Izraz Jezerski pesniki se uporablja za skupino angleških pesnikov, ki so vsi živeli v okrožju Lake District v severozahodni Angliji v prvi polovici 19. stoletja. Kot skupina niso sledili eni sami »šoli« mišljenja ali literarne prakse, ki je bila takrat znana. Edinburgh Review jih je poimenoval, a nato enotno omalovaževal. Veljajo za del angleškega romantičnega gibanja.
Tri glavne osebnosti tega, kar je postalo znano kot Jezerska šola, so bili William Wordsworth, Samuel Taylor Coleridge in Robert Southey. Povezani so bili z več drugimi pesniki in pisatelji, vključno z Dorothy Wordsworth, Charlesom Lambom, Mary Lamb, Charlesom Lloydom, Hartleyjem Coleridgeom, Johnom Wilsonom in Thomasom De Quinceyjem.
Izvor in točnost imena »Šola jezerskih pesnikov« (ali »Bardi jezera« ali »Jezerska šola«) je bil sprva slabšalni izraz (»Šola jokajočih in hipohondričnih pesnikov, ki strašijo ob jezerih«, po Francisu Jeffreyju, kot poroča Coleridge),Coleridge (1983), p. 51. ki je bil tudi napačno poimenovanje, saj ni bila niti posebej rojena v Lake District niti ni bila kohezivna pesniška šola. Glavni člani »skupine« so bili William Wordsworth, Samuel Taylor Coleridge in Robert Southey. Dorothy Wordsworth je bila pomožna članica, ki v času svojega življenja ni bila objavljena (njeni dnevniki, pisma in pesmi so bili objavljeni posmrtno), vendar je bila velik del navdiha za delo svojega brata Williama.Wilson, Frances (2009). A Ballad of Dorothy Wordsworth: a Life New York: Farrar, Straus and Giroux.
V dojemanju »Šole« s strani bralcev je bila prisotna določena mera dodatne ironije, saj so se po branju poezije odločili obiskati to območje, kar je vsaj v Wordsworthovem umu pomagalo uničiti tisto, zaradi česar so bila Jezera posebna (čeprav je sam na koncu napisal enega najboljših vodnikov po regiji). Poleg tega so imeli mnogi umetniki romantične poezije prve in druge generacije zapleten in ne povsem enostaven odnos z Jezeri (razen Wordswortha). »Drugi romantični pesniki se večinoma bodisi borijo z identiteto jezerskega pesnika bodisi se začnejo opredeljevati v nasprotju s tem, kar se zdi, da Jezera ponujajo v pesniškem smislu.«Bradshaw (2011), p. 79.
Jezerski pesniki
Za Wordswortha, ki se je po nekaj letih potepanja naselil v Dove Cottage v Grasmeru s svojo sestro Dorothy, so se jezera povezala z njegovo identiteto pesnika. Wordsworth, rojen in odrasel na obrobju Lake District (v Cockermouthu in Penrithu), se je decembra 1799 vrnil na to območje in se ustalil v »pesniški upokojitvi« v svojih »domačih hribih«. Čeprav Wordsworth ni »odkril« Lake Districta niti ga ni najbolj populariziral, mu je bilo »usojeno, da postane ena ključnih znamenitosti območja, medtem ko je njegova posebna vizija domače pokrajine trajno vplivala na njeno prihodnost«.Thompson (2010), p. 59 Ni bil le »pesnik narave«, njegova poezija »govori o organskem odnosu med ljudmi in naravnim svetom ...«Thompson (2010), p. 87. Po kratkem spogledovanju s slikovitostjo v letih v Cambridgeu je ta estetski pogled na naravo dojel le kot enega od mnogih (čeprav bi lahko trdili, da je bil »pod vplivom teorije slikovitosti«, pogosto jo je presegel).Thompson (2010), p. 160. Njegova »vizija« narave je ni izkrivljala, da bi ustvarila umetnost.
Wordsworthove zgodnje radikalne politične ideje so ga pripeljale do njegove druge pesniške značilnosti: uporabe »preprostega jezika« in da je za subjekt imel »navadnega človeka«, kot so ga predstavljali prebivalci Dalesa (namesto »kraljev in kraljic, gospodov in dam ali bogov in boginj«, kot je bilo to do takrat). Tretja pomembna značilnost njegovega dela je bila povezana z obračanjem njegovega uma vase, kar je ustvarilo delno avtobiografski pogled na naravo in domišljijo: njegova pesem Preludij, ki jo je napisal Dorothy, je bila »pesem o rasti mojega lastnega uma«.
