Brimstone (raketa)

Brimstone je napadalna raketa za kopenske napade, ki jo je za britansko kraljevo letalstvo razvilo podjetje MBDA UK. Prvotno je bila namenjena uporabi po principu "izstreli in pozabi" proti množičnim formacijam sovražnikovih oklepnih vozil, pri čemer je uporabljala aktivni radarski iskalnik z milimetrskimi valovi (mmW), ki je zagotavljal natančnost tudi proti premikajočim se ciljem. Izkušnje v Afganistanu so privedle do dodajanja laserskega vodenja v dvojno-modalni raketi Brimstone, kar je "opazovalcu" omogočilo, da izbere specifične cilje z najvišjo prioriteto, kar je še posebej uporabno za zmanjšanje kolateralne škode, ko so na območju bile prijateljske sile ali civilisti. Tandemska kumulativna bojna glava je veliko učinkovitejša proti sodobnim tankom kot starejše podobno orožje, kot je raketa AGM-65G Maverick. Vendar pa Maverick nosi 136 kg bojno glavo, ki nadomesti razliko v zasnovi. Tri Brimstone rakete so nameščene na izstrelitveni napravi, ki zaseda eno samo orožno postajo, kar omogoča, da eno letalo nosi več raket.

Po dolgotrajnem razvojnem programu je leta 2005 v uporabo na letalih RAF Tornado stopila eno načinovna oziroma "milimetrska" Brimstone raketa, leta 2008 pa njena dvonačinovna različica. Slednja se je pogosto uporabljala v Afganistanu in Libiji. Izboljšana Brimstone 2 naj bi se začela uporabljati oktobra 2012, vendar so težave z novo bojno glavo iz TDW in raketnim motorjem ROXEL načrtovani datum prestavile na november 2015.[potreben citat] Pri MBDA preučujejo uporabo sistema Brimstone na ladjah, jurišnih helikopterjih, brezpilotnih letalnikih in površinskih izstrelitvenih sistemih, ne pa tudi na letalu Lockheed Martin F-35 Lightning II. Raketo so kupile Nemčija, Katar in Saudova Arabija. Stroški na raketo so bili leta 2015 ocenjeni na 175.000 funtov na raketo [potrebna posodobitev]

Razvoj

Prejšnji razvoji V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo razvitih več britanskih konceptov protioklepnih sistemov zrak-zemlja, vključno z raketo SNEB, predlagano različico Swingfire Hawkswing in nazadnje kasetno bombo BL.755. V tem času je bilo ponujenih tudi nekaj alternativ, vključno s predlogom Hawker Siddeley Dynamics - Cluster Martel iz leta 1966, pri katerem os na sprednji del rakete Martel namestili kasetni razpršilnik, ki bi zagotovil možnost distanciranja.

AST.1227 BL.755 je bila dolga leta osnova za protioklepne napade zrak-zemlja Kraljevega letalstva (RAF), vendar je vedno veljala za "drago", če jo je bilo treba uporabiti proti posameznim ciljem namesto proti množičnim napadom. Obstajali so tudi pomisleki glede uporabe takšnega orožja v bližini prijateljskih čet. To je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja privedlo do cilja 1227 (AST.1227) letalskega štaba za vodeno orožje, ki bi nadomestil BL.755.

Eden prvih odgovorov na AST.1227 je bila modifikacija majhne rakete SRAM, ki je bila prvotno zasnovana za nošenje v podvozjih z več raketami, kar pomeni, da bi jih v načinu zrak-zemlja lahko nosili veliko število. Vendar je ministrstvo za tehnologijo izrazilo zaskrbljenost glede uporabe infrardečega iskalnika v protitankovski vlogi, zlasti zaradi morebitne uporabe proti-infrardečih "bleščalnih" naprav in drugih protiukrepov.

Naslednji poskus je bil prilagoditev trupa rakete Rapier za namestitev laserskega iskalnika, bodisi zasnove Martina Mariette, ki je bila uporabljena na izstrelku M712 Copperhead, bodisi podobne švedske RB.83, ki je bila prav tako uporabljena v boju zemlja-zrak. Rezultat je bila "Sabre", ki naj bi imela 80-odstotno stopnjo zadetkov z enim izstrelkom in sposobnost, da eno letalo nosi do 10 raket. Prav tako se je lahko uporabljala na helikopterjih, ne le kot zamenjava za Hawkswing, temveč tudi kot orožje zrak-zrak proti sovražnim helikopterjem in nizkoletečim letalom.

