R-33 ( , NATO oznaka: AA-9 Amos) je raketa zrak-zrak dolgega dosega, ki jo je razvilo podjetje Vimpel. Je glavna oborožitev prestreznika MiG-31, namenjenega napadu na hitre, velike cilje, kot so SR-71 Blackbird, bombnik B-1 Lancer in B-52 Stratofortress.
Za začetno vodenje uporablja kombinacijo inercialne navigacije, ki ji sledi polaktivno radarsko vodenje, ko je cilj v dosegu radarskega iskalnika. : "Long range is achieved thanks to a two-stage guidance system, with inertial guidance and mid-course correction at the initial stage, followed by semi-active radar homing..." Fazni radar Zaslon letala MiG-31 omogoča hkratno vodenje šestih raket proti ločenim ciljem.
R-33 je še vedno v uporabi v silah SND in Rusiji (glej uporabnike MiG-31).
Razvoj Zgodovina rakete R-33 je tesno povezana z zgodbo njenega izstrelitvenega sistema, prestreznika MiG-31. Razvoj posodobljenega MiG-25, E-155MP, je bil odobren z vladnim sklepom z dne 24. maja 1968. Za prihodnje rakete E-155MP je bil razpisan natečaj. Zmagal je Izdeliye 410 podjetja "Vimpel" A. L. Japina, izgubil pa je K-50 podjetja PKPK M. R. Bisnovata. Raketa je dobila razvojno ime K-33, s čimer je nadaljevala serijo raket K-13 in K-23. Razvoj sta vodila namestnik glavnega konstruktorja V. V. Žuravljev in vodilni konstruktor J. K. Zaharov.
Kombinacija rakete in prestreznika R-33/MiG-31 je podobna prejšnji kombinaciji Bisnovat R-40 / MiG-25, čeprav je veliko bolj vsestranska in moderna, saj je bil MiG-25 specializiran za prestrezanje velikih nadzvočnih ciljev, kot je bil odpovedani North American XB-70 Valkyrie, zato mu manjka manevrskih sposobnosti in ni primeren za manevriranje v zraku. MiG-31 je veliko bolj vsestransko in zmogljivo letalo ter še vedno lahko uporablja starejšo R-40.
Leta 1968 sta bila izdelana dva prototipa, ki sta imela na nosu nameščene manevrska krilce in sta bila namenjena za prevoz na podkrilnih pilonih, podobno kot Bisnovat R-40 na krovu MiG-25.
Osnutek projekta je bil dokončan leta 1970 in je napredoval do testiranj z uporabo testnih letal. Eno od teh je bil predelani MiG-25 zgodnje proizvodnje (letalo P-10), ki je bil leta 1972 uporabljen za avtonomne testne izstrelitve z nadgrajenega nosilca APU-40. MiG-21 (serijska številka 76211524) je bil predelan v testno platformo LL-21 za testiranje iskalnikov raket, medtem ko je reaktivno letalo Tu-104 (serijska številka 42324) NTK "Vzlet" bilo predelano v LL-104-518 (znano tudi kot LL-2) za testiranje radarja MFBU-410/"Zaslon" skupaj z glavami za vodenje raket, nameščenimi na maketah GVM-410. Prostor na testni platformi, ki je temeljila na potniškem letalu, je omogočal prevoz obsežne diagnostične in podporne opreme.
K-33 so preizkusili z iskalnikom RGS-33 SARH in infrardečim iskalnikom TGS-33. Drugi kandidati so vključevali aktivno radarsko vodenje in dvojno infrardeče/radarsko vodenje. Končna odločitev je bila sprejeta v korist polaktivnega radarskega vodenja z inercialno začetno stopnjo. Napravo za vodenje z oznako MFBU-410 je razvil B. I. Ermakov pod nadzorom Akopyana.