Kljub tej samotarski plati svoje osebnosti je Wordsworth trdno verjel v družino in skupnost ter se zelo ukvarjal z vplivi družbenih sprememb (na primer zaradi gibanja za ograjevanje), ki so se dogajale, na način življenja (zlasti revnih) ljudi. Ni maral sprememb, ki so bile v nasprotju z naravo: sajenje urejenih vrst macesnov; prihod železnice; nove gradnje, ki se niso ujemale z ljudskim jezikom in gradnja velikih hiš v jezerih s strani industrialcev iz Lancashira ga je še posebej vznemirjala. Leta 1810 je objavil svoj Vodnik po jezerih z zgovornim podnaslovom za turiste in prebivalce in s tretjim poglavjem z naslovom Spremembe in pravila okusa za preprečevanje njihovih slabih učinkov.Thompson (2010), p. 157 Nicholson trdi, da je bil Vodnik posledica izgube Wordsworthove poetske vizije narave in obračanja navzven k trdim dejstvom, da bi ... ohraniti razum po »letih, morda, razočaranja, razočaranja, duhovne nemoči ...«.Nicholson (1995), p. 155 Drug vidik tega je bila povezava z idejami Uvedala Pricea, ki ga je Wordsworth poznal in ki je predlagal »konzervativno, historizirajočo in neintervencionistično estetiko«.Victoria and Albert Museum (1984), p. 80. Vodnik je v času Wordsworthovega življenja doživel pet izdaj in se izkazal za zelo priljubljenega. Pravijo, da je »Vodnik določil arhitekturne aksiome gradnje in vrtnarjenja v Lake Districtu za naslednjih sto let«.
Za druge pisatelje je bila privlačnost regije bolj negotova. Coleridge je sledil Wordsworthu do Jezer in se leta 1800 preselil v Greta Hall. Čeprav so ga sodobniki označevali za »jezerskega pesnika«, se je Coleridgeov odziv na pokrajino razlikoval od Wordsworthove vizije, zaradi česar je Coleridge prepoznal »gotske elemente« pokrajine ... in s tem očitno prepozna potencial za psihološko grozo in ne za tolažbo.«Bradshaw (2011), p. 67. Wordsworthova zavrnitev pesmi Christabel, delno napisane v Greta Hall, za zbirko Lirične balade je še povečala Coleridgeovo depresijo zaradi osebnega življenja, dvome o tem, ali bi lahko pisal, kot bi si želel, in slabo zdravje, ki ga je še poslabšalo cumbrijsko podnebje. Zaradi tega se je zatekel k Kendal Black Dropu, kar je zadeve naredilo obupne. Coleridge se je leta 1804 izselil iz območja.
Trdi se, da je bil Robert Southey, čeprav je postal osrednji »jezerski pesnik« (živel je v Greta Hallu od leta 1803 do 1843), večinoma prozni pisatelj in se ni posebej strinjal z Wordsworthovsko vizijo jezer.Bradshaw (2011), pp. 68-69. Southey je, tako kot Wordsworth, začel na republikanski levici, a ko je Napoleonova grožnja popustila, je postal utelešenje torijevca, ki je opeval vrline naroda in patriotizma ter uporabljal jezera kot merilo in kot »simbol narodove zaveze z Bogom«.Bradshaw (2011), p. 69.
Skica Letitie Elizabeth Landon, Jezero Grasmere, skica kokneja, v knjigi Fisher's Drawing Room Scrap Book iz leta 1834, je parodija na jezerske pesnike, ki jih je občudovala (zlasti Wordswortha), a jih je imela za zastarele. Po njenem mnenju so bili dnevi romantike mimo.
V delu John Paterson Mare, alegorični satiri Jamesa Hogga o edinburškem založniškem okolju, ki je bila prvič objavljena v reviji Newcastle Magazine leta 1825, so Jezerski pesniki predstavljeni kot »cela jata morskih pesnikov ali vodnih škrjancev«.Hunter, Adrian (ed.) (2020), James Hogg: Contributions to English, Irish and American Periodicals, Edinburgh University Press, pp. 19 - 34 & 212,
Povezani pisatelji Drugo generacijo romantičnih pesnikov je na to območje pritegnila romantična vizija osamljenosti in domnevni republikanski pogledi starejših pesnikov, a so ob prihodu našli drugačno realnost. Percy Bysshe Shelley je leta 1811 tri mesece živel v Keswicku, potem ko ga je v Lakes pritegnilo branje zgodnjega Southeyja, ki je govoril o »svobodi in enakosti«, le da je ugotovil, da so se Southeyjevi pogledi spremenili in da so Lakes opustošili »fabrikanti«.
