AIM-7 Sparrow (zračna prestrezna raketa ) je ameriška srednjedometna polaktivna radarsko vodena raketa zrak-zrak, ki jo uporabljajo ameriške zračne sile, ameriška mornarica, ameriški mornariški korpus ter različna druga letalstva in mornarice. Sparrow in njegne izpeljanke so bile glavne zahodne rakete zrak-zrak izven vizualnega dosega (BVR) od poznih petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Še vedno so v uporabi, čeprav se v letalstvu postopoma opušča v korist naprednejše rakete AIM-120 AMRAAM. Od leta 2023 sta AIM-7 in njena različica RIM-7 deležni velike operativne uporabe v Ukrajini, kjer sta bili prilagojeni za uporabo v improviziranih zemeljskih sistemih zračne obrambe za prestrezanje križarskih raket in plavajočega streliva.
Zgodnje rakete Sparrow so bile namenjene predvsem uporabi proti večjim ciljem, zlasti bombnikom, in so imele številne operativne omejitve pri drugih uporabah. Proti manjšim ciljem je potreba po sprejemu močnega odbitega radarskega signala oteževala zaklep cilja na efektivnem dosegu rakete. Ker je bilo treba radar izstrelitvenega letala ves čas spopada usmerjati proti cilju, je to pomenilo, da se je v boju lovec-proti-lovcu sovražnikov lovec pogosto približal v doseg infrardeče vodenih raket krajšega dosega, medtem ko je moralo izstrelitveno letalo še naprej leteti proti svojemu cilju. Poleg tega so bili zgodnji modeli učinkoviti le proti ciljem na približno enaki ali višji nadmorski višini, pod katero so odboji od tal postali problem.
Za reševanje teh težav je bilo razvitih več nadgrajenih modelov Sparrow. V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so pri RAF razvili različico Skyflash z inverznim monopulznim iskalnikom in izboljšanim motorjem, medtem ko je italijansko vojno letalstvo predstavilo podobno Aspide. Obe sta se lahko izstrelila na cilje pod izstreljevalnim lovcem ("look-down, shoot down"), bile sta bolj odporna na protiukrepe in veliko natančnejši v končni fazi leta. Ta osnovni koncept je nato postal del ameriških Sparrowov v modelu M (monopulzni), nekatere od teh pa so bile kasneje posodobljene kot model P, zadnji, ki je bil proizveden v ZDA. Prodaja Aspidov Kitajski je privedla do lokalno proizvedene PL-11. Japonske obrambne sile prav tako uporabljajo raketo Sparrow, čeprav jo postopoma opuščajo in nadomeščajo z Mitsubishi AAM-4.
Raketa Sparrow je bila uporabljena tudi kot osnova za raketo zemlja-zrak RIM-7 Sea Sparrow, ki jo številne mornarice uporabljajo za zračno obrambo. Ker je izstreljena na nizki višini in leti neposredno proti cilju, je doseg rakete v tej vlogi močno zmanjšan zaradi večje gostote zraka v nižjih plasteh atmosfere. Z upokojitvijo rakete Sparrow v vlogi zrak-zrak je bila za odpravo te skrbi izdelana nova različica rakete Sea Sparrow, imenovana RIM-162 ESSM.
Razvoj
Sparrow I levo|sličica|Sparrow I med testi na Douglas F3D Skyknight v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja Sparrow je nastala kot del programa ameriške mornarice iz poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja, namenjenega razvoju vodenega raketnega orožja za uporabo zrak-zrak. Leta 1947 je mornarica sklenila pogodbo s Sperryjem za izdelavo različice standardne 127 mm rakete HVAR z usmerjanjem z žarkom v okviru projekta Hotshot. Orožje se je sprva imenovalo KAS-1, nato AAM-2 in od leta 1948 naprej AAM-N-2. Okvir rakete je razvilo podjetje Douglas Aircraft Company. Premer HVAR se je izkazal za neustreznega za elektroniko, zaradi česar je Douglas razširil okvir rakete na 203 mm. Prototip orožja se je začel s preizkusi brez motorja leta 1947, prvo prestrezanje v zraku pa je bilo izvedeno leta 1952.
Po dolgotrajnem razvojnem ciklu je začetna AAM-N-2 Sparrow leta 1954 vstopila v omejeno operativno uporabo s posebej predelanimi nočnimi lovci Douglas F3D Skyknight za vse vremenske razmere. Leta 1956 sta se jima pridružili lovski letali McDonnell F3H-2M Demon in Vought F7U Cutlass. V primerjavi s sodobnimi različicami je bila Sparrow I bolj aerodinamična in je imela ogrodje v obliki metka z dolgim koničastim nosom.
