Lapčani (hrvaško: Lapčani, nemško: Lappatten, Lapitz, latinsko: de genere Lapxanorum, Lapzanorum, Lapzanorum de Charino, Lapçanorum, Lapcanin, Lapçane, Lapchane, Lapuch, Lapach, Lapech, Lapcinich) so bili ena od dvanajstih plemiških družin Kraljevine Hrvaške, omenjenih v Pacta conventa. Njihov sedež je bil v mestu Lapac v nekdanji županiji Luka v Dalmaciji. Njihove plemiške pravice so bile potrjene v drugi polovici 13. stoletja. Do takrat so bili jobbágy (tlačani). V 14. stoletju so se razvejali Karinjani s sedežem v Karinu in sčasoma postali pomembnejši od Lapčanov. Družinski grb je bil opisan v 15. stoletju in bil sredi 17. stoletja združen z grbom družine Kurjaković. Uporabljati ga je začela tudi avstrijsko-bavarska plemiška družina Sinzendorf.
Etimologija Etimologija družinskega imena ni znana. Ime morda izhaja iz krajevnega imena Lapac, sicer pa je prvotno ime klana že zdavnaj pozabljeno. Branimir Gušić je ime poskušal povezati z reko Labo, od koder naj bi se priselili Beli Hrvati.
Grb left|thumb|200px|Družini Lapčan (desno) in Kurjaković (levo) sta združili svoja grba (Siebmachers Wappenbuch, 1605
Grb Lapčanov je bil prvič omenjen in opisan v nemško-švicarskih arborialih iz poznega 15. stoletja, v Wappenbuchu Jörga Rugna iz obdobja 1493–1499 in grbu v St. Gallen-Haggenberg, ki ga je narisal Ulrich Rösch (1426–1491), opat St. Gallena. V zapisih so omenjeni kot "die Krabatten", "crawatt von Lapitz" ali "Lapatten", kar pomeni "Hrvati iz Lapca". Na njihovem grbu je bil siv orel, opisan kot "vzhajajoči sokol". Na grbu ni bilo nobenih okraskov. Enake značilnosti imajo tudi grbi družin Bobolić, Čegel, Dobrečić, Oršić in Utješenić.
S poroko ene od nevest iz družine Lapčan/Kurjaković je njihov grb postal del grba avstrijsko-bavarske plemiške družine Sinzendorf. Grb družine Sinzendorf je upodobljen na številnih portretih, gravurah in kovancih.
Zgodovina Domneva se, da je klan izviral iz Lapca v nekdanji Luški županiji v Dalmaciji.
Domnevno prvi član družine je bil Vniha (Vuniha, Voniha, Vinče) Lapčan, ki se je poročil s hrvaško princeso Klavdijo, hčerko kralja Dimitrija Zvonimirja (vladal 1075–1089). S poroko naj bi dobil posestva v Benkovcu/Karinu v severni Dalmaciji. Zgodba je bila zapisana v 14. stoletju, vendar velja za verodostojno. Drug mogoč zgodnji prednik rodbine je Martin, župan Karina in Lapca, v nekaterih primarnih virih omenjen kot sin zgoraj omenjenega para. Martin je bil eden od dvanajstih plemičev, omenjenih v Pacta conventa iz leta 1102, ki so se pogajali z ogrskim kraljem s Kolomanom. Starejši zgodovinarji ga povezujejo z Martinom Lapsanovićem, ki naj bi od kralja Kolomana leta 1105 prejel Cetinsko županijo.
