Jelu Daši (kitajsko: 耶律大石, pinjin: Yēlǜ Dàshí; Wade–Giles: Yeh-Lü Ta-Shih; kitajsko: 耶律達實, pinjin: Yēlǜ Dáshí) z vljudnostnim imenom Dzongde (重德), znan tudi po svojem tempeljskem imenu Dezong iz Zahodnega Ljaa (西遼德宗), je bil ustanovitelj dinastije Zahodni Ljao (Kara Kitaj),Bretschneider, E., Mediaeval Researches from Eastern Asiatic sources, Vol. 1, (Routledge, 2002), str. 224. * 1087 ali 1094, † 1143.
Sprva je od leta 1124 do 1132 vladal kot kralj in nato od leta 1132 do 1143 kot cesar in gurkan. V muslimanskih virih je zapisan kot Nuši Tajfu, Kuškin Tajfu ali Kuškin, sin Bajguja. Kot član cesarskega klana Jelu je pobegnil iz dinastije Ljao, ko je bila tik pred tem, da jo uniči dinastija Džin pod vodstvom Džurčenov. Preselil se je proti zahodu v Srednjo Azijo, kjer je ustanovil novo cesarstvo.
Ime Njegovo ime je predmet več teorij. Po mnenju Sugijame Masaakija bi 'Daši' (大石) lahko bila izposojena različica kitajskega naziva 'taiši' (太師). Čidan Guo Dži (Zapisi Kitanske države) namiguje, da je bil to le vzdevek.Qidan Guo Zhi, vol. 19
Zgodnje življenje Jelu Daši je bil manj pomemben član cesarskega klana Jelu dinastije Ljao in potomec osme generacije cesarja Abaodžija. Datum njegovega rojstva ni povsem jasen, iz različnih zapisov pa je mogoče sklepati, da je bil rojen morda leta 1087 ali 1094. Zgodovina dinastije Ljao ga opisuje kot "dobro podkovanega v kitanskem in kitajskem pisanju, odličnega v jahanju in lokostrelstvu in tistega, ki je opravil najvišji cesarski izpit v petem letu obdobja Tjančing" (1115).遼史 Liao Shi, volume 30, biography of Yelü Dashi. Original text: 通遼、漢字，善騎射，登天慶五年進士第 V zatonu dinastije je imel vse pomembnejše upravne in vojaške položaje. Bil je guverner Tajdžova (泰州) v sedanjem okrožju Tailai, Heilongjiang, in Šjangdžova (祥州) v sedanjem okrožju Nongan.
Vdor Džinov in konec dinastije Ljao Džurčeni, tunguško ljudstvo, ki je živelo v Mandžuriji severno od dinastije Ljao, so leta 1115 ustanovili dinastijo Džin in začeli prevladovati v Mandžuriji. Dinastija Džin je sklenila zavezništvo z dinastijo Song, da bi skupaj napadli Ljao. Džini so do leta 1122 zavzeli velik del ozemlja Ljaa, vključno z njihovo prestolnico Čifeng. Cesar Ljaa Tjandzuo je pobegnil na zahod, njegov stric, princ Jelu Čun, pa je nato ustanovil kratkotrajni Severni Ljao v južni prestolnici Ljaa Nandžing (današnji Peking). Sile Songa pod poveljstvom Tong Guana so napadle Severni Ljao z juga, vendar so jih uspeli odbiti. Dinastija Džin je še naprej napredovala s severa in leta 1123 zavzela tudi južno prestolnico. Jelu Daši s 7000 vojaki je tik pred uspel pobegniti.
Dašija so Džini kasneje ujeli, a je pet mesecev pozneje pobegnil in se pridružil cesarju. Ko je cesar nakazal svojo namero, da bo napadel dinastijo Džin, je Daši menil, da je napad zaradi premoči Džinov nesmiseln. Ker cesarja ni mogel prepričati, naj napad prekliče, je leta 1124 povedel skupino uradnikov Ljaa proti severozahodu do garnizijskega mesta Ljao Kedun. Cesarja Tjandzuoja so Džini leta 1125 ujeli in dinastija Ljao je ugasnila.
Premik proti zahodu Jelu Daši je začel pohod z vojsko z 10.000 konji, kar je malo, saj je imel vsak vojak najmanj dva konja. Njegova nova baza Kedun je bila približno 1500 km severozahodno od Pekinga, verjetno ob reki Orhon v provinci Bulgan v Mongoliji. Kedun je bil staro oporišče Ljaa z 20.000 konjeniki, dobrimi pašniki in na vzhodu in jugu zaščiteno s puščavo. Jelu Daši je verjetno načrtoval, da bo tam okrepil svoje sile in napadel Džurčene, ko se bo ponudila priložnost, vendar se to ni nikoli zgodilo. Prevzel je nadzor nad čredami cesarskih konj in nekoliko okrepil svoj položaj nad lokalnimi plemeni. Zavezništva z zahodno Šja na jugu ali dinastijo Song na jugovzhodu se niso nikoli razvila. Ko so se Džurčeni krepili, so za Jelu Dušija postajala vse bolj privlačna neorganizirana ozemlja na zahodu. Pomembni premiki plemen proti zahodu so se dogajali že prej, vključno z nekaterimi kitanskimi. 13. marca 1130 se je Jelu Daši odpravil proti zahodu z manj kot 20.000 možmi. Po nekaj manjših bojih z jenisejskimi Kirgizi je ustanovil novo oporišče na reki Emil, približno 1500 km zahodno od Keduna. Približno v istem času ga je sprejel vladar kraljestva Čočo, približno 500 km jugovzhodno od Emila blizu Turfana, ki je postal njegov zaveznik ali vazal. Poleti 1131 je Jelu Daši napadel Kašgar, več kot 1000 km vzhodno od Čoča. Po težkem porazu se je umaknil v Čočo. Džurčeni so za njim poslali vojsko, vendar ga zaradi velikih razdalj niso uspeli ujeti.