Sparrow I je bilo omejeno in precej primitivno orožje. Omejitve vodenja z žarkom (ki je bilo na enosedežnih lovcih podrejeno optičnemu merilniku, na nočnih lovcih pa radarju) so raketo omejile na napade na cilje, ki so leteli po ravni poti, in jo naredile praktično neuporabno proti manevrirajočemu cilju. Po tem standardu je bilo izdelanih le približno 2000 izstrelkov.
Sparrow II sličica|Raketa Sparrow 2 Že leta 1950 je Douglas preučeval opremljanje rakete Sparrow z aktivnim radarskim iskalnikom. Ta je bila sprva znana kot XAAM-N-2a Sparrow II, original pa je retroaktivno postal Sparrow I. Leta 1952 je dobila novo oznako AAM-N-3. Aktivni radar je Sparrow II spremenil v orožje po principu "izstreli in pozabi", ki je omogočalo hkratno izstrelitev več raket na ločene cilje.
Do leta 1955 je Douglas predlagal nadaljevanje razvoja z namenom, da bi raketa postala glavno orožje za prestreznik F5D Skylancer. Kasneje je bila, čeprav nekoliko polemično, izbrana za glavno orožje za kanadski nadzvočni prestreznik Avro Arrow, skupaj z novim sistemom za nadzor orožja Astra. Za kanadsko uporabo in kot drugi vir za ameriške rakete je bilo za izdelavo raket v Quebecu izbrano podjetje Canadair .
Majhna velikost sprednjega dela rakete in radar AN/APQ-64 v pasu K sta omejevala njeno delovanje, zato raketa ni nikoli mogla delovati v testnih poskusih. Po obsežnem razvoju in testnih streljanjih v ZDA in Kanadi je Douglas leta 1956 opustil razvoj. Canadair je nadaljeval z razvojem, dokler ni bil Arrow leta 1959 ukinjen.
Sparrow III sličica|F3H Demon izstreli Sparrow III leta 1958 Sočasno z razvojem rakete Sparrow I je Raytheon leta 1951 začel delati na različici s polaktivnim radarskim vodenjem, AAM-N-6 Sparrow III. Prvo od teh orožij je prvič prišlo v uporabi v ameriški mornarici leta 1958.
AAM-N-6a je bila podobna AIM-6 in je vključevala spremembe v elektroniki vodenja za boljšo učinkovittost pri višjih hitrostih približevanja. Prvotno je bila zasnovana za raketni motor na tekoče gorivo Thiokol LR44-RM-2, vendar je bila sprejeta odločitev, da se ohrani raketni motor na trdo gorivo. Leta 1962 je bila AIM-6a izbrana tudi za oborožitev lovcev F-110A Spectre (F-4 Phantom), znana kot AIM-101. V proizvodnjo je vstopila leta 1959, izdelanih pa jih je bilo 7500.
Z izboljšanim motorjem na trdo gorivo Rocketdyne se je proizvodnja rakete AAM-N-6b začela leta 1963. Novi motor je znatno povečal največji doseg na 35 km za čelne napade. Nova raketa je izboljšala tudi zmogljivost napada zadenjski, saj je AAM-N-6a lahko ciljala le tarče s hitrostjo približevanja 91.44 m/s, AAM-N-6b pa je bila sposobna ciljati tarče s hitrostj ooddaljevanja do 300 vozlov (hitrost približevanja -300 vozlov ali več).
V tem letu sta se letalstvo in mornarica dogovorili o standardiziranih poimenovanjih za svoje rakete. Sparrow je postala serija AIM-7. Prvotna Sparrow I in prekinjena Sparrow II sta postali AIM-7A in AIM-7B, čeprav sta bili obe izven uporabe. Rakete -6, -6a in -6b so postale AIM-7C, AIM-7D oziroma AIM-7E .
Izdelanih je bilo 25.000 raket AIM-7E, ki so bile med vietnamsko vojno deležne velike uporabe, vendar je bila njihova zmogljivost vredna razočaranja. Mešani rezultati so bili kombinacija težav z zanesljivostjo (ki jih je še poslabšalo tropsko podnebje), omejenega usposabljanja pilotov za boj med lovci in omejevalnih pravil delovanja, ki so na splošno prepovedovala spopade izven vidnega dosega (BVR). Verjetnost uničenja (Pk) rakete AIM-7E je bila manj kot 10 %; ameriški lovski piloti so sestrelili 59 letal izmed 612 izstreljenih raket Sparrow. Od 612 izstreljenih raket AIM-7D/E/E-2 jih je 97 (15,8 %) zadelo cilje, kar je povzročilo 56 (9,2 %) sestrelitev. Dve sestrelitvi sta bili izven vidnega dosega.
