predlagan kot kandidat, da bi, tako kot Mavregat, preprečil nasledstvo Alfonza II., sina in dediča Fruele I. Čeprav kronika Alfonza III. v obeh ohranjenih različicah prikazuje Bermuda kot diakona ob njegovem nasledstvu, bi to dejstvo le še okrepilo prepričanje, da je bila njegova izvolitev odločen korak proti Alfonzu.
Kmalu po ustoličenju se je bil prisiljen braniti pred arabsko - berbersko invazijo na Álavo in Galicijo ter bil leta 791 poražen v bitki pri reki Burbia, verjetno pri Bierzu. Čeprav najbližji krščanski viri ne omenjajo imen njegovih nasprotnikov, lahko bitko povežemo s prvim večjim spopadom v seriji agresivnih pohodov proti asturijskemu kraljestvu v 790-ih letih. Muslimanski poveljnik pri Burbia je v Ibn al-Athirju imenovan kot Yusuf ibn Bukht, bitka pa je prav tako zabeležena v al-Maqqarīju. Bermudo se je po porazu odpovedal prestolu. Ni pa jasno ali je bilo to namerno (kot navaja Kronika Alfonza III ., "ker je bil [ali se je spomnil, da je bil] diakon") ali pod prisilo. Zgodovinsko gledano je bil v Španiji pod Vizigoti kralj dokazane vojaške nesposobnosti pogosto prisiljen abdicirati. Kljub temu je v svojem času veljal za radodarnega in uglednega moža, "usmiljenega in pobožnega", kot piše v Albeldini kroniki. Viri kažejo, da je po abdikaciji živel še dolgo, morda kot menih, in bil v dobrih odnosih s svojim naslednikom.
Poroka in otroci
Bermudo je nasledil Alfonza II.. Bermudo I. se je poročil z Ozendo (Adosindo), ki sta jo Rodrigo de Toledo in Lucas de Tuy v svojih kronikah imenovala Imilo ali Nunilo. Z njo je imel sina:Po hipotezi genealoga Christiana Settipanija se Bermudo I. kot diakon ni mogel poročiti ali imeti otrok. Predlaga alternativno linijo, po kateri bi bil Ramiro I. sin drugega Bermuda, ki je umrl pred letom 842, in njegove žene Munilone, hčere grofa Teuda, ter vnuk po očetovi strani drugega Fruele, veleposlanika, ki je umrl pred letom 832, sina asturijskega kralja Fruele I. in kraljice Munije Álavske. Fruela, ki ga predlaga kot sina kralja Fruele, pa ni dokumentiran. Čeprav več avtorjev omenja druge sinove, je edini dokumentiran kralj Ramiro. Cristino, domnevno hčer, omenja le Ambrosio de Morales, ki pravi, da je bila pokopana s starši v samostanu v Koriasu; García je omenjen v diplomi z dne 25. maja 834, za katero se je izkazalo, da je lažna; privilegij, ki se pripisuje Ramiru I. glede zaobljube, ki so jo morala mesta in kraji dati svetemu Jakobu apostolu za njegov prispevek k legendarni zmagi v bitki pri Klaviho (šp. Clavijo).
Ramiro I. Asturijski (c. 790–850), ki je po smrti kralja Alfonza II. zasedel asturijski prestol.
Glej tudi Kronologija vladarjev Španije
Sklici
Viri
Kategorija:Umrli v 790. letih Kategorija:Rojeni v 750. letih Kategorija:Asturijski kralji