Ustanovitev Kara Kitaja (Zahodni Ljao) thumb|right|300px|Sedmerorečje (Džetisu): Balasagun je bil zahodno od Almatija, Emil blizu spodnjega leveva kota pokrajine, Amalik pa blizu Jininga v zgornji dolini reke Ili
Leta 1132 so ga njegovi privrženci razglasili za gurkana in mu podelili vladarsko ime 'cesar Tjanju' (天祐皇帝). Uveljavil je svojo oblast nad Almalikom in Kajalikom.
Na zahodu je bil neorganiziran Karahanidski kanat, razdeljen na vzhodni in zahodni del. Ibrahim II. ibn Ahmed, vladar vzhodnega Karahanidskega kanata s sedežem v Balasagunu, ga je povabil, naj mu pomaga v boju proti Karlukom in Kanglijem. Jelu Daši je leta 1134 izkoristil priložnost in Ibrahima II. odstavil in se po besedah perzijskega zgodovinarja Ata-Malika Džuvejnija "povzpel na prestol, ki ga ni stal ničesar". Za svojo novo prestolnico je izbral Balasagun in prevzel 16.000 Kitanov, ki so služili prejšnjemu vladarju. Svojo oblast je razširil na Sedmerorečje v današnjem vzhodnem Kazahstanu. Na vzhod je poslal dve vojski, da bi napadli Džurčene, vendar obakrat neuspešno. Pridobil je oblast nad današnjim Šindžjangom in maja 1137 je pri Hudžanu premagal zahodnega karahanidskega vladarja. Nato je več let utrjeval svojo oblast v Ferganski dolini in Taškentu, s čimer je razširil svoje cesarstvo proti zahodu in jugu.
Bitka pri Katvanu Zahodni Karahanidi so bili takrat vazali Seldžukov in Mahmud je za pomoč zaprosil seldžuškega sultana Ahmeda Sandžarja. Leta 1141 je Daši posredoval v sporu med Karahanidi in karluškimi nomadi in se spopadel s Seldžuki. Sandžar je s svojo vojsko odkorakal proti Kara Kitanom in bil v bitki pri Katvanu odločilno premagan. Seldžuška vojska je utrpela veliko mrtvih, sam Sandžar pa se je komaj rešil. Njegovo ženo in nekaj njegovih najboljših bojevnikov so Kara Kitani ujeli. Moč Seldžukov se je po porazu močno zmanjšala in seldžuška država se je zaradi notranjih uporov sesula. Kara Kitani so postali prevladujoča sila v Srednji Aziji, Horezmijci in Karahanidi pa so postali vazali Karakitanskega cesarstva. Jelu Dašijev imperij je obsegal večino ozemlja današnjega Šindžjanga, Kirgizistana, Uzbekistana, Tadžikistana in južnega Kazahstana.
Smrt Jelu Daši je umrl dve leti po bitki pri Katvanu leta 1143 kot vladar velikega dela Srednje Azije. Ob njegovi smrti so Kara Kitaji vladali Transoksaniji, Fergani, Sedmerorečju, Tarimski kotlini in Ujguriji. Kot regentka ga je nasledila njegova cesarica-soproga Šjao Tabujan.
Zapuščina Dinastija, ki jo je ustanovil Jelu, je vladala do leta 1211, ko je prestol zasedel uzurpator Kučlug. Njegova oblast je trajala samo do leta 1218, ko je Kara Kitaj osvojil Džingiskan.
Jelujeva zmaga nad Seldžuki in njegovi prijateljski odnosi z nestorijanskimi kristjani v Kara Kitaju so ga povezali z legendo o prezbiterju Janezu, krščanskemu kralju na vzhodu, ki je bil "usojen" premagati islam. Zgodbo o njem je prvi zapisal škof Oton Freisinški leta 1145.
Družina Njegova soproga je bila Šjao Tabujan, cesarica Gantian in regentka Zahodnega Ljaa.
Imel je sina Jelu Jilieja, cesarja Renzonga iz (zahodnega) Ljaa, in hčerko Jelu Pusuvan, cesarico Čengtjan, regentko (zahodnega) Ljaa.
Sklici
Viri
Bretschneider, E., Mediaeval Researches from Eastern Asiatic sources, Vol. 1, Routledge, 2002. Grousset, Rene, The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, Rutgers University Press, 1970. () 遼史 History of Liao, Volume 30, biografija Jelu Dašija.
Kategorija:Rojeni leta 1094 Kategorija:Umrli leta 1143 Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Kitajski cesarji Kategorija:Dinastija Ljao