John Keats se je poleti 1818 odzval podobno kot Shelley, saj je našel hišo svojega junaka Wordswortha, polno modnih ljudi, Wordswortha pa je odšel agitirati za lokalnega kandidata torijevcev. Keats se je preselil na Škotsko, kjer je dobil navdih, ki ga je iskal (in kjer je še posebej čutil vpliv Roberta Burnsa).
Byron Lakes ni obiskal, vendar se je posmehoval osamljenosti in ozkosti duha starejših Jezernikov ter njihovi opustitvi radikalne politike.Bradshaw (2011), pp. 72–74
Živahni in srčni John Wilson je ponudil alternativno interpretacijo vloge Jezerskega pesnika. Med letoma 1808 in 1815 je živel v bližini Windermera in dobro poznal starejši trio Jezerskih pesnikov. Njegova poezija (Isle of Palms) razkriva fizični odziv na pokrajino Lake District (bil je energičen sprehajalec in plezalec) ter poudarja tovarištvo in energijo v nasprotju z Wordsworthovsko tišino in samoto.Bradshaw (2011), pp. 74–77
Wilson je poznal tako Harriet Martineau kot Thomasa De Quinceyja. Martineau se je leta 1845 naselila v hiši, ki jo je zgradila v bližini Amblesida. Kot je ustrezalo njenemu sociološkemu ozadju, so se njeni pogledi osredotočali na potrebo po večji povezanosti Jezerskega pesnika z zunanjim svetom (na primer, zagovarjala je izboljšanje sanitarij in vzpostavitev novih železnic skozi okrožje, za razliko od svojega prijatelja Wordswortha). Njen Popoln vodnik po jezerih (Complete guide to the Lakes, 1855) je bil precej dejanski in jasen opis tega, kaj tam najti, in o stanju ljudi.Thompson (2010), pp. 191-195Nicholson (1995), pp. 171-176
De Quincey se je leta 1809 preselil v Dove Cottage, potem ko je svojega junaka Wordswortha nekajkrat prej srečal v Allan Banku, kjer so Wordsworthovi živeli med letoma 1808 in 1811, nato pa na Rydal Mountu (Recollections of the Lake Poets, urejeni eseji, 1834–1840). Njegovo čaščenje Wordswortha se je poslabšalo, ko se je De Quincey poročil z domačinko, Wordsworthovi pa so jo zavrnili. Namesto tega se je po Nicholsonovih besedah bolj obrnil k lokalnim prebivalcem dolin in »je doline spoznal kot ljudi, kot osebe, bolje kot kdaj koli prej Wordsworth«.Nicholson (1995), p. 131 Obrnil je prakso slikovitosti – namesto da bi domišljijo uporabljal za preoblikovanje (in popačenje) resničnega, zunanjega sveta, je zunanji svet Lake District uporabil za hranjenje svojih sanj in domišljije.Nicholson (1995), pp. 135–139
Drugi pisatelji Lepota Lake District je skozi leta navdihnila tudi številne druge pisatelje, ki presegajo osrednje člane Jezerskih pesnikov. Med njimi so njihovi sodobniki Bryan Procter, Felicia Hemans in Walter Scott, pa tudi delavski razred in nekoliko kasneje John Close, ki je skrbel predvsem za rastočo turistično trgovino. Med drugimi pesniki so James Payn, Margaret Cropper in Norman Nicholson.
Leta 1871 se je John Ruskin, star 48 let, po večkratnem obisku Lake District odločil, da se naseli v Brantwoodu, hiši s pogledom na Coniston Water. Izčrpan v telesu in duhu je iskal miren pobeg in prav ta »utrujenost in obup« sta pritegnila sočutje obiskovalcev Lake Districta. Tudi oni so se k Jezerom zatekli po tolažbo in počitek, ne pa po »spodbudo in navdušenje, ki je bilo veselje zgodnjih popotnikov«.Nicholson (1995), p. 164. Ruskin je, čeprav je o tem območju pisal malo, na koncu prevzel Wordsworthov plašč kot »nov modrec Jezer, slikovita figura, starec Conistona«.Nicholson (1995), p. 162. Nicholson ga je videl kot »slikovito figuro«, »saj so v njem združene njene tri glavne faze – estetska, znanstvena in moralna ...« Njegov znanstveni pristop k skalam in vodi Jezer, trdi Nicholson, ni bil poskus razumevanja njegove teme, temveč učenja ljudi, kako se nanjo odzvati na »praktičen in moralni« način.Nicholson (1995), pp. 165-170.
Sklici
Viri
De Quincey, Thomas. Recollections of the Lakes and the Lake Poets. Edited by David Wright; New York, Penguin, 1970.
Kategorija:Angleški pesniki Kategorija:Angleška romantika (književnost)