Leta 1969 je bila predstavljena izboljšana različica E-2 s prirezanimi krili in različnimi spremembami detonatorja. AIM-7E-2 je bila namenjena uporabi na krajših razdaljah, kjer je raketa še vedno letela z visokimi hitrostmi, in v čelnem pogledu, zaradi česar je bila veliko bolj uporabna v vizualnih omejitvah, ki so jih nalagali spopadi. Kljub temu je bila njena stopnja uničenja v boju le 13 %, kar je vodilo do prakse izstreljevanja vseh štirih raket hkrati v upanju, da se poveča verjetnost uničenja. Njena najhujša nagnjenost je bila, da je prezgodaj detonirala približno 300 metrov pred izstreljevalnim letalom, imela pa je tudi veliko okvar motorjev, neenakomerne lete in težave z detonatorji. Različica E-3 je vključevala dodatne spremembe detonatorja, E-4 pa je imela spremenjen iskalnik za uporabo z letali F-14 Tomcat, kar jim je omogočilo vodenje po valovih pulznega Dopplerjevega radarja tega letala poleg vodenja po neprekinjenem valovanju. [potreben citat]
Zapisi o vietnamski vojni (1965–1973) +Zračne sestrelitve AIM-7 ameriških letalskih sil Izstrelitveno letalo Model Sestreljeno letalo Komentarji F-4C Phantom II AIM-7D 1 MiG-17 555. taktična lovska eskadrilja (TFS) F-4C AIM-7E 3 MiG-17, 10 MiG-21 389. TFS, 433. TFS, 480. TFS, 555. TFS F-4D AIM-7E 4 MiG-17, 2 MiG-21 433. TFS, 435. TFS, 555. TFS F-4D AIM-7E-2 18 MiG-21, 3 MiG-19 4. TFS, 13. TFS, 34. TFS, 523. TFS, 555. TFS F-4E AIM-7E-2 8 MiG-21, 1 MiG-19 4. TFS, 35. TFS, 58. TFS, 366. TFS, 555. TFS +Zračne sestrelitve AIM-7 ameriške mornarice Izstrelitveno letalo Model Sestreljeno letalo Komentarji F-4B Phantom II AIM-7D 4 MiG-17 (vključno z 2 verjetnima) Ameriški lovci so bili katapultirani z ladij USS <i id="mwARA">Ranger</i>, USS <i id="mwARI">Midway</i> in USS <i id="mwARQ">Coral Sea</i> F-4B AIM-7E 2 An-2 (dvokrilna letala Antonov),2 MiG-21, 1 MiG-17 Ameriški lovci so vzleteli z ladij USS <i id="mwAR8">Constellation</i> in USS <i id="mwASE">Enterprise</i> F-4J AIM-7E-2 1 MiG-21 Ameriški lovci so vzleteli z ladje USS <i id="mwASg">Saratoga</i> +Povzetek števila ubitih Kategorija Zračne sile Mornarica Skupaj An-2 — 22 MiG-17 8 5 13 MiG-19 4 —4 MiG-21 38 3 41 Skupaj 50 10 60
Po Vietnamski vojni Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja se je začelo delo na novi različici z namenom, da bi odpravili omejitve orožja. AIM-7F, ki je vstopila v uporabo leta 1976, je imela dvostopenjski raketni motor za daljši doseg in polprevodniško elektroniko za znatno izboljšano zanesljivost. Zmanjšanje prostornine zaradi novega sistema vodenja je omogočilo tudi namestitev večje bojne glave, kar je izboljšalo smrtonosnost rakete.
Težave, s katerimi se je soočala AIM-7, niso bile značilne le za ZDA, saj sta tako British Aerospace kot italijansko podjetje Selenia na zahtevo svojih nacionalnih vlad razvila izboljšane rakete, kot sta BAe Skyflash in Selenia Aspide. Omeniti velja, da sta obe raketi vključevali zanesljivejše inverzno-monopulzne iskalnike, kar ameriške AIM-7 niso dobili vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Danes najpogostejša različica rakete Sparrow, AIM-7M, je vstopila v uporabo leta 1982 in je imela nov inverzno-monopulzni iskalnik (ki je ustrezal zmogljivostim raket Skyflash in Aspide), aktivni radarski bližinski detonator, digitalne kontrole, izboljšano odpornost proti elektronskim protiukrepom (ECM) in boljše delovanje na nizkih višinah. Zelo uspešno je bila uporabljena v zalivski vojni leta 1991, kjer je dosegla številne sestrelitve. Od 44 izstreljenih raket jih je 30 (68,2 %) zadelo predvidene cilje, kar je pomenilo 24/26 sestrelitev (54,5 %/59,1 %). 19 sestrelitev je bilo doseženih izven vidnega dosega.
AIM-7P je v večini pogledov podobna različicam M in je bila predvsem nadgradnja obstoječih raket serije M. Spremembe so se nanašale predvsem na programsko opremo, ki je izboljšala delovanje na nizkih višinah. Nadaljnja nadgradnja Block II je dodala nov zadenjski sprejemnik, ki je raketi omogočil sprejemanje popravkov na sredini poti iz izstrelitvenega letala.