AST.1227 je bil leta 1981 opuščen, skupaj z njim pa tudi Sabre zaradi razvoja "pametnega" streliva v ZDA. To je istega leta privedlo do izdaje AST.1238, ki je zahteval dolgoročni projekt za razvoj samovodenega orožja z uporabo radarske iskalne naprave z milimetrsko valovno dolžino.

AST.1238 Za projektil AST. 1238 je novembra 1987 prispelo osem ponudb, vendar je bil februarja 1988 izbor zmanjšan na pet. Med njimi je bil tudi Hunting Engineering Smart Weapon Anti-Armour, brezpogonski razpršilnik s šestnajstimi podstrelivi, ki bi se izstrelila na vnaprej izbrano lokacijo in nato uporabila iskalnike mmW. BAe Dynamics je predlagal dva modela, enega od Hatfielda, ki je temeljil na trupu AGM-65 Maverick z novo bojno glavo in slikovnim infrardečim iskalnikom, Stevenage pa je imel drugi koncept, ki je temeljil na njihovem protioklepnem minometnem izstrelku Merlin. Letalski oddelek BAE je dodal sistem DASA (takrat MBB SE) VERBAL, ML Aviation in Rheinmetall pa sta ponudila še en kasetni razpršilnik. Nazadnje sta Marconi in Rockwell ponudila Brimstone, različico AGM-114 Hellfire z iskalnikom mmW. Pri Texas Instruments so predložil Griffin-38, majhno orožje za neposredni napad, vendar je bilo brezpogonsko in ni imelo zahtevanega dosega.

Projekt se je uradno začel leta 1988, pred koncem hladne vojne, a je bil odpovedan.

Izkušnje z zalivsko vojno, SR(A).1238 Bojne izkušnje v Zalivski vojni leta 1991 so privedle do ponovne ocene številnih britanskih programov orožja. Kraljevo letalstvo (RAF) je ugotovilo, da je bila njihova doktrina napadov na nizki ravni preveč specializirana za izvajanje globokih preprečevalnih in protiletalskih napadov. Ko so bila njihova letala Panavia Tornado uporabljena v protioklepni vlogi, so bila izpostavljena zemeljskemu ognju, zato so sklenili, da je potrebna določena raven orožja za boj na daljavo. AST.1238 je bil ponovno aktiviran in postal je Staff Requirement (Air) SR(A).1238.

SR(A).1238 je prejel pet novih ponudb. Sistem protioklepnega orožja Thorn je bil motoriziran BL.775. Hunting je predlagal majhen manevrirni izstrelek, ki je temeljil na nemškem sistemu Mehrzweckwaffe-2, motorizirani različici nemškega razpršilnika kasetnih bomb Mehrzweckwaffe-1. Znan kot Smart Weapon Anti-ARMour (SWAARM), je namesto velikega števila bomb izstrelil majhno število pametnih izstrelkov. Texas Instruments je predložil podoben Griffin-38, vendar je bil brez motorja in ni imel zahtevanega dosega.

Tako sta v igri ostala dva modela. BAe Dynamics je predlagal posodobljeno različico svojega prejšnjega koncepta, ki je temeljil na SRAM-u, z uporabo novejše in večje ASRAAM, imenovano Typhoon. GEC-Marconi je ponudil svoje napredno protioklepno orožje (AAAW), bolj izpopolnjeno različico svojega prejšnjega koncepta, ki je temeljil na Hellfire-u, z uporabo 9 GHz MMW iskalnika, ki je bil popolnoma "izstreli in pozabi" in se je lahko uporabljal v vseh vremenskih razmerah. Typhoon se mu po zmogljivosti ni niti približal, zato je AAAW zmagal na tekmovanju.

Pogodba je bila prvotno dodeljena podjetju GEC-Marconi (katerega raketni oddelki so zdaj del podjetja MBDA) Brimstone Contract Announced – November 1996 typhoon.starstreak.net

Prva zemeljska izstrelitev rakete Brimstone se je zgodila avgusta 1999, prva izstrelitev rakete iz zraka pa septembra 2000 z letala Tornado GR4.

Oblikovanje Brimstone ima 63 kg tandemsko kumulativno bojno glavo z manjšim začetnim nabojem, okoli 100 g, zasnovanim za sprožitev reaktivnega oklepa, ki mu sledi večji, bolj uničujoč 62 kg naboj, zasnovan za prebijanje in poraz osnovnega oklepa. Ocenjeno je bilo, da bo Brimstone nekajkrat učinkovitejša od AGM-65G Maverick proti sodobnim tankom in 20-krat učinkovitejša od kasetne bombe BL755. V boju je Brimstone pokazala natančnost in zanesljivost, "oboje precej nad 90 odstotkov", je sporočilo ministrstvo za obrambo; Načelnik letalstva Sir Stephen Dalton je dejal, da je 98,3 % do 98,7 % izstreljenih bomb Brimstone v Libiji "naredilo točno to, kar smo pričakovali".