Zasnova rakete je bila proti koncu leta 1972 bistveno spremenjena. Iskalnik in bojna glava sta bila povečana, razpon krmilnih krilc pa se je zmanjšal z 1100 mm na 900 mm. Poleg tega je bil sistem montaže spremenjen z vključitvijo novih drsnih stebrov pod trupom, podobnih nosilcu Phoenix-ov na ameriškem letalu F-14, raketa pa je bila preusmerjena tako, da je bila nameščena s križno oblikovanimi in ne diagonalnimi krilci; krilca na strani montaže (hrbtni strani) so bila narejena tako, da so se zložila na stran in so bila poravnana s trebuhom nosilnega letala. Posledično je bilo treba spremeniti tudi način izstrelitve rakete. Namesto neposredne izstrelitve z nosilnega stebra je prenovljena raketa uporabljala "drop-launch", pri čemer je bila raketa ob izstrelitvi odvržena s stebra, njen raketni motor pa se je vžgal s časovno zakasnitvijo.
Do konca leta 1972 je bila po novi zasnovi izdelana majhna serija z eno lutko (za testiranje izstrelitvenega sistema), 5 'programiranih' (samo vodenje in pogon, brez bojne glave) in 8 popolnoma delujočih poskusnih raket. Od teh 14 so bile leta 1973 tri izstreljene s testne platforme MiG-25P-10. Preizkušeni so bili različni tipi bojnih glav (brustnoeksplozivna in bojna glava z neprekinjenimi palicami), na raketi LL-2 pa so bili izvedeni testi radarske in iskalne naprave. Leta 1974 je bilo iz MiG-25P-10 izvedenih še 11 testnih izstrelitev in izdelanih še 40 poskusnih raket. Izdelani so bili prvi izstrelitveni sistemi AKU-33 in bojne glave B-410. Testi Zaslona so se nadaljevali v Ahtubinsku z uporabo rakete LL-2.
Prvi polet bodočega MiG-31 (letalo št. 831) je bil 16. septembra 1975, do konca leta pa je bilo opravljenih še 12 poletov. Testna platforma MiG-25P-10 je pred nadgradnjo izstrelitvenih naprav izstrelila še 20 testnih raket, istega leta pa so bile izvedene tudi prve telemetrične izstrelitve raket z raketne platforme LL-2.
Razvoj se je nadaljeval leta 1976, vključno z izstrelitvami na padalske tarče PRM-2 aprila. Tovarniški testi so bili zaključeni leta 1977 z 32 izstrelitvami s prototipa MiG-31, prva izstrelitev je bila proti brezpilotnemu letalu MiG-17 26. marca 1977. Sistemi vodenja so bili izboljšani leta 1978, kombinacija radarja in rakete pa je avgusta izvedla hkratno izstrelitev na 4 tarče.
Državni preizkusi so se začeli marca 1979 z letalom MiG-31 št. 83210. Uspešno so bili zaključeni leta 1980. Vladna odločitev z dne 6. maja 1981 je priporočila uporabo R-33.
Različice sličica|R-33E na MAKS-u
R-33 R-33S R-33E Največji doseg izstrelitve, km 120 160 160 Največja hitrost leta, Mach 4,5 — 4,5 Dolžina, mm 4250 — 4150 Največji premer telesa rakete, mm 380 — 380 Razpon kril, mm 900 — 900 Razpon krmila, mm 1180 — 1180 Izstrelitvena masa, kg 491 — 490 Masa bojne glave, kg 55 — 47 Največja preobremenitev zadetih tarč 8 g — — Največja hitrost cilja, km/h 3700 — —
R-33 Standardni tip. R-33S Izboljšana različica (z jedrsko bojno glavo). R-33E Izvozna različica. R-37 Nadaljnji razvoj R-33.
Sklici
Viri
Kategorija:Kratek opis se ne ujema z Wikipodatki Kategorija:Članki s kratkim opisom Kategorija:Rakete zrak-zrak Kategorija:Radar