Klan se zanesljivo omenja od sredine 12. stoletja, natančneje od leta 1166, ko sta bila Stanče Petrov in Berinja Črnotin zapisana kot priči v zvezi s sodnim sporom s cerkvijo sv. Krševana v Zadru in naselitvijo vasi Kamenjane. Zaradi sodnega spora s cerkvijo in dedovanja Stančevega starega očeta Pripka je Stanče leta 1181 dobil v dediščino vas Kokićane. Leta 1183 so člani klana zgradili cerkev sv. Janeza Krstnika v Lapcu. Od prve polovice 13. stoletja so zabeleženi nenehni spori z cerkvijo sv. Krševana iz Zadra glede lastništva vasi Kokićane. Vas je leta 1239 beneški knez Zadra podaril cerkvi. Ludvik I. Ogrski leta 1360 daritve ni potrdil.
Leta 1258 sta Bogdan in Stanislav iz Hreljina ter Stipan in Radovan iz Bogdoslava za svoje storitve knezu Ladislavu Gusiću iz Krbave prejela vas Gomiljane v nekdanji županiji Bužani v osrednji južni Liki. Leta 1263 so bili plemiči iz Lapca obtoženi motenja svobode podložnikov kraljeve utrdbe. Na dvoru jih je zaradi njihove zvestobe, naseljevanja obmejnih območij in majhnega števila branil slavonski ban Roland I. Rátót. Obtožba se je končala s potrditvijo njihovih plemiških pravic s strani ogrskega kralja Béle IV. Leta 1294 je Gruban iz Stjepana prodal nekaj zemljišč v bližini Une.
Na območju županije Drežnik so bili Lapčani vazali družine Babonić. Zadnjič so omenjeni leta 1292. Leta 1322 je ogrski kralj Karel I. potrdil kraljevo listino iz leta 1263 in plemenskim predstavnikom Petru Giruzlovu, Mihovilu Heljinu in Stojku podelil še več privilegijev in pravic, ki so jih potrdili tudi kasnejši kralji. Leta 1334 so plemiči iz družine Kurjaković (veja Gusićev) potrdili lastništvo posestva Grabrovnik na Lapaškem polju Vuku Hemovu in bratoma Jurku in Hemu iz Hemina. V zaledju Zadra so Lapčani od leta 1361 zabeleženi kot priče spora o Kokićanih, nakupu zemljišč v isti vasi in Butincih, kot meščani Zadra in drugod.
right|thumb|Stran iz Drugega novljanskega brevirja duhovnika Martinca iz 15. stoletja
V 14. stoletju so bile posesti Lapčanov in Karincev večinoma v županiji Luka. Posesti so obsegale vesi Dobruća Vas, Mogorova Dubrava, Dolčani, Dragine, Lemeševo Hrašće in Benkovac/Karin ter Draginići, Snojaci, Podnadin (Dubčane, Vitorišćina, Butinci), Polači, Moklama, Tihlić, Jagodno, Meljača, Kačina Gorica, Podbrižane, Visočane, Murvica, Sonković, Topolje, Slano, Vukšić, Blato, Karli in Borlić. Nekaj Lapčanov se je preselilo v Zadar in se pomeščanilo. Domneva se, da so bili v tesnem sorodstvu s Kačići, ker se leta 1355 pri Podnadinu omenja Lapčić de genere Cachichorum. Nekaj vej rodbine se je izselilo v Pounje v nekdanjo Psetsko županijo, kjer so zadnjič omenjeni leta 1447, 1490 pa v Bužane. V zaledju Zadra so nazadnje omenjeni leta 1460. Med osmanskim osvajanjem Dalmacije so bile njihove dalmatinske posesti zapuščene.
Do začetka 16. stoletja so se potomci Lapčanov iz Gomiljana razširili v bližino Vasce in se razvejali v številne družine.
Pomemben član rodbije je bil duhovnik Martinac, hrvaški glagolski pisar iz Grobnika, kaligrafist in iluminator iz 15. stoletja. Martinac velja za utemeljitelja hrvaške domoljubne poezije.
Sklici
Viri
Hrvatska enciklopedija (2011). Lapčani. Hrvatska enciklopedija (2011). Karinjani.
Kategorija:Plemiške rodbine Kategorija:Hrvaška