Ciljanje in senzorji Brimstone je raketa tipa »izstreli in pozabi«, v katero častnik orožnih sistemov (WSO) pred izstrelitvijo naloži podatke o ciljanju. Programira se lahko tako, da se prilagodi posebnim zahtevam misije. Ta zmogljivost vključuje možnost iskanja ciljev na določenem območju (na primer tistih v bližini prijateljskih sil) in samouničenje, če ne najde cilja na določenem območju.

Poleg polavtonomne sposobnosti samostojnega določanja ciljev ima Brimstone tudi zmožnost določiti, kam je tarčo najbolje zadeti, da se povzroči največ škode. Napredni senzorski paket rakete vključuje izjemno visokofrekvenčni radar, ki orožju omogoča, da slika cilj in s tem izbere lokacijo cilja. Ker je v zraku naenkrat lahko kar štiriindvajset raket, je sistem za ciljanje rakete potreboval tudi algoritem, ki zagotavlja, da rakete zadenejo cilje vrazporejeno in ne vse hkrati.

Brimstone se lahko izstreli v več profilih napada; neposredno ali posredno proti posameznim ciljem, koloni ciljev ali proti nizu ciljev. Slednji način uporablja zmogljivost napada s salvom za več uničenj na spopad. Ko je raketa izstreljena, se lahko platforma prosto umakne s ciljnega območja ali napade druge cilje.

Sistem za izstrelitev

Vsak izstrelitveni sistem nosi tri rakete na tirnicah. To omogoča, da eno letalo nosi veliko število raket; na primer: lovec Typhoon bi lahko nosil do šest izstrelnih sistemov, kar pomeni največjo nosilnost osemnajstih raket Brimstone, poleg uporabne nosilnosti zrak-zrak. Raketo je nosilo letalo Tornado GR4 v službi RAF. Februarja 2014 je Nacionalni revizijski urad opozoril na morebitno vrzel v zmogljivostih v obstoječih načrtih za namestitev Brimstone na Typhoon leta 2021, dve leti po upokojitvi Tornada; junija 2014 je ministrstvo za obrambo napovedalo študijo za pospešitev tega na leto 2018 in preučitev skupnega izstrelitvenega sistema, ki bi lahko izstrelil tudi SPEAR Cap 3. Pri MBDA so izstrelili testne rakete iz brezpilotnega letala MQ-9 Reaper in preučujejo uporabo Brimstone na jurišnih helikopterjih in površinskih izstrelitvenih sistemih.

Načrtovano je bilo, da bo Brimstone integrirana v floto letal RAF Harrier v okviru zmogljivosti D programa JUMP, predvideni datum začetka uporabe pa je bilo leto 2009. Harrier GR9 je prvič poletel z 12 Brimstoni 14. februarja 2007. Konec leta 2009 se je Brimstone "bližala koncu integracije v Harrier", vendar je bilo julija 2010 poročano, da bo to preloženo, dokler leta 2012 ne bo na voljo različica rakete z neobčutljivim strelivom Brimstone še ni bila uradno odobrena za uporabo na tem tipu, ko so bili britanski Harrierji konec leta 2010 umaknjeni iz uporabe.

Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 se je Velika Britanija odločila, da bo Ukrajini dobavila rakete Brimstone, vendar Ukrajina ni imela ustreznega letala za izstrelitev sistema. Velika Britanija je razvila oklepno vozilo Wolfram, ki temelji na podaljšanem podvozju Supacat 6x6.

Brimstone 3 ima možnost izstrelitve zemlja-zemlja. Za Brimstone je bilo zasnovanih več možnosti izstrelitve iz vozil, kot so ARES, misijski modul za Boxer, Challenger 2, Supacat HMT in številna brezpilotna vozila (UGV).

Operativna uporaba sličica|Enonačinovana Brimstone raketa na ogled v muzeju RAF v Londonu Operativna odobritev rakete se je zaradi nerazpoložljivosti poskusnega letala Tornado zavlekla za 12 mesecev, saj so se pri RAF namesto tega odločili, da bodo pred vojno v Iraku pospešili razvoj križarske rakete Storm Shadow, ki se izstreljuje iz zraka, vendar je nadaljnja 6-mesečna zamuda posledica preoblikovanja avtopilota za varno izstrelitev pri višjih hitrostih. Izdelanih je bilo več kot 2000 raket.

Dvojno-načinovno delovanje Brimstone